Jedro

Pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, ni mogoče odpraviti. Zato subjektivna sprememba tožbe/predloga z dediči na strani umrle tožene stranke/nasprotnega udeleženca ne pomeni odprave pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 81. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ki bi jo bilo sodišče dolžno zahtevati od tožeče stranke/predlagatelja. Umrla in torej neobstoječa fizična oseba nima sposobnosti biti stranka, po povedanem pa pomanjkanje te sposobnosti v primeru, ko kot stranka označena oseba že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, pomeni neodpravljivo procesno oviro.

Zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu in je torej takšna pridobitev lastninske pravice zunajknjižna. V zemljiški knjigi res ostane vpisan zapustnik, vendar se domneva, da je dedič lastninsko pravico na zapustnikovih stvareh (kot tudi posest nad njimi) pridobil že s trenutkom zapustnikove smrti in je sklep o dedovanju zgolj ugotovitvena sodna odločba, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice v korist dedičev.

Zavrženje predloga za delitev solastnine zoper enega od solastnikov pomeni, da predlog ni vložen proti vsem solastnikom, kar pomeni, da ni vložen zoper pravo stranko. Obstoj pasivne legitimacije pa ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost predloga, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog zoper (ostale) nasprotne udeležence zavrniti in ne zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Predlagatelj in šesti nasprotni udeleženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije predlog za delitev solastnine zavrže. 2. Zoper sklep je predlagatelj vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ko je predlog zavrglo, ker naj bi deseti nasprotni udeleženec M. B., umrl dne 16. 5. 2016, pred vložitvijo predloga vloženega 14. 7. 2016. Sodišče bi moralo predlagatelja pozvati, da v skladu z določbo prvega odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) predlog ustrezno popravi ali ukrene kaj drugega, da se postopek nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Tudi, ko je predlog uperjen zoper mrtvo osebo, gre za procesno pomanjkljivost, ki se jo da odpraviti in je drugačno stališče sodišča prve stopnje napačno (sklep VS RS II Ips 18/98). Ni nepomembno, da za pravne osebe obstaja javno dostopna evidenca, iz katere je razvidno, ali določena pravna oseba še obstaja, za fizične osebe pa tovrstne javno dostopne evidence ni. Predlagatelj se je pri navedbi solastnikov skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo zanašal na podatke iz zemljiške knjige, zaradi česar ne more trpeti škodljivih posledic. Sodišče bi lahko poskrbelo za prevzemanje podatkov iz centralnega registra prebivalstva v zemljiško knjigo, zato ima tako možnosti kot tudi sredstva, s čimer bi se primerom kot je konkretni, izognili. Z odločitvijo je sodišče poseglo tudi v predlagateljevo z Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Predlagatelj ne more na noben način zanesljivo ugotoviti, ali je fizična oseba, zoper katero vlaga predlog za delitev solastnine, še živa ali morebiti že pokojna. V konkretnem primeru predlagatelj tudi ni mogel in ne more izvedeti, kdo so dediči pokojnega. Pri Sektorju za registracijo prebivalstva in javne listine je opravil poizvedbe, kdo so dediči, vendar mu podatkov ni uspelo pridobiti (prilaga dopis). Kot rečeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, to pa naj postopek prekine do odločitve o predhodnem vprašanju, kdo so univerzalni pravni nasledniki M. B. 3. Šesti nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Po ustaljeni praksi, tudi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, ni mogoče odpraviti. V primerljivih procesnih situacijah je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo in utemeljilo stališče, da tudi univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete kot stranke označene osebe v času vložitve zahteve za sodno varstvo.(1) Kot ključno je poudarilo, da gre tudi v primeru, ko se kot pravdno stranko (naknadno) navede univerzalnega pravnega naslednika osebe, ki je bila prvotno označena kot stranka, umrla pa je pred vložitvijo tožbe/predloga, s stališča pravne identitete za drugo osebo in ne zgolj za drugačno (pravilno ali popolno) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka. Zato subjektivna sprememba tožbe/predloga z dediči na strani umrle tožene stranke/nasprotnega udeleženca ne pomeni odprave pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 81.člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ki bi jo bilo sodišče dolžno zahtevati od tožeče stranke/predlagatelja. Umrla in torej neobstoječa fizična oseba nima sposobnosti biti stranka, po povedanem pa pomanjkanje te sposobnosti v primeru, ko kot stranka označena oseba že v trenutku vložitve tožbe/predloga ni (več) obstajala, pomeni neodpravljivo procesno oviro. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje predlagatelju moralo dati priložnost, da takšno procesno oviro odstrani, je torej neutemeljena.

6. Ob takšnem (dolgoletnem) jasnem stališču sodne prakse, ni neutemeljeno pričakovanje, da vložnik zahteve za pravno varstvo, opravi poizvedbe o morebitni smrti osebe(2) in o njenih pravnih naslednikih pri ustreznih organih. Ob pooblastitvi kvalificiranega pooblaščenca – odvetnika (kar tudi ne predstavlja prekomerne obremenitve), za to ni ovire, saj odvetniku zakon za takšne poizvedbe daje vsa pooblastila (10. člen Zakona o odvetništvu). Tudi, če bi šlo za neznane dediče, to ni ovira, saj lahko sodišče v zapuščinskem postopku postavi skrbnika zapuščine na podlagi 192. člena Zakona o dedovanju - ZD, ki je na podlagi 131. člena istega zakona upravičen v imenu dedičev tožiti ali biti tožen, pri čemer je sodišče dolžno zapuščinski postopek uvesti po uradni dolžnosti, brž ko izve, da je kdo umrl (164. člen ZD). Takšen predhodni postopek vložitev zahteve za sodno varstvo res zavleče, ne pa v tolikšni meri, da bi predlagatelju onemogočilo ali bistveno otežilo uveljavitev pravice do sodnega varstva.

7. Pritožnik še meni, da je predlog upravičeno vložil zoper osebo, ki je kot solastnik vpisana v zemljiški knjigi, sklicujoč se na pravila zemljiškoknjižnega prava, predvsem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi, 10. člen Stvarnopravnega zakonika). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se to materialnopravno načelo nanaša na povsem drugačne situacije, kot pa je ta procesnopravna. Zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu in je torej takšna pridobitev lastninske pravice zunajknjižna. V zemljiški knjigi res ostane vpisan zapustnik, vendar se domneva, da je dedič lastninsko pravico na zapustnikovih stvareh (kot tudi posest nad njimi) pridobil že s trenutkom zapustnikove smrti in je sklep o dedovanju zgolj ugotovitvena sodna odločba, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice v korist dedičev.(3) Tudi s sklicevanjem na pravila zemljiškoknjižnega prava, pritožnik zato ne more uspeti.

8. Sodišče prve stopnje je tako predlog zoper desetega nasprotnega udeleženca pravilno in zakonito zavrglo (76. člen, 80. člen, peti odstavek 81. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zoper ostale nasprotne udeležence bi moralo sodišče prve stopnje predlog zavrniti. Pri delitvi stvari so vsi solastniki nujni sosporniki in morajo vsi sodelovati v postopku (118. člen ZNP, 65., 70. člen SPZ). Zavrženje predloga zoper enega od solastnikov pomeni, da predlog ni vložen proti vsem solastnikom, kar pomeni, da ni vložen zoper pravo stranko. Obstoj pasivne legitimacije pa ni procesna predpostavka, temveč materialnopravni pogoj za utemeljenost predloga, zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog zoper (ostale) nasprotne udeležence zavrniti in ne zavreči. V konkretnem primeru pa takšna odločitev na pravni položaj predlagatelja ne vpliva in ker gre zavrženje predloga namesto zavrnitve tudi sicer v korist predlagatelja, pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo.

9. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Predlagatelj in šesti nasprotni udeleženec, ki je na pritožbo odgovoril, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Ips 186/98, II Ips 157/2000, II Ips 47/2001, III Ips 65/2002, II Ips 372/2004, II Ips 671/2005, II Ips 961/2006, II Ips 398/2009, II Ips 559/2009 in II Ips 560/2009; drugače sklep II Ips 18/98, na katerega se sklicuje pritožba, ki pa ustaljene sodne prakse ne more spremeniti.

Op. št. (2): Sploh v primerih starejših oseb.

Op. št. (3): Primerjaj sklep II Ips 559/2009 in II Ips 560/2009.