Jedro

Če je prikrajšani tudi izključni lastnik stvari (do celote), njegovo prikrajšanje vrednostno ustreza koristi, ki jo ima na drugi strani uporabitelj (povečanje oziroma zmanjšanje premoženja za samo stvar in za njeno uporabo, prihranek izdatkov oziroma odsotnost prejemkov v višini najemnine), zato mu ga ni treba podrobneje pojasnjevati. Zaradi narave in posledic režima lastninske pravice več oseb na nerazdeljeni stvari je položaj nekoliko drugačen, ko stvar uporablja eden od njenih solastnikov. Korist, ki jo ima od te uporabe, namreč ne povzroči nujno (enakega) prikrajšanja drugih solastnikov, zato ga mora(jo) prikrajšani glede na okoliščine primera konkretneje zatrjevati in izkazati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) V konkretni pravdi so bili obravnavani zahtevki pravdnih strank glede kletnih prostorov na parc. št. 855/11 ter glede garaže in zemljišča na parc. št. 855/7, oboje k.o. P.. Zahtevku tožnice za izpraznitev garaže, njeno izročitev in vrnitev v prejšnje stanje je bilo pravnomočno ugodeno, njen zahtevek za prenehanje uporabe, izročitev in plačilo uporabnine za kletne prostore pa pravnomočno zavrnjen. Prav tako je bil pravnomočno zavrnjen nasprotni zahtevek prve toženke za ugotovitev lastninske pravice na garaži, parcelacijo nepremičnine ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče je po razveljavitvi odločitve glede tožničinega zahtevka za plačilo uporabnine za garažo in zemljišče na parc. št. 855/7 o tem znova odločalo v ponovljenem sojenju. Ta zahtevek je tožnica med postopkom trikrat spremenila (21. 1. 2008, 5. 2. 2009 in 22. 6. 2009), kar je sodišče s sklepom dopustilo. Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je tožena stranka iz naslova uporabnine za garažo in zemljišče parc. št. 855/7, k.o. P., dolžna plačati za obdobje od 1. 2. 1998 do 1. 1. 2000 mesečno po 12,52 EUR (prej 3.000,00 SIT), od 1. 2. 2000 do 1. 11. 2006 mesečno po 20,86 EUR (prej 5.000,00 SIT), od 1. 12. 2006 do 1. 1. 2007 mesečno po 29,64 EUR (prej 7.102,29 SIT) ter od 1. 1. 2007 do 1. 6. 2009 mesečno po 30,00 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. 1. tč. izreka). Zavrnilo je presežni tožbeni zahtevek (II. 2. tč. izreka ) in pobotni ugovor (II. 3. tč. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo se v II. tč. izreka (očitno zgolj v zanju neugodnem delu, torej II. 1. in II. 3. tč. izreka) ter III. tč. izreka iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške. Uvodoma kritizirata stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala prikrajšanje že s tem, ko je izkazala uporabo nepremičnine s strani toženk. Menita, da bi bil tožničin verzijski zahtevek utemeljen le, če bi med drugim zatrjevala in dokazala svoje konkretno in realno prikrajšanje, česar ni storila. Nezadostna je trditev, da tožnica nepremičnine ne uporablja, sodišče pa trditvene podlage ne bi smelo nadomestiti z „evidentnimi dejstvi“ glede prikrajšanja. Izpodbijana sodba poleg tega nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se glede neupravičene obogatitve sklicuje zgolj na navedbe, ki jih je v sodbi I Cp 2604/2007 z dne 17. 10. 2007 izpostavilo pritožbeno sodišče. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni izjasnilo o ugovoru pasivne legitimacije. Sporne garaže in dovoza namreč vse od marca 2005 ne uporabljata toženki, pač pa P., zato v tem obdobju nista bili obogateni. V zvezi s tem je sodišče navedlo le, da se postopek skladno z določbo 190. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) nadaljuje zoper njiju. Končno nasprotujeta še zavrnitvi njunega pobotnega ugovora, saj sta zatrjevali, da garažo na parc. št. 855/11, k.o. P., izključno uporablja tožnica, čeprav ima na isti nepremičnini solastniški delež tudi prva toženka. Toženki sta torej zatrjevali, da tožnica krši pravico prve toženke do uporabe solastne nepremičnine, v tem pa je tudi njeno prikrajšanje. Tako je zmoten zaključek sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi glede pobotnega ugovora. Posledično je bil neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil višino nadomestila za uporabo solastne garaže. (3) Tožnica na pritožbo toženk ni odgovorila.

(4) Zoper stroškovno odločitev se pritožuje tudi tožnica, ki prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da pravdne stroške naloži toženkama, sicer pa naj stroškovno odločitev razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša pritožbene stroške. Povzema dosedanji potek postopka in posebej izpostavlja, da je šele po dveh vloženih pritožbah uspela z zahtevkom za plačilo uporabnine za garažo na parc. št. 855/7, v ponovljenem postopku pa je imela še stroške z izvedencem. Stroški so ji nastali tudi v zvezi s pobotnim ugovorom toženk ter z njuno nasprotno tožbo. Opozarja, da je uspela s približno 90 % svojega zahtevka, do zavrnitve ostalega dela njenega zahtevka (klet) pa je prišlo že leta 2004. Dodaja, da tožena stranka ni uspela ne z nasprotno tožbo ne s pobotnim ugovorom.

(5) Toženki v odgovoru na tožničino pritožbo le-tej nasprotujeta in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške odgovora na pritožbo.

(6) Pritožbi nista utemeljeni.

(7) Pritožnici neutemeljeno napadata stališče pritožbenega sodišča glede pogojev verzijskega zahtevka, ki ga je v izpodbijani sodbi dosledno povzelo sodišče prve stopnje. Čemu so razlogi za njuno mnenje napačni, jima je bilo v zadostni meri pojasnjeno tako s sodbo VSL I Cp 2604/2007 z dne 17. 10. 2007, kot tudi z izpodbijano sodbo. Ena od predpostavk neupravičene pridobitve je tudi prikrajšanje lastnika stvari, ki jo nekdo brez pravne podlage uporablja v svojo korist. Če je prikrajšani tudi izključni lastnik stvari (do celote), njegovo prikrajšanje vrednostno ustreza koristi, ki jo ima na drugi strani uporabitelj (povečanje oziroma zmanjšanje premoženja za samo stvar in za njeno uporabo, prihranek izdatkov oziroma odsotnost prejemkov v višini najemnine), zato mu ga ni treba podrobneje pojasnjevati. Tožnici, ki je izključna lastnica parc. št. 855/7, torej ni mogoče očitati pomanjkljive trditvene podlage. Ker v uporabo svoje stvari s strani toženk (in s tem v prikrajšanje v že omenjenem obsegu) ni privolila, njen zahtevek za plačilo uporabnine utemeljuje že splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi (210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR, in 190. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Temelj zahtevka pa s tem še ni izčrpan, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (glej spodaj, tč. 9).

(8) Zaradi narave in posledic režima lastninske pravice več oseb na nerazdeljeni stvari (primerjaj 65.-72. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002) je položaj nekoliko drugačen, ko stvar uporablja eden od njenih solastnikov. Korist, ki jo ima od te uporabe, namreč ne povzroči nujno (enakega) prikrajšanja drugih solastnikov, zato ga mora(jo) prikrajšani glede na okoliščine primera konkretneje zatrjevati in izkazati. Upoštevajoč navedeno gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da toženki trditvenega bremena v zvezi s pobotnim ugovorom (uporabnina za garažo na parc. št. 855/11, katere solastnica je tožnica) nista zmogli. Ker uveljavljata uporabnino zoper solastnico uporabljane stvari, koristi slednje ni mogoče enostavno preslikati v njuno morebitno prikrajšanje, ki bi ga posledično morali konkretno opisati. Tega nista storili, manjkajočih trditev pa tudi ni mogoče izpeljati iz gole navedbe o tožničini izključni uporabi garaže na parc. št. 855/11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnici opredeljeno ne izpodbijata, izhaja prav nasprotno – toženki te garaže prostovoljno nista uporabljali oziroma od tožnice nikoli nista zahtevali njene (so)uporabe. Ob takšnem izhodišču je njun pobotni ugovor neutemeljen, kot jima je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Le-to bi sicer moralo oblikovati t. im. tročlenski sodbeni izrek, saj se je predhodno prepričalo o obstoju tožničine terjatve.(1) Ker pa sta se zoper glavno stvar pritožili le toženki, pritožbeno sodišče sodbe v tej smeri ni moglo spremeniti (prepoved reformatio in peius, 359. čl. ZPP).

(9) V tesni zvezi z doslej predstavljenimi razlogi so tisti, ki tožničin zahtevek utemeljujejo ne glede na to, ali sta toženki tožničino garažo uporabljali tudi po marcu 2005, ali pa jo je od tedaj dalje uporabljal P. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna, čeprav ne temelji na določbi 190. čl. ZPP. Predmet pravde v tem delu namreč ni stvarnopravni, pač pa obligacijskopravni zahtevek – uporabnina za garažo in zemljišče na parc. št. 855/7. Te nepremičnine, ki je last tožnice, toženki (med pravdo) sploh ne bi mogli učinkovito odtujiti in česa takšnega niti nista poizkusili storiti (prva toženka je marca 2005 Sa. P. in S. P. prodala le svoj solastniški delež (½) na nepremičnini parc. št. 855/11, k. o. P. – A 13). Vendar nepravilna uporaba določbe o odtujitvi stvari ali pravice med pravdo ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj obravnavani ugovor toženk glede na ugotovljene okoliščine primera ni utemeljen. Ker sta toženki brez pravnega naslova uporabljali lastnino tožnice, je slednja od njiju upravičeno zahtevala vrnitev svoje stvari (s tem zahtevkom je tudi pravnomočno uspela, res iudicata facit ius inter partes). Dokler te zaveze ne izpolnita (trditev v tej smeri sploh nista podali), jima ob dejstvu, da tožnica svoje garaže ne more uporabljati, ne koristi trditev, da isto garažo namesto njiju uporablja tisti, ki mu je prva toženka prodala svoj delež na sosednji parceli. S tem, ko sta garažo prepustili slednjemu, ne pa tožnici, svoje zaveze nista izpolnili, temveč sta ravnali v nasprotju z njo. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili pri uporabi ves čas slaboverni (nepošteni), čemur v pritožbi ne nasprotujeta. Vsi ti razlogi tožničin zahtevek v celoti utemeljujejo tudi po odškodninski podlagi (154. čl. ZOR, 131. čl. OZ).

(10) Pri odločanju o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da neuspešna nasprotna tožba ni povzročila dodatnih stroškov, saj je njen zahtevek predstavljal predhodno vprašanje za rešitev tožničinega zahtevka za plačilo uporabnine (ugotovitev lastninske pravice). Posebnih stroškov prav tako ni povzročil neuspešni pobotni ugovor. Glede na vrednost denarnih zahtevkov je mogoče uspeh tožnice oceniti na približno 63,5 %, uspeh toženk pa na približno 36,5 %. Vendar sta bila predmet zadevne pravde tudi dva izpraznitvena zahtevka, zato zgolj numerična primerjava delnega uspeha zahtevkov za plačilo uporabnine ne zagotavlja prav(ičn)e rešitve. Ta se ponuja v okoliščini, da je tožnica glede svoje parcele (855/7) uspela z izpraznitvenim in verzijskim zahtevkom, glede solastne parcele (855/11) pa je z obema zahtevkoma propadla. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem utemeljena odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 154. čl. ZPP).

(11) Ker pritožbeni očitki niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbi zavrniti, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pa potrditi (353. člen ZPP).

(12) Zavrnitev pritožb obsega tudi zavrnitev zahtev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor toženk na tožničino pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).

(1) Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 160.