Jedro

Uveljavljenih ugovorov o bistvenem povečanju vrednosti podržavljenih zemljišč ni mogoče zavrniti, če stranki ni dana možnost, da svoje trditve konkretizira in zanje predlaga dokaze.

Pri izračunu obsega dane odškodnine se upošteva vrednost nadomestnih zemljišč in odškodnina, plačana v denarju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 26.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z odločbo Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine z dne 22.7.1992 je odločeno, da se pri zemljišču parc. št. 175/1, vpisani v vl. št. 269, na kateri ima pravico uporabe tožeča stranka, vpiše solastninska pravica v korist E.Š. in E.R. v deležu 26622/658737, za vsakega do 1/2. Najemno razmerje ostane v veljavi. Po prenehanju najemnega razmerja Geodetska uprava odmeri pripadajočo pracelo in jo izroči v posest upravičencema. Ugotovljeno je še, da sta denacionalizacijska upravičenca ob podržavljenju prejela nadomestno zemljišče v izmeri 0,9867 ha, zato se v navedeni površini zemljišče ne vrača. Izplačana denarna odškodnina za preostalo podržavljeno zemljišče pa se ne upošteva, ker je znašala samo 14,26 % realne vrednosti zemljišča. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi ponavlja razloge odločbe prve stopnje in poudarja, da sta denacionalizacijska upravičenca ob arondaciji prejela nadomestno zemljišče le v izmeri 0,9867 ha, kar je bilo sedaj upoštevano, izplačana denarna odškodnina ni presegla 30 % vrednosti podržavljanega zemljišča, zato se ne upošteva (1. odstavek 72. člena zakona o denacionalizaciji v nadaljevanju ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I, 55/92, 31/93). Za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov se uporabljajo določbe 27. člena zakona, ki so bile upoštevane in ne določba 4. točke 19. člena, zato se tožeča stranka nanje ne more uspešno sklicevati. Z ničemer tudi niso izkazana zatrjevana velika vlaganja, niti to, da bi z vrnitvijo bila bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sta denacionalizacijska upravičenca na podlagi sporazuma z dne 29.12.1962 za arondirana zemljišča delno prejela drugo ustrezno zemljišče. Za razliko v vrednosti med arondiranimi zemljišči in nadomestnim zemljiščem je bila izplačana realna odškodnina, kar je razvidno iz kupoprodajnih pogodb, sklenjenih v tistem času. V zemljišča so bila vložena velika sredstva, zato bi dosežene izboljšave zemljišč morale biti upoštevane. Meni, da je kršena tudi določba 1. odstavka 27. člena zakona, ki določa, kdaj se zemljišče vrne v last in posest, s katero pa je v nasprotju določba 3. odstavka istega člena, saj tudi v primeru solastnine z delitvijo zemljišč pride do drobitve kompleksa. Tožeči stranki so zemljišča osnova za njeno dejavnost in vsako zmanjšanje površin vpliva na položaj podjetja, kar bo imelo za posledico izpad dohodka in odpuščanje delavcev. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi, lastninska pravica pa naj se vpiše na ime tožeče stranke.

Tožena stranka se v odgovoru to tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da so zemljišča, ki so bila podržavljena na podlagi odločbe o arondaciji dne 1.4.1963 Š. in R.E. v njenem premoženju, da je bilo podržavljeno 3,6489 ha zemljišč, za katera sta prejela nadomestno zemljišče v izmeri 0,9867 ha, za preostali del pa denarno odškodnino. Zatrjuje pa, da je bila izplačana realna odškodnina in da so v usposabljanje zemljišč bila vložena velika sredstva, kar bi moralo biti upoštevano. Tak ugovor je tožeča stranka uveljavljala že v postopku na prvi stopnji dne 21.4.1992 (zapis razgovora v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo), ko je zatrjevala, da gre za meliorirana zemljišča, oblikovana v različno velike table, v katera so bila vložena velika sredstva, pridobljena s krediti, ki jih je morala odplačati. Zato vrnitev zemljišč brez odškodnine za vložena sredstva ni možna, ker sama vlaganja presegajo realno vrednost zemljišč. Tožeča stranka teh trditev res ni konkretizirala, vendar bi kljub temu bilo mogoče zaključiti, da uveljavlja odškodnino za povečano vrednost nepremičnine v smislu 2. odstavka 25. člena navedenega zakona. Upravni organ bi zato moral tožečo stranko pozvati, da svoje trditve določno opredeli, zanje predloži oz. navede ustrezne dokaze (2. odstavek 137., 159., 160. člen ZUP). Iz podatkov predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožeča stranka bila k temu pozvana, zato je preuranjena zavrnitev teh ugovorov, saj bi te ugovore organ prve stopnje smel zavrniti in odločiti na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja šele, če tožeča stranka v danem roku ne bi svoje zahteve določno opredelila in predložila potrebnih dokazov. Kršena so bila torej pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev.

Pri ugotavljanju ali se je vrednost obravnavanih zemljišč po podržavljenju bistveno povečala (25. člen ZDEN), bo potrebno ugotoviti stanje zemljišč ob podržavljenju in sedanje stanje. Toda na odločitev vpliva le bistveno povečanje vrednosti, ki ni nujno enako vloženim sredstvom, kot to izhaja iz ugovora tožeče stranke. Ker gre za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi interesi, za razčiščevanje dejanskega stanja mora biti razpisana ustna obravnava (149. člen ZUP).

Kot že navedeno, so obravnavana zemljišča bila podržavljena na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča navedenega pod 29.točko 1. odstavka 3. člena ZDEN. Taka zemljišča se vračajo, če upravičenci niso dobili drugih ustreznih nadomestnih zemljišč. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi upravičenca ob podržavljenju dobila v celoti druga ustrezna zemljišča, zatrjuje le, da sta prejela realno odškodnino. Plačana odškodnina se upošteva, če ta presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja preračunano na današnjo vrednost, pri izračunu obsega dane odškodnine pa se upošteva vrednost nadomestnega zemljišča in odškodnina plačana v denarni obliki (72. člen).

Obravnavana zemljišča so bila nacionalizacijskima upravičencema vrnjena samo v last in ne v posest, ker podržavljeno zemljišče leži v kompleksu kmetijskih zemljišč, s čemer je bila upoštevana določba 2. odstavka 27. člena cit. zakona in je zato ta tožbeni ugovor neutemeljen. Res je sicer, da si solastniki lahko kompleks kmetijskih zemljišč razdelijo, vendar je to vprašanje zakonske ureditve, kar tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati v tem postopku. Ker tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je iz kompleksa obravnavanih zemljišč dala več zemljišč v najem, je pravilno stališče obeh organov, da je že s svojim dosedanjim ravnanjem sama okrnila kompleks, zato ne more uspeti s tem ugovorom.

Kompleks kmetijskih zemljišč, na katerem je vzpostavljena solastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev, solastniki lahko razdelijo bodisi sporazumno ali v nepravdnem postopku. Delitev je torej odvisna od volje solastnikov in se opravi v posebnem postopku (2. odstavek 27. člena). Zato v postopku vračanja premoženja z odločbo ni mogoče Geodetski upravi naložiti odmere in izročitev v posest, zaradi česar je v tem delu pod točko 3. izreka odločba prve stopnje nezakonita in ker te nezakonitosti tožena stranka ni odpravila je nezakonita tudi izpodbijana odločba.

Glede na določbo 1. odstavka 20. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 10/93) bo kot zavezanca v ponovnem postopku potrebno pritegniti v postopek Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, pomanjkljivo pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).