Jedro

Ravnanje in učinek pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolžene V.M. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 22. 9. 2016 obdolženo V.M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora v roku 10 mesecev oškodovanemu S.C. plačati 2.300,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso ter po drugem odstavku 105. člena ZKP še oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 2.300,00 EUR. V presežku do 6.792,61 EUR je bil oškodovanec s tem zahtevkom napoten na pravdo. Vse povzeto je bilo skupaj z razlogi izdano v sodbi I K 4243/2015. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Po opisu dejanja in po razlogih sodbe v 12., 14., 19., 20., 21. in 23. točki obrazložitve je obdolžena ravnala v svojem imenu in zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist. Po istih podlagah je ravnala zoper S.C., ki je bil zato oškodovan za 2.300,00 EUR. Ali je bil imenovani oškodovan kot fizična oseba ali kot gospodarski subjekt (samostojni podjetnik), z vidika razumljivosti in tako imenovani sklepčnosti izreka sodbe, ni odločilno. Bistven je učinek ravnanja in ne, kolikor seveda ni samostojni znak kaznivega dejanja, status osebe, na katero se je ravnanje nanašalo oziroma je bila ta oseba zaradi ravnanja v kakršnemkoli smislu prikrajšana. Pritožnica zato nima prav, ko v pritožbeni obrazložitvi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe, ker je oškodovanec izdal račun kot samostojni podjetnik v okviru opravljanja svoje dejavnosti. To konec koncev iz izreka sodbe niti ni neposredno razvidno, medtem ko je izdaja računa v razlogih sodbe ocenjena v drugem kontekstu od tistega iz pritožbene obrazložitve.

5. Pritožnica tudi nima prav v zatrjevanjih, da v sodbi manjkajo razlogi o obdolženkinem izvršitvenem ravnanju, potem o vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo ter razlogi o obdolženkinih namenih in krivdni obliki, s katero je ravnala. Vse našteto se nahaja v že navedenih točkah obrazložitve sodbe, pri čemer je treba paziti na razliko med razlogi o odločilnih dejstvih in samimi odločilnimi dejstvi, s katerimi se pritožnica očitno ne strinja, in ki so predmet posebej uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja še za zatrjevano protispisnost, ki kot procesna kršitev ne sega čez vsebino listin ali zapisnikov (zgolj) o odločilnih dejstvih, ki je v razlogih sodbe napačno povzeta. Gre za zadnjo izmed kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki prav tako kot že preizkušeni kršitvi v zvezi z razlogi in izrekom sodbe ni podana.

6. Pritožnica je uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP obrazložila z navedbo, da je sodišče prve stopnje določene dokaze izvedlo, ni pa jih uporabilo. Določb Zakona o kazenskem postopku, ki s tem niso bile uporabljene ali so bile uporabljene napačno, pritožnica ni navedla, kot ni konkretizirala pravic obrambe, ki so bile na ta način kršene. Gre za pogoj, brez katerega zgornje bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče preizkusiti, pa je zato pritožbeno sodišče preostala pritožbena zatrjevanja v tej zvezi obravnavalo v okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede tega pa je pritožba utemeljena.

7. Strinjati se je bilo s pritožničinimi dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena ravnala v svojem imenu in zlasti za svoj račun. Res je sicer, da je oškodovanec povedal, da mu je bila obdolžena predstavljena kot naročnica modnega dogodka (revije), ki mu ni povedala, da bi račun moral izdati na gospodarsko društvo Ž., d.o.o., za katero končno sploh ni vedel. Vendar oškodovanec po drugi strani ni nikoli povedal, da je bil modni dogodek organiziran v okviru zasebne zabave, medtem ko je bil to po obdolženkinem zagovoru in po delu predloženih listin (npr. A 9) del širše ponudbe gostinskega lokala N.A., upravljanega po gospodarski družbi Ž., d.o.o. Zaradi te povezave se pritožnica v pritožbeni obrazložitvi utemeljeno sklicuje na listine, predložene ob ugovoru zoper obtožnico, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo zadostno oporo za ugotovitev, da je bila obdolžena v navedeni gospodarski družbi direktorica. Pritožnica ima zatorej prav, ko v nadaljevanju pritožbene obrazložitve ugotovitev šteje za pomembno, tako z vidika kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kot z vidika kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Gre za sorodni kaznivi dejanji, s tem da je pri prvem od ugotovitve, da je bila obdolžena direktorica gospodarske družbe Ž., d.o.o., odvisna ugotovitev, komu dejansko je bila protipravna premoženjska korist namenjena ter pri drugem, ali ni bilo morebiti kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, s katero se je ta družba sicer ukvarjala.

8. Drugače je glede pritožničinih dvomov v zvezi z višino pridobljene koristi, saj jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Preizkusilo je več podlag, medtem ko podlage, ki jih je že v ugovoru zoper obtožnico predložila pritožnica, dokazujejo ravno, da so bile plačane zgolj tiste obveznosti, ki jih je naročnik moral po priloženi pogodbi posebej poravnati. Vse druge okoliščine, kot so zajetje DDV v ceno storitve, dolžnost plačila davka ipd., so v tej zvezi nepomembne, saj oškodovanosti kot odločilnega dejstva, po kateremkoli izmed zgornjih dveh kaznivih dejanj ne odpravljajo.

9. Glede na obrazloženo, in ko mora biti sojenje z dokaznim postopkom ponovljeno (prvi odstavek 392. člena ZKP), se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo. Kršitve kazenskega zakona v smislu tako imenovanih negativnih predpostavk, kot so zastaranje kazenskega pregona ipd., niso bile uveljavljane, druge, brez predhodno pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ne morejo biti obravnavane. Podobno velja še za odločbe o kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, ki so po razveljavitvi obsodilne sodbe postale brezpredmetne.