Jedro

Narava in intenzivnost dela sta bili takšni, da sta tožniku omogočali koriščenje odmora tudi brez menjave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 12. 9. 2019 in 13. 11. 2019 ter da je ta dolžna tožniku za obdobje od julija 2014 do novembra 2018 obračunati 1.038,95 EUR bruto in mu po odvodu dajatev izplačati neto znesek s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 642,30 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da je sodišče zaradi nepravilne dokazne ocene kršilo 8. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sprejelo je nepravilno stališče, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora. Tožniku ni bilo omogočeno koriščenje odmora na način, da bi bilo izpolnjeno njegovo bistvo. Ves čas je bil v položaju stalne pozornosti. Celoten čas je delal, zato bi mu bilo koriščenje odmora lahko zagotovljeno le v primeru zamenjave s strani drugega delavca. Na mejnem prehodu A. sta bila podnevi načeloma dva policista, le občasno trije. Sodišče se je pri presoji intenzitete dela oprlo le na število opravljenih mejnih kontrol, ni pa upoštevalo, da je tožnik moral ves čas opravljati tudi nalogo opazovanja in varovanja mejnega prehoda. Sklicuje se na stališča iz judikata Pdp 200/2022. Izpodbija prvostopenjsko presojo, da premoženjska škoda ni dokazana. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnik je opravljal mejno kontrolo na mejnih prehodih B., C., D., A. in E. Zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ker naj bi moral opravljati delo tudi tedaj, ko bi moral imeti odmor med delovnim časom (prvi odstavek 154. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi prvostopenjskimi razlogi o tem, da mu pravica do odmora med delom ni bila kršena. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP je zmoten. Ta določba je bistveno kršena, kadar dokazna ocena ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so sprejeti pravilni dokazni zaključki.

7. Pritožbeno nasprotovanje prvostopenjskemu stališču o tem, da pojem počitka (v smislu Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa) ni enak pojmu odmora, ne more vplivati na sprejem drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da teh pojmov ni mogoče enačiti, ter ugotovilo, da se čas odmora med delom (na podlagi ZDR-1) všteva v delovni čas, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje (ne)vštevanja odmora ali počitka v delovni čas ne predstavlja odločilnega razloga sodbe. Tožniku zato z izpodbijanim stališčem tudi nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP), kot to zmotno očita pritožba.

8. Pritožba zmotno vztraja, da je tožnik celoten čas delal, zato bi mu bilo koriščenje odmora lahko zagotovljeno le v primeru zamenjave s strani drugega delavca. Pravilna je prvostopenjska dokazna ocena, da sta bili narava in intenzivnost dela takšni, da sta tožniku omogočali koriščenje odmora tudi brez menjave (specifična situacija je veljala le v dnevni izmeni na mejnem prehodu A., a sodišče tudi v tem primeru pravilno ni ugotovilo kršitve odmora). Oprta je na ugotovitve, da obremenjenost mejnih prehodov ni bila takšna, da bi ves čas prihajalo do prehajanj meje, preko radijske zveze tožnik ni ves čas sprejemal informacij, na katere bi moral takoj odreagirati, poleg tega je lahko prenehal z opazovanjem okolice oziroma opravljanjem morebitnih drugih nalog (npr. branjem depeš), kar pomeni, da je odmor lahko koristil, čeprav morebiti kdaj v dveh delih. Intenzivnost delovnega procesa torej ni bila takšna, da bi to samo po sebi zahtevalo avtomatično vsakodnevno organiziranje posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora. Sicer pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je ne glede na navedeno toženka omogočala tudi zamenjave, da je tožnik to vedel, vendar za zamenjavo ni klical, pri čemer je sodišče pravilno ovrglo kot neutemeljen njegov ugovor, da ni bilo ljudi, ki bi opravili zamenjavo.

9. Prvostopenjski ugotovitvi, da so na A. do 22.00 ure večinoma delali trije policisti, kar je omogočalo menjavo za čas odmora, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved F. F. v zadevi IV Pd 610/2021 o tem, da sta bila na tem mejnem prehodu podnevi načeloma dva policista, občasno trije. Pritožba selektivno povzema izpovedi iz citiranega spora in ne omeni, da je tožnik, ki je sprožil spor IV Pd 610/2021, sam v izpovedi potrdil, da so bili na tem mejnem prehodu podnevi načeloma trije policisti. Tudi iz izpovedi tožnika v obravnavanem sporu (IV Pd 1169/2019) ne izhaja, da so bili v dnevni izmeni le izjemoma trije, kot to napačno zatrjuje pritožba. Tožnik je namreč izpovedal, da so bili v A. trije policisti podnevi in ponoči, _zdaj_ pa sta dva, pri čemer ne gre spregledati, da je tako izpovedal nekaj let po koncu vtoževanega obdobja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da tožnik niti ni podal navedb o tem, kdaj v vtoževanem obdobju v dnevni izmeni niso bili trije in ni imel menjave. Pritožba temu nasprotuje in navaja, da je tožnik zahteval odškodnino le za dneve, ko sta bila na A. v dnevni izmeni zgolj dva, kar pa ne drži, saj je npr. v drugi pripravljalni vlogi navedel, da je v dnevni izmeni imel možnost koristiti pravico do odmora, ni pa je imel v nočni izmeni. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izpostavilo trditev iz tožnikove pripravljalne vloge, da je podnevi lahko koristil odmor v A., ter pravilno ocenilo, da to potrjujejo tudi izpovedi G. G., H. H. in I. I. Glede na pravilno ugotovitev, da je bila intenzivnost prehodov v nočni izmeni bistvena manjša, prvostopenjsko sodišče pravilno ni ugotovilo kršitve pravice do odmora niti v času, ko je tožnik delal na A. v nočni izmeni.

10. Pritožba očita, da se je sodišče pri presoji intenzitete dela oprlo le na število opravljenih mejnih kontrol, ni pa upoštevalo, da je tožnik moral ves čas opravljati tudi nalogo opazovanja in varovanja mejnega prehoda. Očitek ni utemeljen. Sodišče je upoštevalo tožnikove trditve in izpoved o tem, da je opravljal tudi navedeno nalogo, a je upoštevajoč tudi preostale izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je ni bil dolžan opravljati nepretrgoma. Ta zaključek je oprlo na ugotovitev, da že po naravi stvari te naloge ni izvrševal v času, ko je opravljal mejne kontrole, biološke potrebe in ko se je nahajal v kuhinji, kjer je tudi malical, ter na izpoved H. H. o tem, da so na dogajanje v okolici morali biti pozorni, kar pa ni pomenilo, da so vsako minuto morali gledati okrog mejnega prehoda. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožniku ni nihče povedal, da mu ni treba ves čas opazovati in nadzorovati mejnega prehoda oziroma da bi toženka morala izdati takšno navodilo. Ovržen je že s tožnikovim zatrjevanjem, da je med delom lahko kaj pojedel, šel v kuhinjo … Glede na obrazloženo pritožba s sklicevanjem na 2. člen Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nadaljnji) in 4., 6. ter 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji) neutemeljeno vztraja, da je tožnik moral ves čas opazovati okolico. Tudi sicer primerov, ko bi bilo kontinuirano opazovanje potrebno, ker bi bilo zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti ogroženo življenje, zdravje ..., tožnik v prvostopenjskem postopku (niti v pritožbi) ni konkretiziral. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, pa glede na izjavo J. J. dogajanja ni bilo veliko; letno so odkrili od nič do dve kaznivi dejanji in okoli 50 prekrškov. Nepravilna je pritožbena navedba, da je J. J. drugače kot v tem sporu v zadevi IV Pd 624/2019 izpovedal, da je policist moral ves čas opazovati okolico. Kot je razvidno iz zapisnika zaslišanja te priče v citirani zadevi, je opazovanje okolice povezal predvsem s tem, "če se kaj čudnega dogaja v zvezi z ilegalnimi migranti", pri čemer je poudaril, da izvajanje te naloge ni predvidevalo, da bi policisti morali delati obhode oziroma "nekaj ekstra", izpostavil pa je tudi zelo malo odkritih prekrškov in praktično nič kaznivih dejanj. Tudi izpoved G. G., na katero se sklicuje pritožba, ne vpliva na drugačno dokazno oceno. Kot eno od nalog je resda opredelil opazovanje okolice, a ni izpovedal, da bi jo bilo treba opravljati nepretrgoma, niti ni vedel, ali je tožnik odkril kdaj kak ilegalni prehod ... Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved H. H. Kot je povzelo že sodišče prve stopnje, je res potrdil, da so morali biti pozorni na dogajanje v okolici mejnega prehoda, a je obenem poudaril, da to ni pomenilo, da so morali to nalogo opravljati vsako minuto, temveč le občasno.

11. Koriščenju pravice do odmora pritožba neuspešno oporeka s sklicevanjem na položaj stalne pozornosti, tj. da je tožnik moral biti ves delovni čas na razpolago delodajalcu in opravljati delo. Kot je bilo namreč že obrazloženo, je sodišče pravilno zaključilo, da je narava dela in intenziteta obremenitve z nalogami tožniku omogočala, da je pojedel malico, si vzel predah ... Pri tem ne more biti odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišla stranka (prim. 22. točko VIII Ips 54/2021), saj je po prekinitvi tožnik lahko nadaljeval s koriščenjem odmora. Glede na navedeno pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES in judikata SEU C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki naj bi mu onemogočal koriščenje odmora.

12. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na stališča, ki so bila zavzeta v judikatu Pdp 200/2022. Ta spor namreč temelji na povsem drugačnem dejanskem stanju kot navedeni judikat, v katerem se je presojala pravica do odmora delavca, ki je opravljal videonadzor objekta na tajni lokaciji.

13. Do obsežnih navedb, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko presojo, da tožnik ni dokazal premoženjske škode, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj niso odločilnega pomena glede na to, da ni bilo ugotovljeno že protipravno ravnanje toženke.

14. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožniku pravica do odmora med delom omogočena, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).