Jedro

Tožnik v tožbi, ker je prava neuka stranka, sicer res izrecno ni postavil posebnega tožbenega zahtevka, ampak v zvezi s tem zgolj navaja, da vlaga tožbo zoper odločbo z namenom, da jo sodišče presodi, obravnava, preizkusi njeno zakonitost. Iz navedenega povsem jasno izhaja kot tudi iz tožbe kot celote, da tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Med primeroma navedenimi okoliščinami, s pomočjo katerih komisija za pogojni odpust preverja, ali je ponovitvena nevarnost podana, je sicer res naveden tudi odnos obsojenca do kaznivega dejanja in do oškodovanca, vendar pa mora biti podana vzročna zveza med določeno ugotovljeno okoliščino in ponovitveno nevarnostjo. Ni razvidno, zakaj naj bi dejstvo, da je bil odplačan doslej le manjši del protipravno pridobljene premoženjske koristi, kazal na ponovitveno nevarnost. Pri tem bi bilo potrebno preveriti, kakšne možnosti je tožnik imel, da bi odplačal večji delež protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Postavlja se vprašanje, ali je tožnik v imel možnosti, da bi začel plačevati tisto, kar mu je bilo s prvostopenjsko sodbo naloženo, oziroma kakšne so bile te možnosti. Tožena stranka pa v upravnem postopku tožniku ni dala možnosti, da se do tega izjasni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Komisije za pogojni odpust št. 720-541/2015/10 z dne 10. 2. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika, ki je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012, pogojno ne odpusti. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik v prošnji za pogojni odpust zatrjuje, da je v zapor prišel sam, urejen in pravočasno, da je bil prvič obsojen, da nima odprtih kazenskih postopkov in je zaradi obsodbe prenehal opravljali poklic in službo pri oškodovani družbi, tako da ni možnosti ponovitve kaznivega dejanja. Redno je odplačeval tako stransko denarno kazen kot tudi odvzeto premoženjsko korist in to oboje izključno od nagrade, ki jo prejema v zavodu, saj drugih prejemkov nima. Nagrada za delo znaša okrog 60,00 EUR, od meseca avgusta 2016 dalje pa plačuje 40,00 EUR mesečno za poplačilo protipravne premoženjske koristi. Stranska denarna kazen pa je zastarala po sklepu višjega sodišča dne 24. 12. 2015. Ima tudi hčerko, ki redno študira, razen tega pa skrbi še za oba obolela starša, ki sta starostno povsem onemogla in vsakodnevno potrebna nujne nege in zdravstvene pomoči. V nadaljevanju odločbe tožena stranka povzema poročilo zavoda, v katerem se tožnik nahaja. Zavod predlaga, da se tožnika pogojno odpusti 23. 12. 2016, ko bo prestal 58,2 % kazni. Storjeno kaznivo dejanje je časovno oddaljeno, tožnik se primerno vede, ni v drugem kazenskem postopku, spoštuje sodbo in vrača protipravno premoženjsko korist, do avgusta 2016 pa je plačeval tudi denarno kazen, ki pa je s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 12. 2015 zastarala. Poleg tega spoštuje hišni red zavoda, nima težav z odvisnostjo in ima urejene pogoje za življenje po odpustu. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi citira določilo 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožena stranka je tožnikovo prošnjo obravnavala na seji dne 8. 12. 2016, pri čemer je ugotovila, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust. Kot razloge proti ponovitveni nevarnosti je tožena stranka upoštevala, da je tožnik prvič na prestajanju kazni zapora, da nima odprtih kazenskih postopkov in se je brez večjih težav vključil v zavodsko okolje. Ob prihodu je izrazil željo po delu, ki so mu ga zagotovili in je pri delu reden in prizadeven. Vključen je v delovno terapijo in je pri delu zelo prizadeven, ima delovne navade in upošteva hišni red zavoda. S koriščenja zunajzavodskih ugodnosti se v zavod vrača pravočasno in urejen, ker ima urejeno socialno mrežo. Kljub temu pa tožena stranka ni ugodila prošnji, ker so določeni razlogi za ponovitveno nevarnost, ki jih tožena stranka vidi v tem, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do kaznivega dejanja. Tožnik sicer plačuje znesek protipravne premoženjske koristi, vendar pa glede na visok znesek, ki bi ga moral povrniti, je povrnil doslej le relativno nizek znesek. Poleg tega tožnik ni plačal stranske kazni, pač pa je njena izvršitev zastarala. Tožnik je imel možnost s plačevanjem protipravne pridobljene premoženjske koristi in stranske denarne kazni že pred nastopom kazni zapora, česar pa ni storil. Tožnikova nekritičnosti do kaznivega dejanja ob upoštevanju relativno nizkega deleža prestane kazni in s tem tudi povezane nezadostne preverjenosti stabilnosti tožnika z zunajzavodskimi ugodnostmi so okoliščine, ki ne utemeljujejo pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti.

2. Tožnik v tožbi navaja, da ima primeren in kritičen odnos do kaznivega dejanja in da premoženjsko pravno korist izplačuje v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi in tako spoštuje sodbo sodišča. Obveznosti iz naslova protipravne premoženjske koristi poravnava od marca 2015 po obrokih 20,00 EUR, od avgusta 2016 pa po 40,00 EUR od nagrade za delo, ki jo prejema v višini 60,00 EUR. Izrečena mu je bila tudi denarna kazen v znesku 16.600,00 EUR, ki pa je s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Kp 7576/2010 z dne 26. 7. 2016 zastarala, vendar je tudi denarno kazen plačeval od meseca septembra 2015 do avgusta 2016 po 20,00 EUR mesečno. Pripravljen je povrniti škodo glede na finančne in ostale zmožnosti. Drugih dohodkov poleg teh, ki jih dobiva v zaporu, nima. Družina mu pri plačilu ne more pomagati zaradi lastne materialne ogroženosti. Njegovo vedenje v času prestajanja kazni je primerno. Bil je nameščen v milejši režim polodprtega oddelka, razen tega je reden in prizadeven kljub zdravstvenim težavam, ki jih ima. Nazadnje je bil nameščen v Odprti oddelek ... in vključen v delovno terapijo in je pri delu zelo prizadeven, upošteva določila hišnega reda in koristi zunajzavodske ugodnosti. Prvič je v zaporu in nima odprtih drugih kazenskih postopkov. Nikoli ni imel in nima težav z odvisnostjo od alkohola ali prepovedanih drog in drugih psihotropnih substanc. Skrbi tudi za ostarela in obolela starša, ki sta stara ... in ... let in potrebujeta posebno nego, oskrbo in zdravstveno pomoč. Komisiji za pogojni odpust je bil že trikrat predlagan s strani zavoda, vendar je že trikrat vloge zavrnila.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožba ni sklepčna, saj sodišču tožnik nejasno predlaga, da naj za vse navedbe opravi poizvedbe v zavodu in pristojnih službah, nepravilno tudi navaja, da je oproščen upravne takse in navaja, da odločbo pošilja v presojo, obravnavo in preizkus zakonitosti. Iz tega pa ne izhaja jasno, kaj tožnik želi, da sodišče stori z njegovo tožbo. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo kot nesklepčno zavrže. Nadalje navaja, da se ponovitvena nevarnost tožnika izkazuje v nekritičnem odnosu do kaznivega dejanja in oškodovanca, in sicer s tem, ker je povrnil relativno nizek znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi ter ga je začel vračati na pobudo zavoda, kar v začetku ni kazalo na njegovo zavedanje, da bo moral škodo povrniti. Zgolj verbalno obžalovanje ne pomeni ustrezne stopnje kritičnosti. Glede stranske denarne kazni v višini 16.600,00 EUR pa se tožnik raje sklicuje na njeno zastaranje, to pa ne utemeljuje pričakovanja glede neobstoja ponovitvene nevarnosti, saj je zastarano obveznost še vedno mogoče izpolniti kot naturalno obveznost. Prostovoljna izpolnitev bi bila še vedno mogoča. Tožena stranka še navaja, da je šlo za izvrševanje več dejanj med leti 1999 do leta 2002, pri čemer je bila pridobljena relativno velika premoženjska korist, ki pa je tožnik ni začel vračati že takrat, ko bi jo lahko in zgolj sedanje plačevanje skladno z njegovimi zmožnostmi ne more biti edini kriterij, ki bi omogočal oceno kritičnosti v odnosu do kaznivega dejanja in do oškodovanca. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne kot neutemeljeno in naj tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da so bile tudi ostale odločbe tožene stranke v zvezi z pogojnim odpustom zanj negativne kljub pozitivnemu mnenju in stališču ZPKZ ... Poudarja, da je prava neuka stranka in je zato postavil tak zahtevek, kot ga je. Glede zahtevka tožene stranke za povrnitev stroškov postopka pa navaja, da ni zmožen plačevati kakršnihkoli stroškov. Navaja še, da je bil sostorilec istega kaznivega dejanja že pogojno odpuščen.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da so navedbe tožnika v zvezi s poznejšimi odločitvami v drugih upravnih postopkih brezpredmetne, saj je predmet tega upravnega spora odločba, ki se izpodbija z obravnavano tožbo. Pravni red Republike Slovenije ne določa vezanosti tožene stranke na mnenje oziroma poročila ZPKZ ..., ampak ima prosti preudarek, pri čemer pa se mora opredeliti tudi glede navedenega poročila oziroma mnenja.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da tožnik v tožbi, ker je prava neuka stranka, sicer res izrecno ni postavil posebnega tožbenega zahtevka, ampak v zvezi s tem zgolj navaja, da vlaga tožbo zoper odločbo z namenom, da jo sodišče presodi, obravnava, preizkusi njeno zakonitost (prvi odstavek tožbe). Iz navedenega povsem jasno izhaja kot tudi iz tožbe kot celote, da tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi. Tožba je dovolj razumljiva, da se jo da obravnavati po vsebini.

8. Tožena stranka zavrnitev tožnikove prošnje za pogojni odpust utemeljuje z uporabo določila 88. člena KZ-1. Pri tem sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da so izpolnjeni formalni pogoji za pogojni odpust. Sporno pa je med strankama, ali tožnik izpolnjuje materialne pogoje.

9. V skladu s petim odstavkom 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspeh pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Navedeni kriteriji so torej zgolj primeroma našteti in pri tem se tožena stranka opira na kriterij „odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca“, pri čemer navaja, da je tožnik povrnil relativno nizek znesek protipravne premoženjske koristi, nadalje da bi lahko že pred nastopom kazni zapora začel odplačevati dolgovani znesek ter da je izvršitev denarne kazni zastarala in da ni dovolj preverjena stabilnost tožnika z zunajzavodskimi ugodnostmi.

10. Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s tretjim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je sodišče ugotovilo, da prosti preudarek ni bil uporabljen v skladu z namenom, za katerega je določen. Namen prostega preudarka je določen v 88. členu KZ-1 in ta namen je ugotoviti, ali pri obsojencu obstaja ponovitvena nevarnost ali ne. Med primeroma navedenimi okoliščinami, s pomočjo katerih komisija za pogojni odpust preverja, ali je ponovitvena nevarnost podana, je sicer res naveden tudi odnos obsojenca do kaznivega dejanja in do oškodovanca, vendar pa mora biti po mnenju sodišča podana vzročna zveza med določeno ugotovljeno okoliščino in ponovitveno nevarnostjo.

11. Tožena stranka je tako kot enega od razlogov, zaradi katerega je bila prošnja za pogojni odpust zavrnjena, navedla, da je tožnik plačal doslej le manjši del protipravno pridobljene premoženjske koristi, pri čemer pa ni razvidno, zakaj naj bi dejstvo, da je bil odplačan doslej le manjši del, kazal na ponovitveno nevarnost. Pri tem bi bilo potrebno preveriti, kakšne možnosti je tožnik imel, da bi odplačal večji delež protipravno pridobljene premoženjske koristi. Nagrada, ki jo tožnik prejema v zaporu za svoje delo, je nizka in tako ni dosti možnosti, da bi lahko odplačal večji del protipravno pridobljene premoženjske koristi od takrat naprej, ko je v zaporu. Tožnik je v prošnji za pogojni odpust navedel, da je takoj po nastopu kazni v mesecu maju 2014 sodišču poslal vlogo za obročno odplačilo stranske kazni in prošnjo, da mu sporočijo številko računa, kam naj nakazuje svojo obveznost in nato je jeseni 2014 pooblaščenka zavoda po telefonu urgirala informacijo o številki računa in v marcu 2015 je ponovno poslal urgenco sodišču za posredovanje številke računa in je nato v mesecu marcu 2015 začel s plačevanjem protipravne premoženjske koristi, pri čemer je v mesecu juniju 2015 od sodišča prejel dopis s številko računa in pričel odplačevati tudi stransko denarno kazen. Tožena stranka bi se morala do teh navedb opredeliti in prav tako dati pred izdajo odločbe tožniku možnost, da se izjasni do teh njenih očitkov, da naj bi bil premalo aktiven pri njegovi dolžnosti odplačati protipravno premoženjsko korist. 12. Nadalje je eden od očitkov v izpodbijani odločbi, zaradi katerih naj bi obstajala ponovitvena nevarnost, tudi ta, da bi lahko tožnik že prej začel odplačevati protipravno premoženjsko korist oziroma višino denarne kazni. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, ali je tožnik v tem času imel možnosti, da bi začel plačevati tisto, kar mu je bilo s prvostopenjsko sodbo naloženo, oziroma kakšne so bile te možnosti. Tožena stranka pa v upravnem postopku tožniku ni dala možnosti, da se do tega izjasni. Iz upravnega spisa namreč ni razvidno, da bi tožena stranka pred izdajo odločbe z razlogi, zaradi katerih je prošnjo zavrnila, seznanila tožnika, da bi se lahko do tega opredelil še pred izdajo odločbe. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je v postopku izdaje izpodbijane odločbe šlo tudi za kršitev načela zaslišanja stranke. Tožnik sicer v tožbi tega ne navaja, vendar pa v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče pri presoji upravnega akta ni vezano na tožbene razloge.

13. Nadaljnji razlog, zaradi katerega tožena stranka tožnikovi prošnji ni ugodila, pa je ta, da je tožnik prenehal odplačevati znesek denarne kazni od takrat naprej, ko je le-ta zastarala. Pri tem pa zopet ni vzročno posledične povezave med domnevno ponovitveno nevarnostjo in tem, da nekdo ne odplača denarne kazni, potem ko je ta zastarala. Iz navedenega razloga je odločba tudi v tem delu nerazumljiva in se je ne da preizkusiti. Pri tem je po mnenju sodišča pomembno tudi to, da je v predlogu za pogojni odpust tožnik kot enega od razlogov, zaradi katerega naj bi bil pogojno odpuščen, navedel, da če bo odpuščen in bo ponovno lahko delal na svojem novem delovnem področju, da bo tako lažje poravnal svoje obveznosti. Tožena stranka bi se po mnenju sodišča, glede na to, da je kot razlog za zavrnitev prošnje za pogojni odpust navedla pomanjkljivo poravnavanje obveznosti iz sodbe, morala opredeliti do tega.

14. Glede na zgoraj navedeno sodišče meni, da je bila podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in ker se odločbe v prej navedenem delu ne da preizkusiti. Zaradi tega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. K točki II izreka:

16. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki (le-ta jih ni priglasil), prisojeni znesek pa plača toženec.