Jedro

Neposredna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana niso določbe 1. člena ZVV, temveč so to nadaljnje zakonske določbe (od 2. do 4. člena ZVV). Glede položaja vojnega veterana po 6. alinei 2. člena ZVV se dokazovanje položaja pripadnika omenjene strukture ne omejuje samo na potrdilo, temveč je mogoče dokazovati omenjene zakonske pogoje tudi z drugimi dokazili, zlasti v primerih, ko se uradne evidence niso vodile ali ohranile, ali pa so bile nepopolne.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote A. št. ... z dne 13. 12. 2006 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 450 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in za vpis v evidenco vojnih veteranov in v 2. točki izreka ugotovil, da ni bilo stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje omenjenega statusa s prilogami ter v priloženi izjavi navedel, da sta kot zaposlena pri Hidrometeorološkem zavodu RS (v nadaljevanju: HMZ) skupaj z A.A. in po nalogu ministra za obrambo dne 25. maja 1991 sodelovala pri motenju in oviranju preletov letal JLA na območju letališča Brnik, kar se je izvajalo na različnih strelnih mestih. Poleg tega sta sodelovala pri evakuiranju opreme radijskih zvez, dodeljeno jima je bilo službeno orožje, vzpostavili so tudi zvezo na Radarskem centru Lisca in sodelovali pri akcijah na Medvedjeku. Pred vojno so imeli tajno skladišče orožja v Ž. Po bojih v Krakovskem gozdu sta bila oba z A.A. vpoklicana v pirotehnično enoto za odstranjevanje ubojnih sredstev s strani Teritorialne obrambe A.. Sodelovala sta še z drugimi (poimensko naštetimi) akterji v vojni. Prvostopni organ nadalje navaja, da je v postopku pridobil potrdila pristojnih organov, iz katerih sledi, da nimajo dokazil o sodelovanju tožnika pri obrambi RS oziroma da v uradnih evidencah nimajo ustreznih podatkov. V postopku je bil zaslišan tudi tožnik osebno in predlagane priče B.B. in C.C., poleg teh pa še D.D. in E.E.. Na podlagi zbranih podatkov prvostopni organ ugotavlja, da sicer ne dvomi, da je tožnik sodeloval pri obrambi RS, vendar pa njegovega sodelovanja ni mogoče uvrstiti v nobeno od podlag za priznanje statusa po Zakonu o vojnih veteranih, tudi ne v tisto iz 6. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95, 108/99), po kateri je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe (v nadaljevanju: TO), policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze Republike in občin, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi RS. Tožnik namreč ni dokazal, da je v vojaški agresiji na RS opravljal naloge pripadnika TO ali enot za zveze Republike in občin, kar je pogoj za priznanje statusa. Navedbe stranke in prič niso dovolj, saj gre za pripadnika omenjenih enot, o katerih se je vodila uradna evidenca, na podlagi katere Uprava za obrambo oziroma njene izpostave izdajajo ustrezna potrdila.

Pristojno Ministrstvo je kot organ druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V razlogih ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, da po zbranih podatkih ni dokazano, da bi tožnik deloval kot pripadnik TO, narodne zaščite ali enot za zveze. Dokazano tudi ni, da bi opravljal naloge iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV, ker HMZ ni naveden med podjetji iz te določbe. S tem pa niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZVV za priznanje statusa vojnega veterana, zato mu zahtevanega statusa ni bilo mogoče priznati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi uveljavlja nepravilno uporabo materialnega zakona (Zakon o vojnih veteranih, v nadaljevanju: ZVV), nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka. Navaja, da je ves čas upravnega postopka zatrjeval, da je bil njegovim sodelavcem, zaposlenim na Radarskem centru Lisca, priznan status vojnega veterana že pred tem, ko je sam dal vlogo za priznanje statusa. Upravna organa se do teh navedb nista opredelila, čeprav so pomembne za odločitev, saj gre za vprašanje enakosti pred zakonom. To pomeni kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot tudi bistveno kršitev pravil postopka oziroma ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sicer pa upravna organa tudi nepravilno razlagata zakon. Katere aktivnosti so pogoj za priznanje statusa vojnega veterana, določa 1. člen ZVV. V konkretnem primeru je povsem zanesljivo, da je tožnik opravljal dolžnosti na področju obrambe in zaščite in da je bil za to zadolžen na podlagi odločitve takratne republiške koordinacijske skupine. Na tej skupini je bila sprejeta odločitev, da se z določenih strelnih mest za izstreljevanje protitočnih raket moti in ovira prelete letal takratne JLA, kar se je tudi izvajalo. Tožnik je koordiniral in izvajal te aktivnosti. Navedena skupina je sprejela tudi odločitev, da se radijske postaje, s katerimi je razpolagal protitočni sistem, namenijo za zveze v oboroženih strukturah takratne TO. Tožnik in njegov sodelavec A.A. sta zato s strelnih mest pobrala radijske postaje in jih dostavila na določena mesta. Tožnik je izvajal še druge aktivnosti, kot to sledi iz njegove vloge in izjave. Enako pove priča B.B., ki je bil zaposlen na RSLO v sektorju zvez oziroma potrdi tožnikove navedbe, med drugim, da je tožnik sodeloval v akciji na Medvedjeku. Do te trditve se upravni organ ni opredelil. Opredelil se tudi ni do tega, da je Radarski center na Lisci, kjer je tožnik tudi opravljal delo, predstavljal opazovalnico sistema za opazovanje in obveščanje, po odločitvi pristojnih republiških in občinskih organov. Nadaljnjo okoliščino za priznanje statusa predstavlja tudi dejstvo, da je tožnik opravljal naloge tajnega varovanja in hrambe orožja, o čemer se upravni organ prav tako ni izrekel. Pri tem se je skliceval na to, da tožnikovo sodelovanje v obrambnih strukturah ni zabeleženo v ustreznih evidencah. Očitno pa pri tem pozablja, da se lahko pogoji za priznanje statusa veterana dokazujejo tudi z drugimi dokazili, ne le s potrdili. Raziskati pa bi bilo potrebno tudi okoliščino, da je bil tožnik skupaj s sodelavcem vpoklican v pirotehnično enoto. Glede na povedano se po mnenju tožnika da zaključiti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa tako po 1. členu ZVV kot tudi po 2. členu. Čeprav HMZ ni naveden v točki j) 2. člena, to še ne pomeni, da tožnikovega primera ni mogoče uvrstiti v zakonske kriterije iz te določbe. Določba našteva večja podjetja primeroma. To pa še ne pomeni, da niso nalog izvajali tudi drugi organi. Bistveno je, da je koordinacijske skupina naložila določene naloge določenemu subjektu in da so bile te naloge izvedene. Če HMZ v določbi ni naveden, to ne pomeni razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka. V 1. členu je povsem jasno določeno, da opisana dejavnost tožnika pomeni opravljanje obrambnih in drugih nalog pri agresiji, to pa pomeni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo sta obe stranki vztrajali pri dosedanjih navedbah in razlogih.

Tožeča stranka podrobneje pojasni zlasti tožnikovo delovanje v okviru Radarskega centra na Lisci. Poudari še, da se glede na vojne razmere v večini primerov niso izdajali pisni sklepi o vključitvi posameznikov oziroma njihovih nalogah, ki so jih opravljali med vojno. So pa vse te osebe, tudi tožnik, dejansko sodelovale, oziroma so bile vključene v sistem opazovanja. Takratna služba za opazovanje in obveščanje je vključevala rezerviste, to je vojaške obveznike, kot tudi službo za opazovanje in obveščanje, katere pripadniki niso bili nujno obvezniki in ki zato niso v nobeni evidenci, čeprav so to službo dejansko opravljali. Tožnik statusa ne uveljavlja kot oseba, ki je sodelovala pri obrambi pred točo, ampak kot oseba, ki je bila vključena v sistem opazovanja in obveščanja. Tožnik trdi še, da se je tudi pred spremembo ZVV status lahko dokazoval s pričami že na podlagi ZUP in ne samo s potrdilom, kot to zahteva tožena stranka. Zato vztraja, da se zaslišijo priče, ki jih je predlagal v tožbi in pripravljalni vlogi. Tožena stranka poudari, da je tožnik vlogo pri Upravni enoti dal v letu 2004 in da je prvostopni organ zadevo presojal po ZVV, ki je veljal pred novelo iz leta 2004. Šele z novelo pa se je uveljavila določba, ki jo tožnik navaja kot pravno podlago za odločanje. Na tej podlagi lahko tožnik da novo zahtevo, ni pa to predmet tega sodnega postopka. Zato nasprotuje tudi zaslišanju predlaganih prič in vztraja, da je odločitev pravilna. V zvezi s tožbo še pojasni, da 1. člen ZVV ni podlaga za priznanje statusa, temveč so to nadaljnje zakonske določbe. V teh pa ob upoštevanju zatrjevanega dejanskega stanja ni našla podlage za priznanje zahtevanega statusa, ne v zvezi s hrambo oborožitve ne v zvezi z odstranjevanjem pirotehničnih sredstev. Osrednji problem v zadevi so bila potrdila o članstvu tožnika v formacijah, na katere veže zakon priznanje statusa. Te evidence obstajajo, vendar tožnik potrdila o tem, da bi bil pripadnik teh enot, ni dobil. Glede ostalih oseb, ki jih navaja tožnik in ki jim je bil status priznan, pa tožena stranka pove, da je tožnik deloval skupaj le z A.A., ki mu status ravno tako ni bil priznan, ne pa tudi z ostalimi, ki jih navaja. Razen tega je bil osebam, ki jih navaja, status priznan že pred spremembo zakona in jim je bil torej lahko priznan samo na podlagi predhodno izdanih uradnih potrdil. Poudari še razliko, ki je v tem, da je tožnik deloval v obrambi proti toči, medtem ko so drugi delovali v radarskem centru.

Tožba je utemeljena.

Kolikor tožnik uveljavlja, da se mu status vojnega veterana prizna neposredno na podlagi določb 1. člena ZVV, nima prav in ima prav tožena stranka, ki na naroku še posebej pojasni, da so podlaga za priznanje statusa nadaljnje zakonske določbe (od 2. do 4. člena ZVV).

Nima pa prav tožena stranka, kolikor trdi, da se v zadevi odloča po določbah ZVV, ki so bile v veljavi pred novelo zakona iz leta 2004 (pravilno: 2006). Tožnik je sicer zahtevo res vložil 19. 3. 2004 in s tem pred spremembo zakona, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 38/06 z dne 26. 4. 2006, se je pa o njej odločalo z odločbo z dne 13. 12. 2006 in s tem že po omenjeni spremembi in torej v času veljavnosti določb, na katere se sklicuje tožnik na glavni obravnavi in ki bi jih bilo treba kot veljavno pravno podlago, ki je veljala v času odločanja, upoštevati že pri prvostopni odločitvi. To pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno, oziroma je bilo storjeno samo deloma s tem, ko je drugostopni organ presojal tožnikov položaj z ozirom na točko j) 7. alinee prvega odstavka 2. člena ZVV, ter pri tem, po presoji sodišča pravilno, ugotovil, da pogoji za priznanje statusa iz omenjene določbe niso podani, ker HMZ ni naštet med podjetji iz te določbe. Podjetja, ki so navedena v omenjeni določbi namreč niso navedena primeroma, kot to trdi tožnik v tožbi, temveč so izčrpno (taksativno) našteta, zato tožnik s uveljavljanjem položaja vojnega veterana na tej podlagi ne more uspeti.

V ostalem pa se tožnikov položaj po določbah spremenjenega ZVV ni presojal. Tako ostajajo z oziroma na ostale določbe 7. alinee 2. člena ZVV, zlasti točki e) in g), brez odgovora tožnikove trditve o tem, da je, kot navaja že v zahtevi, tajno skladiščil orožje, da je bil vpoklican v pirotehnično enoto in predvsem, da je bil vključen v sistem opazovanja in obveščanja. Razlogi izpodbijane odločbe so zato v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, to pa predstavlja vsaj bistveno kršitev pravil postopka, če že ne nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava, kar vse narekuje odpravo odločbe.

V ostalem - glede položaja vojnega veterana po 6. alinei 2. člena ZVV - pa razlogi prve in druge stopnje tudi niso dovolj prepričljivi, še zlasti glede na navedbe tožene stranke na obravnavi. Potrdil o tem, da je bil pripadnik struktur, ki jih našteva zakon (TO, narodna zaščita, enote za zveze) tožnik res ni uspel pridobiti. Je pa svoj položaj dokazoval z drugimi dokazili, zlasti z opisovanjem svojih aktivnosti in položaja, ki ga je imel v HMZ ter z zaslišanji oziroma izjavami prič, na katere se sklicuje v vseh svojih vlogah ter nenazadnje tudi s sklicevanjem na enak položaj tistih sodelavcev, ki so status vojnega veterana že pridobili. Teh dokazil pa prvostopni organ ne upošteva oziroma po vsebini sploh ne presodi, ker očitno šteje za relevantna samo ustrezna potrdila. Enako postopa tudi organ druge stopnje, kljub izrecnim pritožbenim ugovorom v tej smeri. To pa po presoji sodišča ni pravilno, saj se po ZVV dokazovanje položaja pripadnika omenjenih struktur ne omejuje samo na potrdila, temveč je mogoče, kot je pojasnila tudi tožena stranka na obravnavi, dokazovati omenjeni zakonski pogoj tudi z drugimi dokazili, zlasti v primerih, ko se uradne evidence niso vodile ali ohranile ali pa so bile le-te nepopolne. V tem pogledu pa izpodbijana odločba razlogov ne vsebuje, oziroma nikjer, kot že rečeno, ne pojasni, zakaj so bila pri odločanju, kljub številnim drugačnim izjavam prič, upoštevana zgolj okoliščina, da tožnik v evidencah ni zabeležen.

Sodišče je zato, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da ponovno odloči. O tožnikovi vlogi mora ponovno odločiti v 60 dneh od prejema sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.