Jedro

Sklicevanje na 154. člen ZPP je v konkretnem obravnavanem primeru irelevantno, glede na to, da je tožnica lahko v postopku pred sodiščem od nasprotne stranke zahtevala plačilo vseh svojih stroškov, tudi stroškov plačila sodnih taks, zato navedenega ugovora ni mogoče upoštevati, zavrniti pa je tudi tožbene navedbe glede zastaranja, saj je iz upravnih spisov razvidno, da pravica zahtevati plačilo takse po 9. členu ZST ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnice zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 23. 11. 2000, s katero je prvostopni organ naložil plačilo sodne takse v znesku 45.750,00 SIT, takse za opomin v znesku 3.000,00 SIT in 50 % povišane sodne takse kot kazenske takse v znesku 22.875,00 SIT. Tožena stranka se sklicuje na določbe Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 do 20/98 in 50/98 ter 20/00, dalje ZST). Taksni zavezanec mora plačati sodno takso takrat, ko izroči vlogo sodišču in za sodno odločbo takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi, pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (4. člen ZST). Če sodna taksa ni plačana, sodišče pošlje stranki nalog za plačilo sodnih taks in z nalogom stranki določi 15 dnevni rok, v katerem mora stranka dolžno takso plačati. Če stranka tudi v tem roku takse ne plača, sporoči le to sodišče v nadaljnjih 15 dneh pristojnemu davčnemu uradu s predlogom, da naj le ta sodno takso prisilno izterja. Na podlagi takšnega sporočila upravni organ izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, naj v 15 dneh plača vso dolžno takso in 50 % pribitka kot kazensko takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača, se vse takse prisilno izterjajo (29. člen ZST). Prvostopni organ je izdal izpodbijano odločbo na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v C opr. št. ... z dne 7. 1. 2000, iz katerega je razvidno, da (pri)tožnica kot taksni zavezanec v pravdni zadevi tožeče stranke AA zoper toženo stranko BB zaradi vrnitve 2.500,00 DEM v tolarski protivrednosti, kljub dne 6. 11. 1999 prejetemu opominu za plačilo sodnih taks in sodnih taks za sodbo in pritožbo in sodne takse za opomin, ni plačala. Tožena stranka se sklicuje na 3. člen ZST, da mora z zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga opravo kakšnega dejanja, taksna obveznost po 4. členu ZST nastane takrat, ko se vloga izroči sodišču in za sodno odločbo takrat, ko je obravnava zaključena. Tožnica svoje obveznosti ni izpolnila in je zato sodišče skladno z določilom 4. odstavka 26. člena ZST poslalo opomin za plačilo sodnih taks, ki je bilo vročeno pooblaščenki (pri)tožnice dne 17. 8. 1998. Tožnica tudi ni plačala sodnih taks za pritožbo (ki jo je vložila 1. 9. 1998) in za ponovno pritožbo (vloženo 13. 4. 1999), za kar je bil poslan opomin in vročen neposredno (pri)tožnici 8. 6. 1999. Ker tožnica tudi po prejetem opominu sodnih taks ni plačala, je sodišče ravnalo po 29. členu ZST in to sporočilo pristojnemu davčnemu uradu, ki je izdal izpodbijano odločbo. Tožena stranka tudi zavrača očitke zastaranja pravice zahtevati plačilo sodnih taks po 9. členu ZST. Taksna obveznost za plačilo sodnih taks je nastala dne 18. 6. 1998. Opomin za plačilo je bil vročen pooblaščenki (pri)tožnice dne 17. 8. 1998 in dne 8. 6. 1999 neposredno tožnici in za vloženi pritožbi bi morala tožnica plačati sodno takso 1. 9. 1998 in 13. 4. 1999. Opomin je prejela tožnica dne 8. 6. 1999. Dne 7. 1. 2000 je sodišče o neplačilu sodnih taks poslalo obvestilo pristojnemu davčnemu uradu, ki je (pri)tožnici naložil plačilo sodnih taks dne 23. 11. 2000. Tožena stranka povzame, da je taksna obveznost tožnice po določilu 4. člena ZST nastala leta 1998 in 1999, tožnica pa je bila k plačilu sodnih taks pozvana tako v letu 1998 kot v letu 1999 ter se sklicuje na 1. odstavek 9. člena ZST, po katerem pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati, zastaranje pravice zahtevati plačilo sodnih taks oziroma prisilno izterjavo takse po 2. odstavku 9. člena pa prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo sodnih taks. Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodnih taks je v danem primeru prekinil tako nalog za plačilo sodnih taks, ki ga je prejela pooblaščenka (pri)tožnice dne 17. 8. 1998 in nato še sama tožnica dne 8. 6. 1999, kot tudi predlog sodišča za izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe z dne 7. 1. 2000, ki je bila izdana 23. 11. 2000, zato tožena stranka zavrača pritožbene ugovore glede zastaranja.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V pravdi je v celoti uspela in toženec je pravdo izgubil in tudi v izvršilnem postopku ni uspel ter se sklicuje na 154. člen ZPP, po katerem je toženec dolžan plačati vsa plačilna bremena, izvirajoča iz navedenih pravdnih zadev in tudi plačilna bremena, ki se nanašajo na izvršilni postopek. Po 9. členu ZST je sodna taksa oziroma ta terjatev že pred dvema letoma zastarala, saj je od takrat, ko bi morala biti sodna taksa plačala, preteklo že pet let. Predlaga odpravo odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v celoti tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Strinja se tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče in dodaja: Iz upravnih spisov so razvidni datumi nastanka taksne obveznosti oz. je razvidno, kdaj je bilo treba takso plačati v skladu z določbami 4.člena ZST ter glede na zakonsko predpisano obveznost, da mora plačati s tem zakonom predpisane takse tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali odpravo posameznega dejanja (3.člen ZST) oz. da mora za odločbo sodišča prve stopnje plačati takso tožnik oziroma predlagatelj, v zadevi pa ni sporno, da sodna taksa ni bila plačana. Ugovor tožnice, da je v pravdni zadevi št. 401/96 vodeni pri Okrajnem sodišču v Novem mestu v celoti uspela, sodišče zavrača kot utemeljen razlog za neplačilo sodne takse, saj je tožnica taksni zavezanec po navedenih določbah ZST in bi morala sodno takso plačati tedaj, ko je nastala taksna obveznost, torej za vlogo takrat, ko se vloga izroči oziroma za sodno odločbo takrat, ko je obravnava zaključena oz. za druga dejanja takrat, ko se dejanje zahteva oz. ko se začne postopek (2.odstavek 4.člena ZST). Če ni bila navzoča stranka na obravnavi, pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe. Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnica tega ni storila in je zato sodišče na pravni podlagi 26.člena ZST utemeljeno poslalo opomin za plačilo sodne takse (4. točka 26. člena ZST). Opomin je bil, kot izhaja iz upravnih spisov, vročen pooblaščenki tožnice 17. 8. 1998, tožnica pa tudi ni plačala sodnih taks za pritožbo (z dne 1. 9. 1998) in za ponovno pritožbo (z dne 13. 4. 1999), za kar vse je dobila opomin za plačilo teh neplačanih sodnih taks dne 8. 6. 1999. Davčni urad A, Izpostava B je izdal odločbo po 29.členu ZST, po katerem, če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki je določen v 26. členu tega zakona, sporoči sodišče to v nadaljnjem roku 15 dni pristojnemu davčnemu uradu, v katerem ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče, naj takso prisilno izterjav. Iz upravnih spisov izhaja obvestilo Okrajnega sodišča v C opr. št. ... z dne 7. 1. 2000, iz katerega izhaja, da tožnica kot taksni zavezanec v pravdni zadevi tožeče stranke AA zoper toženo stranko BB, kljub prejetemu opominu za plačilo sodnih taks le tega ni plačala. Po 2. odstavku 29. člena ZST, ko prejme pristojni davčni urad sporočilo, izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, naj v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso in 50 % pribitek nanjo kot kazensko takso. Sklicevanje na 154. člen ZPP je v konkretnem obravnavanem primeru irelevantno, glede na to, da je tožnica lahko v postopku pred sodiščem od nasprotne stranke zahtevala plačilo vseh svojih stroškov, tudi stroškov plačila sodnih taks, zato navedenega ugovora ni mogoče upoštevati, zavrniti pa je tudi tožbene navedbe glede zastaranja, saj je iz upravnih spisov razvidno, da pravica zahtevati plačilo takse po 9. členu ZST ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano. Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (1. odstavek 9. člena ZST), vendar po 2. odstavku 9. člena ZST zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo taks prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je bilo zastaranje večkrat prekinjeno z uradnimi dejanji pristojnih organov, kot je navedla tudi tožena stranka, kar pomeni, da je začel zastaralni rok teči znova, hkrati pa v času izdaje izpodbijane odločbe tudi ni nastopilo absolutno zastaranje oziroma ni preteklo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.