Jedro

Vmesna sodba o ugovoru zastaranja je sodba o glavni stvari, o glavnem zahtevku (315.a člen ZPP), s katero je zavrnjen ugovor zastaranja, od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka po podlagi. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti (333. člen ZPP), ob vložitvi pritožbe pa mora biti plačana sodna taksa najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, sicer se šteje, da je pritožba umaknjena, če niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (105.a člen ZPP). Taksna obveznost pa nastane ob vložitvi pravnega sredstva, razen če ni v točkah od 2 do vključno 21 prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določeno drugače (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Torej ob vložitvi (vsake) pritožbe nastane taksna obveznost za pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor, ki ga je vložila zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse P 499/2018 z dne 27. 5. 2019. 2. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, v pritožbi je smiselno uveljavljala pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona pravdnem postopku (ZPP), saj je navajala, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo taksne obveznosti. Navajala je, da je vložila pritožbo zoper vmesno sodbo, s katero je sodišče odločilo zgolj o enem izmed ugovorov, ki jih je toženka postavila v zvezi s temeljem in tudi višino tožbenega zahtevka, in sicer o ugovoru zastaranja. Z vmesno sodbo pa sodišče še ni odločilo o temelju zahtevka, kot je to zmotno navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, saj je tožena stranka poleg ugovora zastaranja postavila tudi druge ugovore, o katerih pa sodišče z vmesno sodbo ni odločalo. Sodišče prve stopnje bo po pravnomočnosti vmesne sodbe o ugovoru zastaranja moralo odločiti tudi o ostalih vprašanjih, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, zato je očitno, da sodišče z izdajo vmesne sodbe o ugovoru zastaranja še ni odločalo o glavni stvari. Kot izhaja iz tarife 112 - postopek s pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, nastane taksna obveznost po tarifi 1121 - postopek na splošno, šele v primeru, ko je podana pritožba zoper sodbo, s katero sodišče odloči o vseh spornih vprašanjih tako glede temelja kot tudi glede višine in ne le zgolj o enem izmed več spornih vprašanj. Lahko se bo zgodilo, da bosta stranki postopka zaradi odločitve sodišča, da bo spor reševalo z izdajanjem vmesnih sodb in ne le z eno sodbo, morali za vsako pritožbo zoper vmesno sodbo plačati sodno takso, to pa je v nasprotju z načelom enkratnega plačila sodne takse, ki določa, da se za postopek na posamezni stopnji plača enkratna taksa. Po mnenju toženke niso izpolnjeni pogoji za nastanek taksne obveznosti ter pogoji za izdajo plačilnega naloga. Če bo pritožbeno sodišče sledilo stališču sodišča prve stopnje, pa toženka meni, da vrednost izpodbijanega dela ni pravilno določena. Sodišče je nepravilno štelo, da je odločalo o temelju tožbenega zahtevka, saj je odločalo le o posameznem ugovoru, tudi vrednost vprašanja ali je tožbeni zahtevek zastaran ali ne, ne more biti enaka vrednosti spornega predmeta, zaradi tega je napačno sklicevanje sodišča na peti odstavek 18. člena ZST-1, ki določa, da če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. V konkretnem primeru toženka izpodbija vmesno sodbo v celoti in ne le njen posamezni del, zato peti odstavek 18. člena ZST-1 ne more priti v poštev. Če bi eventualno prišla v poštev navedena določba ZST-1, potem za vrednost izpodbijanega dela, ko se izpodbija zgolj vmesna sodba o ugovoru zastaranja, ne more biti enaka vrednosti tožbenega zahtevka, v takem primeru bi kvečjemu prišla v poštev določitev vrednosti predmeta postopka po prostem preudarku, kot to izhaja iz 30. člena ZST-1. Toženka je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter razveljavi plačilni nalog, podredno pa, da ga spremeni tako, da takso za pritožbo zoper vmesno sodbo o ugovoru zastaranja določi po prostem preudarku po 30. členu ZST-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

5. Sodišče v pravdnem postopku odloča o tožbenem zahtevku, ta vsebuje zahtevek o glavni stvari, v konkretni pravdi je to denarna terjatev v znesku oziroma višini glavnice 103.270,00 EUR, zahtevek pa vsebuje tudi stranske terjatve, to so zahtevane zakonske zamudne obresti in stroški postopka. Vmesna sodba o ugovoru zastaranja je sodba o glavni stvari, o glavnem zahtevku (315.a člen ZPP), s katero je zavrnjen ugovor zastaranja, od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka po podlagi. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti (333. člen ZPP), ob vložitvi pritožbe pa mora biti plačana sodna taksa najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, sicer se šteje, da je pritožba umaknjena, če niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (105.a člen ZPP). Taksna obveznost pa nastane ob vložitvi pravnega sredstva, razen če ni v točkah od 2 do vključno 21 prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določeno drugače (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Torej ob vložitvi (vsake) pritožbe nastane taksna obveznost za pritožbo.

6. Načelo enkratnega plačila sodne takse (prvi odstavek 18. člena ZST-1) pa pomeni, da se za postopek na posamezni stopnji vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, plača enkratna taksa. To pomeni, da se ob vložitvi tožbe plača taksa za tožbo in za sodbo (oziroma za postopek na prvi stopnji), postopek s pritožbo pa je postopek na drugi stopnji (pred drugostopnim sodiščem), plačilo sodne takse za pritožbo pa je procesna predpostavka (prvi odstavek 105.a člena ZPP), kar pomeni, da je pogoj za odločanje o pritožbi in torej tudi za odločanje o pritožbi zoper vmesno sodbo o ugovoru zastaranja, ker to pritožbo rešuje drugostopno sodišče. 7. Glede na višino iztoževane denarne terjatve 103.270,00 EUR v tem pravdnem postopku, je to vrednost spornega predmeta (16. člen in prvi odstavek 19. člena ZST-1), zato znaša taksa za pritožbo po tar. št. 1121 1.893,00 EUR, kot jo je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje (pri vrednosti spornega predmeta med 95.000,00 EUR in 110.000,00 EUR znaša taksa za pritožbo 631,00 EUR x 3, kar je 1.893,00 EUR). Ker je predmet spora denarna terjatev, je materialnopravno zmotno stališče pritožbe, da bi v primeru vložene pritožbe zoper vmesno sodbo o ugovoru zastaranja prišla v poštev določitev vrednosti predmeta postopka po prostem preudarku po 30. členu ZST-1. 8. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Glede na obrazloženo je toženka dolžna plačati sodno takso, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom P 499/2018 z dne 27. 5. 2019, in sicer v 15 dnevnem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (sedmi odstavek 34.a člena ZST-1).