Jedro

Tožniku je bila z odločbo toženca priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1. 9. 1999 dalje. Ker je ta odločba postala dokončna in pravnomočna, je toženec tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja od 1. 4. 1992 dalje utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 28. 6. 2011 s sklepom o popravi št. ...z dne 1. 9. 2011 in prvostopenjska odločba toženca št. ... z dne 1. 6. 2011. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki navaja, da je bil s strani toženca oškodovan. Poudarja, da v tem postopku uveljavlja, da se mu priznajo vse pravice od 16. 4. 1991 oziroma 1992, ko je bil zaradi poklicne bolezni premeščen na drugo delovno mesto z nižjo plačo, nato pa mu je delovno razmerje prenehalo. Poleg tega uveljavlja, da se mu prizna delovna doba do upokojitve, polna pokojnina in škoda, nastala zaradi manjše plače. Toženec je v odločbi z dne 25. 6. 1986 odločitev o pravicah protipravno in hudo malomarno prepustil delodajalcu, poleg tega pa mu ni izdal odločbe o invalidnosti, temveč je ugotovil le spremenjeno delovno zmožnost, kar je delodajalec izkoriščal. V času izdaje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2996/2004, še ni razpolagal z novimi dejstvi in dokazi, sedaj pa se sklicuje na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 2. 10. 2008. Toženec se na izdano sodbo sklicuje le zato, da o zadevi ne odloči po vsebini. Navaja, da mu je toženec invalidnost priznal od 1. 9. 1999 dalje, ne da bi pridobil izvedensko mnenje invalidske komisije. Toženec pozna vse predpise, ki jih tožnik kot laik težko razume, in ne upošteva tistih predpisov, ki mu gredo v korist, zato posega v njegove z ustavo zagotovljene pravice, zlasti načelo enakosti. Mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 2. 10. 2008, ki je novo dejstvo, temelji na določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), predhodni postopki pa so se vodili po drugačni pravni podlagi in s tem postopkom niso povezani. Pravice so mu kršene tudi zato, ker mu ni bilo omogočeno, da bi zadevo proučil sodni izvedenec medicinske stroke, in predlaga, da se mu to omogoči. Zaradi ravnanja toženca sta ogrožena tudi njegovo zdravje in socialno stanje. Poudarja, da ga odvetnik A.A. v tem sporu ne zastopa in ga tudi ni zastopal na naroku za glavno obravnavo dne 30. 1. 2013, ker je povezan z njegovim nekdanjim delodajalcem. Sodišče prve stopnje obravnave kljub temu ni preložilo, zato mu ni bilo omogočeno zastopanje po odvetniku. Navaja, da je po zaključku glavne obravnave vložil predlog za popravo zapisnika, saj je v zvezi z odškodninsko tožbo prišlo do hude zmote, ki pa ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo njegovih vlog in je verjelo tožencu. Poudarja še, da leta 1992 ni vedel, da lahko uveljavlja pravice po ZPIZ-1, toženec pa je imel o tem vse potrebne podatke. V pritožbi opisuje še slabo zdravstveno stanje in odnose z delodajalcem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče j e izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. S tem v zvezi tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da mu na naroku za glavno obravnavo dne 30. 1. 2013 ni omogočilo zastopanja po odvetniku. Tožniku, ki je tožbo v tem socialnem sporu vložil dne 20. 7. 2011 in nato še pripravljalno vlogo dne 28. 9. 2011, je bila z odločbo Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. … z dne 23. 1. 2013, na podlagi njegove prošnje z dne 9. 1. 2013, vložene po tem, ko je mu je bilo dne 17. 12. 2012 vročeno vabilo na prvi narok za glavno obravnavo, za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji določena odvetnica B.B., ki je bila nato z odločbo Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. … z dne 25. 1. 2013, razrešena in za nudenje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik A.A. Na narok dne 30. 1. 2013 je pristopil tožnik, za brezplačno pravno pomoč določen odvetnik na narok ni pristopil. Šele po zaključku glavne obravnave je sodišče prve stopnje prejelo odločbo Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ... z dne 19. 3. 2013, s katero je bil predlog za razrešitev postavljenega odvetnika z dne 30. 1. 2013, torej z dne razpisanega in opravljenega naroka sicer zavrnjen, iz njene obrazložitve pa izhaja, da za to obstajajo opravičljivi razlogi. Tožnik sodišča prve stopnje na naroku ni opozoril, da obstajajo opravičljivi razlogi za razrešitev postavljenega odvetnika, in ni predlagal, da se narok iz tega razloga preloži, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu na naroku dne 30. 1. 2013 ni bilo omogočeno zastopanje po odvetniku.

Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost toženca, in s tem v zvezi tudi navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga za popravo zapisnika z glavne obravnave z dne 30. 1. 2013, ki ga je tožnik vložil po zaključku glavne obravnave. Iz tega zapisnika, ki ga je tožnik tudi podpisal, in predstavlja javno listino o tem, kako je potekala glavna obravnava, izhaja, da je tožnik v zvezi z navedbami o odškodninski odgovornosti toženca, podanimi v tožbi in pripravljalni vlogi, navajal, da bo škodo uveljavljal v drugem postopku in da je že vložil tožbo na okrožnem sodišču. Navajal je še, da je z zahtevo pri tožencu uveljavljal pravico do nadomestila (plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu) od leta 1992 dalje ter da izpodbija odločbi toženca z dne 1. 6. 2011 in z dne 28. 6. 2011 ter sklep o popravi z dne 1. 9. 2011 in zahteva njuno odpravo.

Tožnik mora v tožbi konkretno in natančno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga uveljavlja. Tožba mora skladno s 1. odstavkom 181. člena ZPP obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Če v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka po 2. odstavku 75. člena ZDSS-1 opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če poravnalnega naroka ni, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Po določbi 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine tožnik ni postavil, oziroma je celo navajal, da odškodnine v tem postopku ne uveljavlja. Pri tem je bil na podlagi 285. člena ZPP opozorjen tudi na to, da mora v primeru uveljavljanja škode dokazati elemente odškodninske odgovornosti.

Na podlagi 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je zato v tem postopku utemeljeno preso jalo le pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 28. 6. 2011 s popravnim sklepom z dne 1. 9. 2011 v zvezi s prvostopenjskim sklepom toženca z dne 1. 6. 2011 v povezavi s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od leta 1992 dalje, kot je to uveljavljal tožnik. Odškodninska odgovornost toženca zato ni predmet tega postopka, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa brezpredmetne oziroma prepozne.

Predmet tega socialnega spora, v katerem tožnik torej na podlagi 63. člena ZDSS-1 izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 28. 6. 2011 s popravnim sklepom z dne

1. 9. 2011 v zvezi s prvostopenjskim sklepom toženca z dne 1. 6. 2011, je tako presoja pravilnosti in zakonitosti postopanja toženca, ki je tožnikovo vlogo, iz katere izhaja, da uveljavlja priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje, vloženo dne 14. 2. 2011, zavrgel, ker je bilo o pravici že pravnomočno odločeno, in sicer s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2996/2004 z dne 9. 6. 2006. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je proučilo listine v sodnem in upravnem spisu, v izpodbijani sodbi sprejelo.

Skladno s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja uporablja na podlagi 249. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže tudi v primeru, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

V obravnavanem socialnem sporu se tako presoja le, ali je bilo o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu že pravnomočno odločeno.

Skladno s 1. odstavkom 224. člena ZUP je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). Po 4. odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

S sklepom pravnega prednika toženca, št. … z dne 25. 6. 1986, je bilo odločeno, da pri tožniku ni invalidnosti in nima pravic iz invalidskega zavarovanja, da pa je zaradi posledic poklicne bolezni od 5. 6. 1986 dalje podana spremenjena delovna zmožnost in da bo o pravicah na podlagi spremenjene delovne zmožnosti odločil tožnikov delodajalec. Invalidska komisija je namreč dne 5. 6. 1986 ocenila, da tožnik za delo, ki ga opravlja ni več zmožen zaradi posledic poklicne bolezni, je pa zmožen za delo, kjer ne pride v stik s kromati ali kalijevim bikromatom ter sestavinami gum, v polnem delovnem času.

Spremenjena delovna zmožnost je bila na podlagi 56. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83; Ur. l. SRS, št. 27/1983 s spremembami) podana, če zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni bilo mogoče odpraviti z nadaljnjim zdravljenjem in medicinsko rehabilitacijo, ni bil več zmožen opravljati del oziroma nalog, h katerim je bil razporejen, brez pre – oziroma dokvalifikacije pa je bil zmožen poln delovni čas z normalnim delovnim učinkom opravljati dela oziroma naloge v temeljni organizaciji združenega dela, ki so ustrezale njegovi strokovni izobrazbi oziroma z delom pridobljeni delovni zmožnosti. Zavarovanci, pri katerih je bila podana spremenjena delovna zmožnost, ki niso imeli statusa delovnih invalidov, so imeli po 1. odstavku 58. člena ZPIZ/83 pravico do razporeditve na druga dela oziroma naloge, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi oziroma z delom pridobljeni delovni zmožnosti, v organizaciji združenega dela. Pravice na podlagi spremenjene delovne zmožnosti so uveljavljali in uresničevali v organizaciji združenega dela, pod pogoji in na način, določen s splošnim aktom organizacije, sporazumom organizacije oziroma kolektivno pogodbo (59. člen ZPIZ/83).

To pomeni, da je bila pri tožniku po do 31. 3. 1992 veljavni pokojninski in invalidski zakonodaji ugotovljena le spremenjena delovna zmožnost, kar pa ni predstavljalo invalidnosti, niti invalidnosti III. kategorije, zato ni pridobil nikakršnih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki bi mu jih bil dolžan zagotavljati toženec skladno z določbami ZPIZ/83. Spremenjena delovna zmožnost ni bila riziko invalidskega zavarovanja, temveč samo podlaga za preventivne ukrepe za preprečevanje nastanka invalidnosti. Tožniku je bil pravico do razporeditve na druga dela dolžan zagotavljati delodajalec, in to na način, določen v aktih delodajalca ali kolektivni pogodbi. Po tožnikovih navedbah v tožbi je z delodajalcem s tem v zvezi tekel tudi delovni spor.

Z odločbo toženca št. ... z dne 12. 8. 1999 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in priznana mu je bil pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, kjer ne pride v stik s kromati ali kalijevim bikromatom ter sestavinami gum, v polnem delovnem času od 1. 9. 1999. Obenem je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo. Sklep z dne 25. 6. 1986 je prenehal veljati z dnem 1. 9. 1999. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je začel veljati dne 1. 4. 1992, je v 296. členu določal, da zavarovanec, pri katerem je bila po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, ugotovljena spremenjena delovna zmožnost, lahko zahteva, da se mu pravice določijo po tem zakonu, če je to zanj ugodnejše, ter da gredo pravice, določene po prejšnjem odstavku uživalcu od 1. 4. 1992 dalje, če vloži zahtevo do 30. 6. 1992, sicer pa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Odločb o določitvi pravic po ZPIZ/92 torej toženec ni izdajal po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo zavarovanca. Le zavarovancu, ki je zahtevo vložil do 30. 6. 1992, so se pravice ob izpolnjenih pogojih po ZPIZ/92 priznale od 1. 4. 1992 dalje.

Tožnik je zahtevo za priznanje pravic po ZPIZ/92 nedvomno vložil šele dne 9. 8. 1999. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na to, da kot prava neuka stranka ni bil seznanjen s tem, da bi moral zahtevo vložiti do 30. 6. 1992. Nepoznavanje prava namreč ob načelu javne objave predpisov ni opravičljiv razlog za napačno uveljavljanje pravice. Upoštevaje izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 5. 6. 1986 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti po 27. členu v zvezi s 34. členom ZPIZ/92. Na podlagi invalidnosti in ob izpolnjenih pogojih po ZPIZ/92 je tožnik pridobil tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, vendar glede na datum vložitve zahteve šele od 1. 9. 1999 dalje. Z odločbo z dne 12. 8. 1999 je bilo tako izrecno odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti in ima pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo od 1. 9. 1999 dalje. Za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo od 1. 4. 1992 dalje glede na datum vložitve zahteve in skladno z določbo 296. člena ZPIZ/92 tudi ni bilo podlage, saj nesporno ni vložil zahteve do 30. 6. 1992. Z odločbo toženca št. ... z dne 30. 12. 1999 je bilo tožniku priznano nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1. 9. 1999 dalje. Pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu je imel po 123. členu ZPIZ/92 delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom, če mu to delo ni bilo zagotovljeno. Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporedite oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo po odločbi z dne 12. 8. 1999 od dne 1. 9. 1999 dalje, pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ni mogel pridobiti pred 1. 9. 1999, saj sta bila razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo dva izmed pogojev za priznanje pravice do tega nadomestila.

Vse navedene odločbe toženca, vključno z odločbo z dne 30. 12. 1999, s katero je bilo odločeno o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo, so postale dokončne in pravnomočne (v upravnem postopku). Prav to je po stališču pritožbenega sodišča bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi.

Tožnik se zoper navedene odločbe ni (pravočasno) pritožil niti uveljavljal sodnega varstva. V zvezi z odločbo z dne 30. 12. 1999 je dne 9. 3. 2000 sicer vložil vlogo, ki jo je toženec štel za pritožbo in jo kot prepozno zavrgel z odločbo z dne 1. 6. 2000. Ta odločba je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 912/2000 z dne 2. 10. 2003 razveljavljena in zadeva vrnjena tožencu v obravnavanje vloge z dne 9. 3. 2000 kot izrednega pravnega sredstva. Toženec je tako vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 30. 12. 1999, in ga zavrgel z odločbo z dne 26. 6. 2004, potrjeno z dokončno odločbo z dne 30. 11. 2004. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2996/2004 z dne 9. 6. 2006 je bil tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 26. 6. 2004 in z dne 30. 11. 2004, na dovolitev obnove postopka, končanega z odločbo toženca z dne 30. 12. 1999, na obnovitev postopka in na priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo od 1. 4. 1992 dalje zavrnjen. Takšna odločitev je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 858/2006 z dne 6. 9. 2007. O pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, katere priznanje je tožnik uveljavljal pri tožencu in jo uveljavlja tudi v sodnem postopku, je bilo tako že dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo toženca z dne 30. 12. 1999, in sicer tako, da ima tožnik to pravico od 1. 9. 1999 dalje. Pravnomočno je bilo odločeno tudi o datumu priznanja te pravice. To pa je na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP razlog za zavrženje tožnikove zahteve, vložene dne 14. 2. 2011. Tožnikove zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992, zato ni mogoče vsebinsko obravnavati in torej ponovno odločati o tem, ali ima tožnik pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje.

Že po določbi 158. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), s katero se ureja inštitut pravnomočnosti, je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Tožnik je že neuspešno uveljavljal obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 30. 12. 1999, kot enega izmed izrednih pravnih sredstev, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic.

Izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 2. 10. 2008, pridobljeno v postopku za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, na katerega se tožnik sklicuje tudi v pritožbi, in iz katerega izhaja, da je pri tožniku od 25. 6. 1986 podana III. kategorija invalidnosti, na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Invalidska komisija sicer podaja na podlagi 1. odstavka 265. člena ZPIZ-1 le mnenje oziroma oceno o zavarovančevi dejanski delazmožnosti, razvrstitev v določeno kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na podlagi invalidnosti pa je uporaba prava, o kateri ne odloča invalidska komisija, temveč toženec z odločbo.

V pritožbi sme pritožnik skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke je tožnik v tem postopku podal šele v pritožbi, zato ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati, tudi sicer pa na odločitev ne bi vplival. Vse navedeno pomeni, da je toženec z izpodbijano dokončno odločbo tožnikovo zahtevo zakonito zavrgel, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.