Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena ZUTD. Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama vključno od 10. 10. 2019 do vključno 24. 11. 2019 (točka I izreka); in nezakonitost prenehanja delovnega razmerja med strankama (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od vključno 10. 10. 2019 do vključno 24. 11. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in dodatno pokojninsko poklicno zavarovanje pri Kapitalski družbi, d. d., vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (točka III izreka); da je dolžna tožniku povrniti prikrajšanje iz naslova razlike med dejanskimi prejemki iz naslova plače oziroma nadomestila in plačo, ki bi jo prejel kot delavec tožene stranke od vključno oktobra 2014 do novembra 2019, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe; višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka IV izreka); da iz naslova poslovne uspešnosti in božičnice izplača za leta 2014 do vključno 2019 zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz V. točke izreka; regres za letni dopust za leto od vključno 2014 do vključno 2019 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz VI. točke izreka; višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo obračunati denarno povračilo v višini 8.605,48 EUR, po obračunu davka in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 4. 2024 dalje; višji zahtevek do zneska 31.699,50 EUR je zavrnilo (VII. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ničnost pogodbe o zaposlitvi, ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za opravljanje dela na delovnem mestu LTD z osnovno bruto postavko 9,00 EUR na uro, povečano za dodatke po kolektivni pogodbi tožene stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 628,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (2. točka izreka sklepa).

2.Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer da sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih ni navedlo razlogov oziroma so le-ti pomanjkljivi. Tožnik je bil v delovnem razmerju z družbo A., d. o. o., delo pa je opravljal na območju tožene stranke, saj je imela ta družba s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev kot družba IPS (izvajalec prekladalnih storitev). Opredelitev pravnega razmerja med vpletenimi udeleženci je relevantna zaradi ugotovitve tega, kakšno odgovornost nosi tožena stranka v razmerju do tožnika. Iz odločitev, ki so bile sprejete v tej zadevi, je razvidno, da gre za izredno zahtevno pravno vprašanje, na katerega so različne instance dajale različne odgovore. Tožena stranka se nikakor ne strinja s presojo Vrhovnega sodišča RS, da je šlo za zlorabo, ki utemeljuje odgovornost tožene stranke. Vrhovno sodišče RS je pritrdilo stališču, da tožniku ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja za ves tisti čas, ko je obstajalo delovno razmerje z družbo IPS, vendar je kljub temu presodilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS. Odločitev Vrhovnega sodišča RS je nejasna, nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Citirana odločitev je arbitrarna in predstavlja nedopusten poseg v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Materialnopravno zmoten je zaključek, da so v konkretnem primeru v razmerju med tožnikom in toženo stranko podani elementi delovnega razmerja. Nezakonito poslovanje družbe IPS ni podlaga za obstoj delovnega razmerja. Ni nobenih utemeljenih razlogov za to, da bi se uporabila najstrožja sankcija, to je ugotovitev, da je tožena stranka tožnikov dejanski delodajalec. Družba IPS je bila samostojni gospodarski subjekt in je neomejeno poslovala. Če je družba IPS sprejela poslovno odločitev, da bo sodelovala samo s toženo stranko, je to stvar njene poslovne odločitve, na katero tožena stranka ni imela nobenega vpliva. Zato tudi ta okoliščina ne more kazati na domnevne zlorabe tožene stranke. Sodišče EU je v zadevi C-232/20 zavzelo stališče, da delavec, zaposlen pri agenciji, čigar napotitev v podjetje uporabnika ni začasna, na podlagi prava Unije ne more pridobiti subjektivne pravice do nastanka delovnega razmerja s podjetjem uporabnikom. Vključenost tožnika v organizirani delovni proces pri toženi stranki je posledica opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku s strani družbe IPS in ne vodi do presoje o obstoju delovnega razmerja. Delavec in uporabnik, pri katerem delavec opravlja delo na podlagi napotitve s strani svojega delodajalca (agencije), de iure nista v delovnem razmerju, čeprav de facto med njima obstajajo vsi elementi delovnega razmerja. Izveden dokazni postopek je v konkretnem primeru pokazal, da so bili elementi delovnega razmerja izraženi med tožnikom in družbo IPS, ne pa med tožnikom in toženo stranko. Družba IPS je bila tista, ki je tožniku bila dolžna zagotoviti delo. Tožena stranka pa je bila kot naročnik dolžna točno opredeliti, katero storitev oziroma delo je treba opraviti (619. člen OZ). Tožena stranka ni imela nobenega vpliva na tožnikov delovni čas in je družba IPS tožniku razporejala delovni čas ter tudi odobrila morebitne odsotnosti (dopust, predčasna zapustitev delovnega mesta). Tožnik se je o vsem tem dogovarjal in usklajeval s svojim delodajalcem (družbo IPS). Dosedanje odločitve Vrhovnega sodišča RS so imele očitno takšen vpliv, da se v tovrstnih sporih avtomatično in brez kakršnekoli dejanske presoje okoliščin vsake posamične konkretne zadeve sprejme zaključek, da gre za prekrita delovna razmerja s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zaključek o zlorabi nezakonitega poslovnega modela sprejelo, ne da bi opravilo dokazno presojo skladno z 8. členom ZPP in v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Sodišče je v izpodbijani sodbi vzpostavilo le dve dejstvi, ki pa sami po sebi ne omogočata zaključka o zlorabi nezakonitega poslovnega modela, in sicer da družba IPS ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti in ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Tožniku je delovno razmerje z družbo IPS dne 9. 10. 2019 zakonito prenehalo, zato ni pravne podlage za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja po tem obdobju. Po mnenju tožene stranke odločitev o tožbenem zahtevku po višini ni pravilna niti zato, ker je (ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov, ki jih je bil dolžan predložiti tožnik) ta osnovana na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu luško transportnega delavca. Naslovno sodišče bi lahko za odločitev glede tožbenega zahtevka po višini upoštevalo kvečjemu podatek o povprečni osnovni plači na konkretnem delovnem mestu, povečani za rast dodane vrednosti. Ker tožnik ni podal jasnih trditvenih podlag za svoje zahtevke, je odločitev sodišča nezakonita in poenostavljena. Tožnik ni dokazal, da bi bil povprečen delavec in ni konkretno zatrjeval, koliko nadur mesečno je v vtoževanem obdobju opravil, koliko ur dela je opravil ponoči, med vikendi in prazniki, koliko je imel takrat delovne dobe. Navedel je le, da ocenjuje, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo v nespremenljivem specificiranem mesečnem znesku. Dodatki se niso izplačevali vsem delavcem, ampak samo v primeru, če so bili izpolnjeni v naprej predpisani pogoji iz določb kolektivne pogodbe. Sodišče pa pogojev za izplačilo posameznih dodatkov sploh ni ugotavljalo in s tem v zvezi izpodbijana sodba ni obrazložena. Tožena stranka je tekom celotnega postopka ugovarjala višini tožbenega zahtevka ter trdila, da bi lahko bil tožnik kvečjemu upravičen do osnovne bruto plače in eventualno tudi do dodatka za RDV in da glede ostalih delov plače ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. V delu, ki se nanaša na plačilo regresov, poslovne uspešnosti in božičnice, izpodbijana sodba ni obrazložena. Pri odmeri denarnega povračila je naslovno sodišče, glede na ustaljeno sodno prakso, močno pretiravalo in je toženi stranki dejansko naložilo obračun kaznovalne odškodnine, ki pa v skladu s prakso VSRS (sodba VIII Ips 14/2021) ni dopustna. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od vključno 10. 10. 2019 do vključno 24. 11. 2019 in je bil po prenehanju delovnega razmerja upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja. Pri odmeri višine iz naslova po 118. členu ZDR-1 je naslovno sodišče upoštevalo nepravilno osnovo. Ne strinja pa se tožena stranka tudi z odmero stroškov postopka, saj meni, da bi moralo sodišče stroške v zvezi z denarnim delom tožbenega zahtevka presojati ločeno, po temelju in po višini. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in prav tako ne kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5.Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je ugodilni del sodbe (tako v zvezi z obstojem delovnega razmerja kot glede denarnih zahtevkov) utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je bil preizkus izpodbijanega dela sodbe mogoč. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bil tožnik od 25. 11. 2005 do 9. 9. 2019, ko mu je družba A., d. o. o., odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaposlen pri tej družbi in da je ves čas osebno in nepretrgano opravljal delo LTD v poslovnih prostorih tožene stranke, v njenem organiziranem delovnem procesu, po njenih navodilih in pod njenim nadzorom ter z njenimi delovnimi sredstvi. Tožnik je vtoževal priznanje obstoja delovnega razmerja s toženo stranko in pripadajoče pravice.

6.Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami). Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.

7.Pritožba se zmotno sklicuje na kršitev iz 8. člena ZPP ter 22. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo svojega zaključka, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko nezakonitega poslovnega modela tožene stranke, zlorabljeno. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je bila edina dejavnost družbe A., d. o. o., nezakonito posredovanje delavcev (tudi tožnika) toženi stranki, da je bil tožnik dejansko nepretrgano vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki in je delal pod njenim nadzorom ter po njenih navodilih, ter da so elementi delovnega razmerja dejansko obstajali med tožnikom in toženo stranko.

8.Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu tožene stranke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, kjer prav tako nastopa tožena stranka (VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 12/2022 in VIII Ips 19/2022), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od tožene stranke, nepretrganost dela tožnika pri toženi stranki, vključenost v njen organizirani delovni proces). Vendar pa tožena stranka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbama IPS in toženo stranko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021.

9.Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe.

10.Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je bil tožnik pri toženi stranki od 10. 10. 2019 do 24. 11. 2019 v delovnem razmerju. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja (točka 4 obrazložitve), da gre za obdobje brezposelnosti tožnika po prenehanju delovnega razmerja z družbo A., d. o. o., do zaposlitve pri drugem delodajalcu B., d. o. o. (potrjeno z izpisom ZZZS). Kot je bilo pojasnjeno že v prvem sojenju, enako pa izhaja tudi iz izpodbijanega dela sodbe, je bila tožnikov dejanski delodajalec tožena stranka. Ker mu ta ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, mu je delovno razmerje pri njej prenehalo nezakonito. Za čas brezposelnosti je zato sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki z vsemi pravicami.

11.Res tožniku delovno razmerje pri toženi stranki za čas do 9. 10. 2019 ni bilo ugodeno, vendar to izključno zato, ker je imel priznano delovno razmerje v družbi A., d. o. o., in glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja še s toženo stranko. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko, ko je bil tožnik brezposeln, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej. Pritožbene navedbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka, in sicer da tožnik ni postavil zahtevka za prijavo v dodatno pokojninsko oziroma poklicno zavarovanje pri Kapitalski družbi, d. d., so neutemeljene. Tožnik je že v tožbi, kot tudi v njeni spremembi in kasnejši pripravljalni vlogi ta zahtevek postavil, tožena stranka pa tega dela tožbenega zahtevka obrazloženo ni prerekala, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

12.Neutemeljena je pritožbena trditev, da glede višine terjatev tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov. Tožnik je trdil, da od družbe A., d. o. o., ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv plačam delavcev zaposlenih pri toženi stranki, in je bil prikrajšan skoraj za polovico prihodka (glede plačila osnovne plače, nadur, delovne uspešnosti, stalne pripravljenosti, 13. plače itd.). Navedel je, kateremu delovnemu mestu pri toženi stranki je bil primerljiv (luško transportnega delavca) in opisal težke pogoje dela (izmensko delo, nočno delo, brez potrebnega počitka, stalna pripravljenost oziroma razpoložljivost, neenakomerno razporejen delovni čas, delo v mrazu, vročini itd.). Ne drži, da ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki ga je opravljal, saj je to navedel že v tožbi, še podrobneje pa v prvi pripravljalni vlogi, tožena stranka pa tega konkretizirano ni prerekala. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je o višini prikrajšanja odločilo (upoštevaje ugovor zastaranja) glede na dejansko prejete prejemke tožnika in glede na povprečne prejemke primerljivih delavcev tožene stranke, glede na to, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik manj uspešen od povprečnih delavcev oziroma da ne bi bil upravičene do povprečne višine dodatkov. Izpodbijano sodbo je glede višine zahtevka mogoče preizkusiti, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe glede višine tožbenega zahtevka.

13.Tožena stranka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečnega delavca. Kot delodajalec pa je bila dolžna voditi tudi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 s spremembami), glede katerih pa je zatrjevala, da jih za delavce kot je bil tožnik, ni vodila, oziroma da je vodila evidence le za delavce, ki so bili zaposleni pri njej. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu in obsega opravljenega dela pri toženi stranki. V zvezi s tem je namreč tožnik predlagal, naj tožena stranka predloži evidence o njegovi prisotnosti na delu. Tožnik je v ponovljenem sojenju, v katerem je sodišče izvedlo tudi dokaz z izvedenko finančne stroke, tožbeni zahtevek specificiral tako, da je zahteval prikrajšanje iz naslova vseh terjatev v višini, kot jih je izračunala izvedenka.

14.Tožnik je torej podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Dokaze, s katerimi je razpolagal, je predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da izračun pripravi tožena stranka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, pa je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od tožene stranke. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

15.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače na konkretnem delovnem mestu in dodatka za RDV (rast dodane vrednosti). V tem primeru bi bil namreč prikrajšan za dodatke oziroma izplačila, do katerih so bili skladno z akti tožene stranke upravičeni tožniku primerljivi delavci, zaposleni pri toženi stranki. Kot dejanska delodajalka je bila tožena stranka dolžan tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem. Tožena stranka z ničemer ni konkretizirala, kakšen plačni položaj glede na vsebino in obseg dela, bi pripadal tožniku v vtoževanem obdobju, z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi tožena stranka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja.

16.Pritožba neutemeljeno navaja, da niti po tem, ko je tožena stranka vložila v spis evidence, tožnik ni konkretiziral mesečnega števila nadur, nočnega, sobotnega dela itd. in torej tožnik ni podal konkretnih trditev v zvezi z višino pripadajočih mu prejemkov. Pritožbena navedba in v zvezi z njo očitana kršitev 7. in 212. člena ZPP ni utemeljena. Tožena stranka je res predložila evidenco prihodov in odhodov tožnika z njega območja, a le za krajši čas vtoževanega obdobja, pri čemer pa je že v odgovoru na tožbo poudarila, da ta evidenca ne predstavlja beleženje delovnega časa, ker je to le bistveno širši pojem, pri katerem je treba paziti tudi na druge kategorije, kot so počitki, nadure in drugo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi bilo v sporu mogoče odločiti zgolj na podlagi podatkov, ki bi jih moral navesti tožnik. Navedeno izključuje tudi trditev tožene stranke, da morebitnih evidenc, ki bi jih vodil tožnik, ni mogoče šteti za verodostojne, ker jih tožena stranka ni potrdila in z njimi ni bila seznanjena. Odgovornosti za tožniku povzročeno prikrajšanje pri plači se tožena stranka ne more izogniti s trditvijo, da tožnik ni bil njen delavec, zaradi česar ji zanj ni bilo treba voditi evidenc v skladu z ZEPDSV. Glede na navedeno je tožnik v ponovljenem sojenju utemeljeno vztrajal, da naj se za izračun prikrajšanja upošteva povprečna plača primerljivih delavcev tožene stranke.

17.Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice, ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je tožena stranka (kot dejanska delodajalka) odgovorna tožniku za prikrajšanje tudi za čas, ko je bil delavec družbe A., d. o. o. V zvezi z odločitvijo po višini je obrazložilo, da je tožnik specificiral tožbeni zahtevek glede na podatke o pripadajočih prejemkih, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil zato mogoč, tožena stranka pa niti v prvostopenjskem postopku niti v pritožbi ni oporekala bruto zneskom prikrajšanj, ki po izračunu izvedenke pripadajo tožniku.

18.Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo, je toženi stranki naložilo plačilo denarnega povračila v višini petih povprečnih plač. Odmerjeno povračilo ne pomeni kaznovalno odškodnino, kot to zatrjuje v pritožbi tožena stranka in s tem sodišče prve stopnje ni kršilo 2., 14. in 22. člen URS. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo kriterije, ki so v drugem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) določeni za odmero povračila (14 let zaposlitve, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in možnost za novo zaposlitev). Neutemeljena je pritožbena trditev, da se pri odmeri denarnega povračila sodišče ne bi smelo sklicevati na zlorabo poslovnega modela, kar pa ne drži. To okoliščino je utemeljeno upoštevalo v okviru okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar je eden od zakonskih kriterijev za odmero povračila. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša, da znesek petih plač predstavlja pravično denarno povračilo.

19.Pritožba izpodbija tudi odmero stroškov postopka, in sicer meni, da bi sodišče prve stopnje moralo stroške postopka glede denarnih zahtevkov presojati ločeno, kar pa ni utemeljeno. Odločitev o vseh vtoževanih denarnih terjatvah je bila neločljivo povezana s presojo obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da gre za takšen spor, v katerem tožena stranka kot delodajalec, ne glede na izid, sama krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami); reparacijski zahtevek je del spora o obstoju in prenehanju delovnega razmerja.

20.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 353 Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 163, 166, 167 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 25, 74 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 118, 118/2,

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.