Jedro

Iz poročil UNHCR in drugih organizacij je razvidno, da je na Kosovu dovolj zaščite (policija, UNMIK in KFOR), da sorodniki Albancev, ki so sodelovali s Srbi, ne sodijo v skupino ljudi, ki bi bili ogroženi oz. da bi jim grozilo preganjanje v smislu ZAzil, obstaja pa tudi realna možnost notranje razselitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.6.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1) zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 31.5.2005 kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je na podlagi izjave tožnika, priložene njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi zbranih informacij o varnostni situaciji na Kosovu sklepala, da tožniku za to, ker je njegov brat sodeloval s Srbi, ne grozi preganjanje v njegovi izvorni državi, saj ta kategorija ljudi po poročilu UNHCR ne spada več med skupine, ki bi potrebovale zaščito na Kosovu.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno ugotovila, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, za svojo odločitev pa je navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, s katerimi se je strinjalo in jih na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS ni ponavljalo, pač pa se je nanje sklicevalo. Menilo je tudi, da je tožena stranka pravilno zaključila, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene že v tako imenovanem pospešenem postopku na podlagi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zavrnilo pa je tožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka češ, da tožniku ni bila dana možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi utegnile biti relevantne za odločbo. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP, saj je tožnik imel pri podaji prošnje za azil na predpisanem obrazcu v navzočnosti tolmača za albanski jezik na voljo zadostno in učinkovito možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki bi bile relevantne za odločbo. Ob podaji prošnje je tožnik imel enak dokazni standard, kot pri zaslišanju prosilca za azil v smislu 29. člena ZAzil. Nadalje ni utemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, kolikor se nanaša na zatrjevano kršitev načela materialne resnice, ki pa ga tožnik v tožbi le pavšalno uveljavlja. Po oceni sodišča prve stopnje namreč tožniku, ki so mu po lastnih navedbah indirektno grozile neznane osebe, ne grozi preganjanje, ki v smislu določb ZAzil sploh lahko predstavlja dejansko podlago za priznanje azila oziroma za pridobitev statusa begunca. Ugovor nepravilne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje zavrača, saj je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZAzil, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na koncu je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor kršitve pravil o nevračanju.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pravilno odločila v tako imenovanem pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, tožnik meni, da je tožena stranka že ugotavljala razloge za priznanje azila v Republiki Sloveniji po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zato bi morala tožena stranka odločiti o tožnikovi prošnji v rednem postopku in izvesti tudi zaslišanje tožnika. Tožnik opozarja, da tožena stranka ni ugotavljala obstoja pogojev za uporabo 2. odstavka 35. člena, temveč je dejansko presojala izpolnjevanje pogojev za priznanje azila. Nadalje se pritožuje, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni ugovor o bistveni kršitvi postopka s tem, ko je menilo, da je tožnik imel možnost izreči se o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, potrebnih za odločitev.

Nepravilno se pri tem sodišče sklicuje na 24. člen ZAzil, po katerem mora prosilec za azil predložiti vse dokaze do konca zaslišanja.

Tožnik ni bil zaslišan in torej tudi ni imel možnosti predložiti relevantnih dokazov. Nasprotno pa je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in je subjektivne okoliščine ugotavljala le na podlagi skope izjave tožnika ob podaji vloge, objektivne pa na podlagi poročil (UNSCR), iz katerih je razvidno, da tožnik spada v kategorijo oseb, ki so še vedno ogrožene na Kosovu.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožena stranka lahko odločala v tako imenovanem pospešenem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je tožena stranka proučila razmere na Kosovu, zlasti ogroženost posameznih skupin, ki potrebujejo še vedno zaščito UNMIK in KFOR. Iz teh poročil, tudi poročila UNHCR, je razvidno, da je za kategorijo Albancev, ki so sodelovali s Srbi in sorodnikov teh Albancev dovolj zaščite, zagotavljajo pa jim tudi vse pravne mehanizme, da so kazniva dejanja zoper to kategorijo ljudi odkrite, sodno preganjane in sankcionirane. Vsa poročila pa tudi poročajo, da vsi Albanci na Kosovu uživajo svobodo gibanja in se lahko iz svojega kraja, če bi se počutili ogrožene, brez težav preselijo v drug kraj na Kosovu in torej deluje tudi institut notranje razselitve. Po stališču pritožbenega sodišča navedena proučitev razmer na Kosovu, ki jo je opravila tožena stranka, še ne pomeni vsebinskega odločanja o tožnikovi prošnji za pridobitev azila v Republiki Sloveniji, pač pa le seznanitev z razmerami, da je o prošnji sploh možno odločati. Zato ne drži tožnikova tožbena trditev, da je tožena stranka že vsebinsko odločala o tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji in da bi zato morala izvesti redni azilni postopek, v katerem bi morala tudi zaslišati tožnika.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo in da mu tožena stranka tudi ni dala možnosti, da bi se izjasnil o vseh okoliščinah, ki so potrebne za odločanje o njegovi prošnji. Po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 24. člena ZAzil (torej na pravilno materialno pravo), po kateri mora prosilec za azil ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom, predstaviti in pojasniti mu mora vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu pristop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za drug postopek. Ta dolžnost prosilca za azil velja ves čas postopka, torej že ob vložitvi prošnje za priznanje azila in dalje ves čas postopka. Zato bi tožnik lahko že ob sami vložitvi prošnje za azil, h kateri je treba na podlagi določbe 63. b člena ZAzil priložiti tudi izjavo prosilca, lahko navedel vsa dejstva in okoliščine, ki jih je poznal in za katere meni, da so potrebne za odločitev o njegovi prošnji.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.