Jedro

Tožeča stranka se je na kršitev načela dispozitivnosti sklicevala šele v pritožbi, čeprav bi kršitev lahko uveljavljala do konca glavne obravnave, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, zato pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v tč. 1 izreka sodbe, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Velenju z dne 15. 11. 2007 opr. št. Ig 612/2007 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 330,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2006 do plačila ter ji povrniti na 185,76 EUR odmerjene izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2007 dalje do plačila zavrne. Pritožbeno ni izpodbijana 2. tč. sodbe, v kateri je sodišče izreklo, da je izrek o stroških odpadel, ker tožena stranka stroškov ni priglasila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. S pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. P., ki ga je pravilno in pravočasno predlagala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje tako v obrazložitvi sodbe ni niti z besedo navedlo, zakaj dokaznega predloga ni izvedlo in je s takšno svojo odločitev absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj se v tem delu odločbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Posledično je tudi materialno pravo zmotno uporabilo in dejansko stanje ugotovilo nepopolno, saj je tožeča stranka prav z omenjenim dokaznim predlogom dokazovala dejstvo, da sta se tako M. P. in tožena stranka dogovorila, kdo bo poravnal stroške odvetniških storitev zastopanja oškodovanca M. P. v postopku uveljavljanja odškodnine za utrpelo telesno poškodbo v škodnem dogodku 29. 6. 2004 pri toženi stranki. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga je bilo tožeči stranki onemogočeno enakovredno dokazovanje v tem postopku in torej kršeno eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka, načelo dispozitivnosti. Sodišče prve stopnje je povsem zmotno uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker je vsa dejstva, ki izhajajo iz listinske dokumentacije v spisu, presojalo povsem zmotno oz. jih ni subsumiralo pod ustrezno pravno normo. Sodišče bi ob ustreznem vrednotesnju uradnega zaznamka in odškodninskega zahtevka moralo zaključiti, da je tožena stranka odškodninski zahtevek prejela, pri čemer je celo izrecno navedeno na odškodninskem zahtevku, da je dolžna stroške zastopanja oškodovanca kriti odgovorna oseba, torej tožena stranka. Takšna je tudi stalna praksa v okviru reševanja oz. likvidacije odškodninskih zahtevkov, česar pa sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Sodišče je povsem zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da se je M. P. odpovedal vsem preostalim zahtevkom do tožene stranke, saj je logično, da se je s toženo stranko dogovoril le za plačilo odškodnine, stroške njegovega zastopanja pa bi bila dolžna poravnati tožena stranka neposredno tožeči. V pritožbi nadalje sodišču očita, da je povsem zmotno presojalo ravnanje posamezne izmed pravdnih strank, saj sploh ni dokazno ovrednotilo dejstva, da tožena stranka na prejete opomine in račun sploh ni odgovorila, da računa ni zavračala in je podala ugovor šele potem, ko je že bil uveden izvršilni postopek. S takšnim svojim postopanjem je očitno namenoma zadevo zavlačevala in neutemeljeno zavedla tožečo stranko. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče predmetni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzdrži izpodbijani sklep o izvršbi v veljavi ter naloži toženi stranki v plačilo celotne pravdne stroške tožeče stranke oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (I. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP). Postopek je bil pravilno voden v smislu določb 442. čl. ZPP do 458. čl. ZPP, pravdni stranki pa sta bili tudi pravilno opozorjeni, da se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. čl. ZPP). V sporu majhne vrednosti v pritožbi ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen v primeru, ko je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (II. odst. 458. čl. ZPP).

Standard obrazloženosti sodbe v sporih majhne vrednosti je nižji. V III. odst. 457. čl. ZPP je določeno, da obsega obrazložitev sodbe v sporu majhne vrednosti samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev, navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno (324/III čl. ZPP). Ker torej obrazložitev, zakaj je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, ni obvezna sestavina obrazložitve sodbe v sporu majhne vrednosti, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba ne vsebuje obrazložitve, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče M. P., zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so v sodbi obrazložena vsa pravnorelevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano sodbo, zato je sodbo moč preizkusiti in iz tega razloga ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljen je tudi očitek, da je bilo z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga tožeči stranki onemogočeno enakovredno dokazovanje v tem postopku in s tem kršeno načelo dispozitivnosti. Tožeča stranka sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Te kršitve pa tožeča stranka ni uveljavljala pravočasno. Po določbi I. odst. 286. b čl. ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožeča stranka je bila prisotna na glavni obravnavi dne 4.6.2009 in bi, glede na to, da je sodnica sprejela dokazni sklep in zavrnila ostale dokaze, kar izhaja iz zapisnika glavne obravnave na l. št. 34 spisa, lahko kršitev načela dispozitivnosti takoj po končanem dokazovanju oz. do konca glavne obravnave uveljavljala. Ker se je na kršitev sklicevala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati.

Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo: da iz priloge ... – uradnega zaznamka izhaja, da se je dne 24.11.2004 v pisarni tožeče stranke oglasil M. P. in sporočil, da se je s toženo stranko dogovoril za poravnavo v višini 300.000,00 SIT, ki mu jo je tožena stranka že nakazala na njegov TRR dne 23.11.2004, s toženo stranko pa sta se dogovorila, da tožena stranka plača celotne odvetniške stroške, in da tožena stranka pričakuje račun tožeče stranke; da iz priloge ... – izjave oškodovanca M. P. z dne 18.11.2004 izhaja, da je le-ta odstopil od vseh nadaljnjih postopkov v zvezi z odškodnino za poškodbo pri delu dne 29.6.2004 ob izplačilu sporazumno dogovorjene odškodnine; da iz priloge ... – pooblastilo M. P. tožeči stranki z dne 20.9.2004 izhaja, da se je zavezal plačati stroške in nagrado M. P., ki je pooblastil tožečo stranko za zastopanje. Na podlagi gornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati resničnosti njenih zatrjevanih dejstev – da se je tožena stranka zavezala plačati stroške zastopanja toženkinega bivšega delavca M. P. v postopku uveljavljanja odškodninskega zahtevka, saj takšna zaveza tožene stranke ne izhaja niti iz zgoraj navedenih niti ne iz ostalih vpogledanih listin. Sodišče druge stopnje tudi ne more pritrditi pritožniku, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je takšna tudi stalna praksa v okviru reševanja oz. likvidacije odškodninskih zahtevkov, saj gre za konkreten primer, v katerem bi morala tožeča stranka za ugoditev njenemu zahtevku dokazati resničnost navedb, da se je ravno tožena stranka zavezala plačati stroške zastopanja. Zgolj na podlagi sklicevanja na stalno prakso v okviru reševanja oz. likvidacije odškodninskih zahtevkov tožbenemu zahtevku ni moč ugoditi. Prav tako gre le za tožnikovo subjektivno oceno v pritožbi o tem, kaj je vsebina poravnave, sklenjene med oškodovancem in toženo stranko, zato ni moč sprejeti trditev, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da se M. P. odpovedal vsem preostalim zahtevkom do tožene stranke. Sicer pa je sodišče iz izjave -priloga A5 pravilno povzelo vsebino le-te, tožeča stranka pa ni uspela dokazati nasprotnega. Z očitkom v pritožbi, da sodišče ni dokazno ovrednotilo dejstva, da tožena stranka na prejete opomine in račun sploh ni odgovorila, da računa ni zavračala in je podala ugovor šele potem, ko je že bil uveden izvršilni postopek, pa tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa, glede na že zgoraj obrazložene zakonske določbe, ni mogoče uveljavljati v pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti. Sodišče druge stopnje po vsem obrazloženem ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in da ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Zato je moralo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v tč. 1 izreka sodbe (353. čl. ZPP).Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst.154. čl. ZPP).