6.3.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Tatjane Marije Auda iz Maribora na seji dne 6. marca 1997

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 119. in 120. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91- I, 9/94 - odl.US, 21/94, 23/96, 24/96 - odl. US, 44/96 - odl. US) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudnica izpodbija navedeni določbi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ). Ureditev SZ, ki je omogočila dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice možnost odkupa družbenih stanovanj na različne načine, naj bi bila v nasprotju s 14. členom Ustave, ker naj bi bili zakonski popusti za odkup stanovanja pri kupcih, ki stanovanja odplačujejo obročno v času od 1 do 19 let (120. člen SZ), manj ugodni kot za tiste kupce, ki plačajo kupnino v enkratnem znesku. Člen 119 SZ naj bi kupcem, ki se odločijo za odkup stanovanja v enkratnem znesku, omogočil odkup s popustom 60% od vrednosti stanovanja in tudi 117. člen SZ, ki sicer omogoča obročni odkup na 20 let, naj bi določal splošni popust 30% od vrednosti stanovanja. Le popust po 120. členu SZ , ki določa popust za predčasno plačilo (torej pred potekom 20 let) po 1,5 % za vsako leto hitrejšega odplačila stanovanja, se računa od pogodbene cene namesto od vrednosti stanovanja. Razlika med vrednostjo stanovanja in pogodbeno ceno izhaja iz 117. člena SZ. Pobudnica tudi računsko dokazuje, da je popust, določen s 120. členom SZ, manj ugoden, kot če bi bil določen od vrednosti stanovanja. Pobudnica zato meni, da bi popust pri predčasnih plačilih po 120. členu SZ tudi moral biti določen od vrednosti stanovanja in ne od pogodbene cene, saj naj bi sedanja ureditev povzročala nerealne razlike med kupci. Pobudnica svoj pravni interes izkazuje s kopijo kupoprodajne pogodbe št. 427/93 z dne 6.5.1993, sklenjene po določbah SZ, s katero se je zavezala plačati kupnino za stanovanje v 12 letih.

B.

Ustavno sodišče je sicer že z odločbo in sklepom št. U-I- 95/91 z dne 14.5.1992 (OdlUS I,35) odločalo tudi o ustavnosti 119. in 120. člena SZ, vendar le v okviru navedb takratne pobude, ki je sicer vsebovala tudi očitek kršitve načela enakosti, vendar ne iz razloga, ki ga sedaj navaja pobudnica, da naj bi namreč prišlo do neenakosti med kupci glede na različno določene popuste pri odkupu.

Načelo enakosti pred zakonom pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pravnih subjektov, zavezuje pa tudi zakonodajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri zakonodajnem normiranju. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo (primeroma tudi v zadevi U-I-95/91), da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa enakopravno obravnavnaje enakih dejanskih stanj. Različnosti dejanskih stanj ustreza normativna različnost. Za kršitev načela enakosti gre, kadar lahko zakonodajalčevo razlikovanje označimo kot samovoljno, torej takšno, za katero ni stvarnega razloga.

Pri odkupu družbenega stanovanja v enkratnem znesku v 60 dneh po sklenitvi pogodbe (119. člen SZ), na obroke v 20 letih (117. člen SZ) ali na obroke v dobi krajši od 20 let (120. člen SZ), gre za očitno različna dejanska stanja, ki jih je zakonodajalec skladno z načelom enakosti smel različno urediti z različno ugodnimi prodajnimi pogoji oziroma različno ugodnimi popusti pri nakupu. Očiten namen zakonodajalčevega razlikovanja, da stimulira čimprejšnje plačilo kupca, se ne more oceniti kot arbitraren in nestvaren razlog razlikovanja. Tako je razumljivo in v skladu z načelom enakosti, da so za kupce po 119. členu SZ določeni najugodnejši popusti pri plačilu kupnine za stanovanje. Pri tem je potrebno opozoriti, da imajo tudi kupci, ki se odločijo za odkup stanovanja na obroke v manj kot 20 letih (120. člen SZ), tako kot kupci na obroke v 20. letih po 117. členu SZ pravico do popusta v višini 30% od vrednosti stanovanja. Člen 120 SZ daje kupcem, ki se odločijo za predčasno odplačilo stanovanja, dodatne ugodnosti oziroma dodaten popust glede na kupce po 117. členu SZ. Določitev tega dodatnega popusta po 120. členu SZ v procentih od pogodbene cene stanovanja in ne od vrednosti stanovanja zadeva vprašanje višine dodatnega popusta, kar pa spada v polje proste presoje zakonodajalca. V zakonodajalčevo odločitev bi Ustavno sodišče poseglo le, če bi bila očitno nerazumna ali v očitnem neskladju z namenom, ki ga ureditev zasleduje. S takšno zakonsko ureditvijo tako po oceni Ustavnega sodišča ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom.

Ker navedbe pobudnice merijo tudi na to, da naj zaknoska ureditev ne bi bila primerna, Ustavno sodišče dodaja, da je na podlagi 160. člena Ustave in 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) pristojno za oceno skladnosti zakona z Ustavo, ne pa za oceno primernosti zakonske ureditve. Tudi v že navedeni zadevi U-I-95/91 je Ustavno sodišče ob sicer drugačnih navedbah pobudnikov pojasnilo, da se iz tega razloga ne more spuščati v obravnavanje primernosti cen in plačilnih pogojev, urejenih v členih 117 do 124 SZ.

Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče to pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek