Jedro

Javna korist za razlastitev zemljišč za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture je izkazana že, če je objekt predviden v državnem lokacijskem načrtu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS. Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.5.2005, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti odločbi o začetku razlastitvenega postopka Upravne enote Grosuplje z dne 31.3.2005. Z navedeno odločbo je bilo (med drugim) odločeno, da je javna korist za razlastitev nepremičnine parc. št. 15 v izmeri 218 m2 k.o... v solastnini tožnika do idealnega deleža ? in nepremičnine parc. št. 17 v izmeri 260 m2, ki je v celoti last tožnika, izkazana (1. točka izreka); da se uvede razlastitveni postopek za razlastitev navedenih nepremičnin (2. točka izreka); da se začetek razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi (3. točka izreka); da v času, ko teče ta postopek, tožnik ne sme razpolagati z navedenima nepremičninama, dovoljena je le prodaja razlastitvenemu upravičencu oziroma tretji osebi, če to dovoli razlastitveni upravičenec (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožene stranke, da je v obravnavanem primeru pravna podlaga za uvedbo razlastitvenega postopka podana v 3. odstavku 93. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002, 8/2003 – popr.), ker sta obravnavani nepremičnini navedeni v državnem lokacijskem načrtu, in sicer v 3. členu Uredbe o lokacijskem načrtu za gradnjo enostranskega spremljajočega objekta tipa 2 na AC odseku Š.S. – V.G. (uredba, Uradni list RS, št. 109/02), ki je ostala v veljavi na podlagi določbe 2. odstavka 170. člena ZUreP-1, s čimer je ugotovljena javna korist za gradnjo na teh nepremičninah. Iz odločb Geodetske uprave Republike Slovenije, obe z dne 31.5.2004, izhaja, da sta iz parcel, št. 7/2 in 7/5, ki sta ukinjeni, nastali tudi parceli, št. 15 in 17, ki sta predmet razlastitve v tem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da ne gre za kolizijo med ZUreP-1 in Zakonom o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocest (ZUDVGA, Uradni list RS, št. 35/95), kot v tožbi zmotno zatrjuje tožnik, saj se postopek razlastitve uvede in vodi na podlagi ZUreP-1 in tudi ZUDVGA, ki v 1. členu med drugim določa, da se postopki za pridobitev nepremičnin vodijo po predpisih s področja razlastitve. Razlastitev sedaj ureja ZUreP-1, pred njegovo uveljavitvijo pa je bila podlaga za razlastitev v Zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ). Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je bila zavrnjena na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da temelji izpodbijana sodba prve stopnje na materialnopravno zmotnem stališču, po katerem je javna korist za razlastitev zemljišč za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture izkazana že, če je nepremičnina predvidena v državnem lokacijskem načrtu, ne da bi bilo potrebno javno korist posebej ugotavljati v smislu določb 92. člena ZUreP-1. Ker sodišče zaradi zmotne razlage določb 93. člena ZUreP-1 ni ugotavljalo pogojev za razlastitev, določenih v 92. členu ZUreP-1, je ostalo dejansko stanje glede pogojev za dovoljenost razlastitve nepopolno ugotovljeno, ker pa sodba o tem nima razlogov, je obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami določb postopka (manjkajo navedbe o odločilnih dejstvih). V uredbi vlade nista navedeni nepremičnini, za kateri je izdana odločba o začetku razlastitvenega postopka; ne strinja se s stališčem sodišča, da ni kolizije med določbami ZUreP-1 in ZUDVGA. Priglaša stroške postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot sta tožniku že pravilno pojasnila sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, je v 3. odstavku 93. člena ZUreP-1 določeno, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja iz 1. odstavka tega člena, izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Po 92. členu ZUreP-1 je namreč razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (2. odstavek).

Za obravnavani nepremični ni sporno, da sta navedeni v uredbi, ki še vedno velja. To veljavnost ji je dala določba 2. odstavka 170. člena ZUreP-1, ki določa, da po uveljavitvi ZUreP-1 ostanejo v veljavi vsi prostorski izvedbeni načrti, sprejeti na podlagi 41. člena in 45.a – 45.j člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 26/90 ter Uradni list RS, št. 3/91-I, 18/93, 71/93, 44/97 in 9/01), ki je veljal do uveljavitve ZUreP-1. Obravnavana uredba pa je bila sprejeta na podlagi 3. odstavka 41. in 45.j člena ZUN. Takšni prostorski izvedbeni akti so na podlagi navedene določbe ostali v veljavi in imajo enako pravno veljavo in pravne posledice, kot jih bodo imeli akti, ki bodo sprejeti na podlagi ZUreP-1. To pa zato, ker je že 2. odstavek 22. člena ZSZ (Uradni list RS, št. 44/97), ki je pred ZUreP-1 urejal razlastitev, določal, da je javna korist, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov javne infrastrukture ali objektov za potrebe obrambe, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt. Da je avtocesta oziroma spremljajoči objekti za avtocesto objekt javne infrastrukture pa je izhajalo iz 3. člena ZSZ.

Ker sta torej v uredbi, ki je ostala v veljavi na podlagi 2. odstavka 170. člena ZUreP-1, navedeni tudi obravnavani parceli, je s to uredbo zanju ugotovljena javna korist za gradnjo (3. odstavek 93. člena ZUreP-1), s čimer je podana tudi pravna podlaga za razlastitev, kakršno določa 92. člen v zvezi s 3. odstavkom 93. člena ZUreP-1. Takšno stališče je vrhovno sodišče že zavzelo v zadevi, opr. št. I Up 6/2006 z dne 17.5.2006. Vrhovno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru svojo odločitev pravilno oprlo na dejansko stanje, ki ga je po njegovi presoji pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnikova pritožba je obravnavana kot pritožba po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04, 2/04 – ZDSS, 69/05, odl. US RS in 90/05 – odl. US RS in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).