Jedro

Izdana začasna odredba je v bistvenem delu identična tožbenemu zahtevku in terjatve ne zavaruje, pač pa razmerja med pravdnima strankama začasno ureja (regulira), ko tožencu prepoveduje vsaka nadaljnja gradbena dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 22. 4. 2014 ter odločilo, da ta sklep ostane v celoti v veljavi.

2. Tožena stranka v pritožbi tudi temu sklepu uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni. Enako kot v ugovoru zoper sklep o izvršbi opozarja na nepristojnost sodišča za izdajo predlagane začasne odredbe v pravdnem postopku. Navaja, da izdana regulativna začasna odredba nima dejanske niti materialne podlage za njeno izdajo. Med pravdnima strankama je v teku nepravdni postopek za razdružitev solastnega premoženja. Tožnica je večinski delež na nepremičninah pridobila šele v letošnjem letu, zato ne more urejati razmerij za nazaj. V nepravdnem postopku je tudi vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil zavrnjen, pa se zoper sklep ni pritožila. Dejansko stanje do vložitve predmetne tožbe ni spremenjeno. V izpodbijani odločbi sodišče teoretično predstavi regulativno začasno odredbo, vendar se vsebinsko do argumentov tožene stranke ne opredeli niti svoje odločitve ne presoja v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97. Tožnica svoj solastniški položaj zlorablja, kljub dejstvu da je bila sama investitorica gradbenih posegov, kar jasno izhaja iz upravne odločbe. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je predmetna nepremičnina v naravi že razdeljena na dve samostojni funkcionalni bivalni enoti ter da dedni delež toženca v naravi predstavlja zgornje prostore v hiši. Sodišče zmotno ocenjuje, da naj bi toženec z namestitvijo estrihov in izolacije v prostorih, ki mu pripadajo po sklepu o dedovanju, posegal v substanco celotne nepremičnine. Ni izkazana nevarnost v smislu 272. člena ZIZ, kaj šele 114. člena ZNP. Poudarja tudi, da tožnica s svojim šikaniranjem tožencu onemogoča rešitev stanovanjskega problema.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba sicer nima prav, ko vztraja pri ugovoru, da sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje o predlagani začasni odredbi, sklicujoč se na določbo 114. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe v postopku ureditve razmerij med solastniki. Tožnica je namreč vložila negatorno tožbo, s katero od solastnika nepremičnine zahteva prenehanje vznemirjanj in glede na že izvršene posege vrnitev v prejšnje stanje. Njen tožbeni zahtevek nima podlage v določbi tretjega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika.

5. Prav pa ima pritožba, da je sodišče prve stopnje pri presoji izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zmotno uporabilo materialno pravo. Po tej določbi lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pritožba utemeljeno opozori, da je bila v tem postopku predlagana izdaja ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Bistvena značilnost teh odredb pa je, da se z njimi ne zavaruje morebitna izvršba, temveč je namen v začasni ureditvi spornega razmerja. Izpodbijani sklep sicer ugotavlja, da gre za ureditveno oziroma regulativno začasno odredbo, čeprav le deloma, ker se začasna odredba v celoti ne prekriva z vsebino tožbenega zahtevka. Pravilno tudi sklep ugotavlja, da je izdaja takšnih začasnih odredb mogoča le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov, ki jih je postavila odločba Ustavnega sodišča RS Up 275/97. Pritožbeno sodišče temu le dodaja, da se tožbeni zahtevek v bistvenem delu (prepovednem delu zahtevka, v katerem tožnica zahteva od toženca opustitev vseh gradbenih posegov v nepremičnino), ne razlikuje od zahtevka v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je v svoj sklep povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Oba zahtevka predvsem zasledujeta prepoved poseganja v solastno nepremičnino z nadaljnjimi gradbenimi deli in v tem delu ni bistveno vsebinske razlike med zahtevkoma. Izdana začasna odredba je torej v bistvenem delu identična tožbenemu zahtevku in terjatve ne zavaruje, pač pa razmerja med pravdnima strankama začasno ureja (regulira), ko tožencu prepoveduje vsaka nadaljnja gradbena dela.

7. Izdana začasna odredba je torej regulacijska začasna odredba. Sodna praksa je pri tovrstnih odredbah enotna, da predlagatelj, če želi izdajo tovrstne odredbe, ne sme zgolj zatrjevati, da mu bo onemogočena bodoča izvršba, čeprav naj bi šlo za zavarovanje bodoče terjatve, temveč da bi mu lahko nastala škoda oziroma mu grozi nevarnost. Možnost nastanka škode mora biti izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti, da sodišče oceni, ali je možnost nastanka škode večja od možnosti, da škoda ne bo nastala. Grozeča škoda mora biti tudi tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo, če odredba ne bi bila izdana, ostalo brez pomena. V obravnavani zadevi pa je tožnica izdajo začasne odredbe utemeljevala zgolj s trditvami, da toženec gradbene posege izvaja brez njenega soglasja in kljub njenemu nasprotovanju, da je opravil že večino del ter da bo vzpostavitev v prejšnje stanje težja, če bi z deli nadaljeval. S temi trditvami pa ne izkazuje nastanka težko nadomestljive škode oziroma grozeče nevarnosti, pač pa le, da bo njena terjatev (vzpostavitev v prejšnje stanje) onemogočena ali precej otežena. S tem ko je sodišče prve stopnje zgolj sledilo njenim trditvam in štelo za izkazano nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zoper toženca bistveno otežena, je zmotno ugotovilo, da so izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in sklep o izdani začasni odredbi spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločanje o pritožbenih stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe se pridrži za izdajo odločbe o glavni stvari.