Jedro

Tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka ter plačilo odpravnine trajno presežnemu delavcu je nesklepčen, ker je pojmovno nezdružljivo razveljaviti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, obenem pa tožnici - delavki priznati še odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Če sodišče razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, ni podlage za odločanje o odpravnini po 36. f. členu ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo sklep pritožbene komisije tožene stranke z dne 12.8.1999 in sklep direktorja tožene stranke z dne 2.7.1999. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izdati nov sklep in pod točko 2 izreka ta sklep dopolniti tako, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnici še odpravnino v znesku 857.451,71 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obresti od 2.7.1999 dalje do plačila, v 8 dneh. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 13.500,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1999 dalje do plačila, v 8 dneh. Kasneje je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24.11.1999 zamudno sodbo v 2. odstavku izreka dopolnilo tako, da je toženo stranko zavezalo še k povrnitvi stroškov za zastopanje tožnice v znesku 38.456,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1999 dalje do plačila, v 8 dneh.

Le zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka. V pritožbi med drugim navaja, da je sodišču dne 28.10.1999 poslala odgovor na tožbo, kar dokazuje s podatki z računalnika evidence poslanih odgovorov. Obstaja velika verjetnost, da se je v vložišču sodišča zadeva odložila v napačen spis, oz. da se je odgovor nekje založil. Sklicuje se tudi na to, da so določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99) jasne, prav tako sodna praksa in da odpravnina ne pripada delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje v postopku prisilne poravnave.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev zamudne sodbe. Navaja, da podatka z računalnika o evidenci poslanih odgovorov ni mogoče obravnavati kot verodostojne listine oz. dokaza o tem, da naj bi tožena stranka sodišču pravočasno poslala odgovor na tožbo. Iz predloženega izpiska celo izhaja, da je bil odgovor na tožbo spremenjen 11.11.1999 in uporabljen 19.11.1999. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo in sicer v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava (350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni ugovor, ki ga uveljavlja tožena stranka - da je na tožbo pravočasno odgovorila, ni utemeljen.

Zgolj pritožbena navedba, naj bi tožena stranka sodišču poslala odgovor na tožbo 28.10.1999, kar naj bi dokazoval podatek iz računalnika evidence poslanih odgovorov, nikakor ne zadostuje za zaključek, da je tožena stranka dejansko v roku iz 277. čl. ZPP odgovorila na tožbo in da naj bi obstajala velika verjetnost, da je bil v vložišču sodišča odgovor vložen v napačen spis. Računalniški izpis, iz katerega izhaja, naj bi bil odgovor na tožbo tožnice ustvarjen 20.10.1999 spremenjen 11.11.1999, uporabljen 19.11.1999 in natisnjen 20.10.1999, namreč sploh ne dokazuje tega, da je tožena stranka že 28.10.1999 odgovorila na tožbo v tem sporu in ta odgovor tudi poslala sodišču. Prav tako tožena stranka neutemeljeno opozarja na sodno prakso in jasna določila ZPPSL v zvezi z izplačilom odpravnine. Na podlagi dokumentacije v spisu, predvsem pa sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 2.7.1999, ki ji je bil vročen 7.5.1999, njenega ugovora z dne 14.7.1999 in drugostopenjskega sklepa z dne 12.8.1999, upoštevajoč ZPPSL, pa tudi Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJSRS-C - Ur.l. RS št. 25/97-53/99) namreč ne izhaja, da tožnica ne bi bila upravičena do odpravnine. Pri tem je potrebno opozoriti predvsem na od 3.7.1999 veljavno zadnjo spremembo ZJSRS-C, ki v 19. čl. določa, da imajo do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih delavci iz 16. čl. zakona pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih.

Pač pa je pritožbeno sodišče iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami 318. čl. ZPP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožbeni zahtevek, ki mu je nekritično sledilo tudi sodišče prve stopnje, je namreč nesklepčen, zato tudi odločitev sodišča. Že pojmovno je namreč nezdružljivo obenem razveljaviti sklepa tožene stranke z dne 2.7.1999 in 12.8.1999 (sklepa o prenehanju delovnega razmerja), obenem pa tožnici - delavki priznati še odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja (oz. odločiti celo z neustreznim izrekom, da je tožena stranka dolžna izdati nov sklep in ga pod tč. 2 dopolniti tako, da je dolžna tožnici izplačati odpravnino). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnice, v posledici takšne odločitve ni mogoče več šteti, da je tožnici sploh prenehalo delovno razmerje, torej tudi ni bilo nobene podlage več za odločanje o njeni odpravnini. Če pa tožnica dejansko zahteva le izplačilo odpravnine (kot naj bi smiselno izhajalo iz njene tožbe), ni mogoče odločati tudi o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja, prav tako pa je popolnoma nepotrebno dopolnjevati izpodbijana sklepa tako, naj bi bila tožena stranka dolžna tožnici izplačati še odpravnino. Gre namreč za čisti denarni zahtevek, za izplačilo zneska 857.451,74 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. S tem v zvezi pritožbeno sodišče napotuje sodišče prve stopnje tudi na določbo 3. odst. 318. čl. ZPP, ki določa, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tožeča stranka pa v roku, ki ga določi sodišče s sklepom, tožbe ustrezno ne popravi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 1. odst. 354. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V posledici razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da so stroški odgovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka in je torej odločitev o njih pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).