Jedro

V konkretnem primeru se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj ni vrnil v roku 3 dni, niti pozneje vse do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po njegovi pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi 4., 6., 11. in 15. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Uvodoma povzema tožnikove navedbe v prošnji, da je Kosovo zapustil, ker ima tam veliko težav, ker mu delodajalec, ko je delal na črno, ni hotel plačati zasluženega denarja za 14 dni dela, zaradi česar je prišlo do fizičnega obračuna, v katerem je tožnik močno poškodoval enega izmed napadalcev, ki jim je tožnik uspel pobegniti, vendar ga od tedaj tisti ljudje iščejo in mu grozijo s smrtjo, tudi sicer pa Romov ne marajo in so jih vedno zaničevali in poniževali, tožnik pa je bil tudi žrtev pretepa. Po tem, ko je bil aretiran in odveden na policijsko postajo, so ga štiri zamaskirane osebe preteple, zato naj bi vložil tožbo zoper policijo po odvetniku, katerega imena pa se sicer ne spominja, niti ni iskal medicinske pomoči, ker nima zdravstvenega zavarovanja, vendar se je zaradi opisanih dogodkov izselil iz mesta, iskala pa ga je tudi policija, ko se je izvedelo za njegovo tožbo, zaradi katere je prejel tudi grožnjo s smrtjo. Kot splošno znano dejstvo je navedel, da na Kosovu Rome zaničujejo in pretepajo, tudi tožniku so govorili, da za Rome na Kosovu ni prostora in naj se odselijo in že pred omenjenim dogodkom z neplačilom je razmišljal, da bi zapustil Kosovo, a prej ni imel denarja, šele po opisanem dogodku pa se je dokončno odločil, da zapusti Kosovo. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi njegovih izjav ob vložitvi prošnje in na zaslišanju pred Upravnim sodiščem na glavni obravnavi dne 21. 3. 2013 v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. I U 449/2013 po tožbi tožnika zoper izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja, ki jih povzema v svoji obrazložitvi. Tožena stranka ugotavlja, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 4., 6., 11. in 15. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka podrobno obrazložila svoje preudarke v zvezi z navedenimi razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene ter je v tej zvezi še ugotavljala, ali bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. V tej zvezi je sprejela zaključek, da v izvorni državi prosilca – Kosovu, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobneje navaja razloge za odločitev, ki jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek, za kar obširno navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna oziroma nezakonita.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena ZUS-1 dne 29. 5. 2013 sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi. Dodatno je še navedla, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar je bil 23. 5. 2013 izbrisan iz evidence prosilcev za mednarodno zaščito in se vse do vložitve odgovora na tožbo ni vrnil v Azilni dom. Sodišču je ob sklicevanju na stališča Upravnega in Vrhovnega sodišča RS v izpostavljenih sodbah v skladu z ustaljeno sodno prakso predlagala, da tožbo zavrže. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora tožene stranke na tožbo z dne 28. 5. 2013 izhaja, da je bil tožnik dne 23. 5. 2013 zaradi samovoljne zapustitve Azilnega doma izbrisan iz evidence prosilcev za azil, saj se od tedaj v Azilni dom ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 in, med drugim, v odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008, v kateri je izrecno navedlo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“. V konkretnem primeru se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj ni vrnil v roku 3 dni, niti pozneje vse do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po njegovi pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.