Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko oseba, če prepoved razpolaganja, ustanovljena v njeno korist, ni vpisana v zemljiško knjigo, v primeru kršitve pravice zahtevala le odškodnino. Vpis v zemljiško knjigo kot pravno dejstvo lahko pomeni samo to, da se tretja oseba zaradi učinkovanja publicitetnega načela ne more sklicevati na neobstoj pravice. To pa ne pomeni, da prepoved razpolaganja proti tretjim nedobrovernim osebam ne učinkuje že pred vpisom v zemljiško knjigo. Če torej tretja oseba ve za obstoj prepovedi razpolaganja, bo sankcija za kršitev prepovedi razpolaganja enaka kot v primeru, če bo prepoved razpolaganja vpisana v zemljiško knjigo. Sankcija za kršitev prepovedi razpolaganja, dogovorjene med osebami iz četrtega odstavka 38. člena SPZ (prej 364c paragraf ODZ), je torej lahko odvisna samo od tega, ali je tretja oseba vedela za obstoj prepovedi razpolaganja ali ne.
Revizija se v delu zoper ugotovitveni zahtevek (da prodajna pogodba predstavlja darilno pogodbo) zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je tožnikove primarno postavljene zahtevke za razveljavitev pogodbe, naj druga toženka izstavi tožniku zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo prva toženka ponovno vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica, naj prva toženka izstavi tožniku zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo prepovedi odsvojitve ter naknadno postavljen podredni zahtevek za ugotovitev, da prodajna pogodba predstavlja darilno pogodbo, v celoti zavrnilo. Presodilo je, da bi lahko tožnik prikrajšanje nujnega deleža uveljavljal šele s smrtjo prve toženke, tožnikove trditve o vsebini dogovora o prepovedi razpolaganja pa je ocenilo kot nedovoljeno pogodbo o razpolaganju z bodočo zapuščino in ga je zato v skladu s 103. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) štelo za neveljavnega.
2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dogovor o prepovedi razpolaganja je ocenilo kot nedovoljeno pogojno odpoved dednemu deležu. Podrejeno je še ugotovilo, da sklep o dedovanju tega dogovora ni vseboval ter dodalo, da bi lahko tožnik zahteval samo odškodnino, ker prepoved razpolaganja ni bila vknjižena v zemljiško knjigo.
3. Revizijo vlaga tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči zmotno oprli odločitev na 103. člen ZD. Prav tako se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da bi lahko z zahtevkom uspel le v primeru vknjižbe prepovedi v zemljiško knjigo. Bistveno je, da je druga toženka vedela za obstoj dogovora. Zato vknjižba prepovedi razpolaganja v zemljiško knjigo niti ni bila potrebna. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
5. Revizija zoper ugotovitveni zahtevek (da prodajna pogodba predstavlja darilno pogodbo) ni dovoljena, sicer je revizija utemeljena.
O delni nedovoljenosti revizije
6. V premoženjskih sporih je revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki različno pravno in dejansko podlago, je treba glede dovoljenosti revizije uporabiti drugi odstavek 41. člena ZPP, po katerem se vrednost spornega predmeta določi za vsak zahtevek posebej.
7. Tožnik je s tožbo z dne 10. 10. 2005 zahteval (1) razveljavitev pogodbe, (2) da druga toženka izstavi tožniku zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo prva toženka ponovno vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica ter (3) izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od prve toženke ter navedel vrednost spornega predmeta 37.556,33 EUR (prej 9,000.000 SIT). V pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2007 je tožnik postavil še podredni zahtevek na ugotovitev, da prodajna pogodba predstavlja darilno pogodbo, pri tem pa vrednosti spornega predmeta ni navedel. 8. Ker ima naknadno postavljeni podredni nedenarni zahtevek (ugotovitev, da prodajna pogodba predstavlja darilno pogodbo) drugačno dejansko in pravno podlago od prvotno postavljenih zahtevkov, ki so usmerjeni v vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, bi moral tožnik, če bi si želel zagotoviti pravico do revizije tudi glede naknadno postavljenega zahtevka, navesti vrednost spornega predmeta tudi za ta zahtevek. Ker je tožnik navedel oceno vrednosti spora le glede prvotno postavljenih povezanih zahtevkov, z revizijo pa izpodbija odločitev tudi glede zavrnitve naknadno postavljenega ugotovitvenega zahtevka, je revizija v tem delu nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).
O utemeljenosti revizije
9. Prva toženka je v zapuščinskem postopku leta 1986 po pokojnem možu pridobila nepremičnino, in sicer delno na podlagi svojega dednega deleža (1/3) in delno (2/3) na podlagi tega, da sta se tožnik (sin) in druga toženka (hči) odpovedala dedovanju po njunem očetu v korist prve toženke. Prva toženka je kasneje s prodajno pogodbo polovico nepremičnine odsvojila drugi toženki. Tožnik je zatrjeval, da naj bi ga toženki s takšnim ravnanjem prikrajšali za njegov nujni delež, prav tako pa naj bi kršili dogovor o prepovedi razpolaganja, s katerim je bilo dogovorjeno, da se on in druga toženka odpovesta dednemu deležu v korist prve toženke, ta pa naj bi se zavezala, da ne bo razpolagala z nepremičnino, pridobljeno v zapuščinskem postopku. Zato je tožnik primarno zahteval vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od prve toženke, na podlagi katerega se bo v korist tožnika v zemljiško knjigo vpisala prepoved odsvojitve in obremenitve.
10. Stališče sodišč, da bi lahko tožnik šele s smrtjo prve toženke uveljavljal prikrajšanje nujnega deleža, je pravilno, zato so bili zahtevki na tej pravni podlagi utemeljeno zavrnjeni. Sodišči pa v nadaljevanju nista ugotavljali, ali je med pravdnimi strankami obstajal zatrjevani dogovor o prepovedi razpolaganja. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikove trditve o vsebini dogovora, na podlagi katerega naj bi se prva toženka zavezala, da ne bo razpolagala s svojim premoženjem, ocenilo kot pogodbo, s katero je prva toženka zapustila bodočo zapuščino pogodbenikoma. Takšen dogovor pa bi bil v skladu s 103. členom ZD neveljaven. Sodišče druge stopnje je presodilo, da zatrjevana vsebina dogovora predstavlja nedovoljeni pogojni odstop dednega deleža, zaradi česar ga ne bi bilo mogoče upoštevati. Po presoji sodišča druge stopnje bi lahko tožnik s svojim zahtevkom uspel samo v primeru, če bi bila prepoved odsvojitve in obremenitve vknjižena v zemljiški knjigi. Ker prepoved razpolaganja ni bila vknjižena v zemljiški knjigi, bi lahko tožnik zahteval samo plačilo odškodnine.
11. Navedena materialnopravna izhodišča sodišč druge in prve stopnje so po presoji revizijskega sodišča napačna. Zatrjevanega dogovora ni mogoče šteti za pogodbo o razpolaganju z bodočo zapuščino po 103. členu ZD, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ, prej Obči državljanski zakonik, v nadaljevanju ODZ) ne bi dovoljeval ustanovitve prepovedi razpolaganja med starši in potomci. Zatrjevanega dogovora prav tako ni mogoče obravnavati kot pogojno izjavo o odstopu dednega deleža, kot je to navedlo sodišče druge stopnje. Tožnik je namreč zatrjeval, da je odstopil dedni delež po pokojnem očetu prvi toženki, slednja pa naj bi se v zameno zavezala, da ne bo razpolagala s sporno nepremičnino. Navedeni dogovor bi bilo mogoče opredeliti zgolj kot dvostransko vzajemno pogodbo, ne pa kot pogojni odstop dednega deleža. 12. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko oseba, če prepoved razpolaganja, ustanovljena v njeno korist, ni vpisana v zemljiško knjigo, v primeru kršitve pravice zahtevala le odškodnino. Ob takšnem stališču bi bile sankcije v primeru kršitve prepovedi razpolaganja, dogovorjene med osebami iz četrtega odstavka 38. člena SPZ, odvisne od vpisa v zemljiško knjigo: če je prepoved razpolaganja vpisana v zemljiško knjigo, je upravičenec varovan tudi na stvarnopravnem področju (z izbrisno tožbo), če pa ni vpisana, je upravičenec varovan le na obligacijskem področju (zahteva lahko plačilo odškodnino).(1) Po presoji revizijskega sodišča sankcija za kršitev pravice prepovedi razpolaganja ne more biti odvisna od vpisa te pravice v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo kot pravno dejstvo lahko pomeni samo to, da se tretja oseba zaradi učinkovanja publicitetnega načela ne more sklicevati na neobstoj pravice. To pa ne pomeni, da prepoved razpolaganja proti tretjim nedobrovernim osebam ne učinkuje že pred vpisom v zemljiško knjigo. Če torej tretja oseba ve za obstoj prepovedi razpolaganja, bo sankcija za kršitev prepovedi razpolaganja enaka kot v primeru, če bo prepoved razpolaganja vpisana v zemljiško knjigo. Sankcija za kršitev prepovedi razpolaganja, dogovorjene med osebami iz četrtega odstavka 38. člena SPZ (prej 364c paragraf ODZ), je torej lahko odvisna samo od tega, ali je tretja oseba vedela za obstoj prepovedi razpolaganja ali ne. V primeru vpisa prepovedi razpolaganja v zemljiško knjigo se domneva, da je tretja oseba vedela za obstoj prepovedi razpolaganja, če pa prepoved razpolaganja ni vpisana, se še vedno lahko izkaže, da tretja oseba ni bila v dobri veri in je vedela za obstoj prepovedi razpolaganja. Vknjižba te pravice tako pomeni samo zavarovanje položaja imetnika obligacijske pravice v razmerju do tretjih dobrovernih.
13. Za odločitev v tej zadevi tako ni bistveno, da tožniku zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo prepovedi razpolaganja še ni bilo izstavljeno.(2) Za nastanek obligacijske pravice namreč zadostuje že izpolnitev splošnih pogojev, ki jih za nastanek pravic in obveznosti na podlagi pogodbe določa obligacijsko pravo, poseben razpolagalni posel (zemljiškoknjižno dovolilo) pa je potreben le za pridobitev učinkov obligacijske pravice tudi v razmerju do tretjih dobrovernih, ki se doseže z vknjižbo te obligacijske v zemljiško knjigo (četrti odstavek 38. člena SPZ, prej 364c paragraf ODZ).
14. Sodišči se tako zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč nista ukvarjali z vprašanjem obstoja dogovora in dobre vere druge toženke. Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo, da sklep o dedovanju ni vseboval dogovora, česar pa tožnik ni niti zatrjeval. Zatrjeval je le obstoj ustnega dogovora, česar pa sodišči nista ugotavljali. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tako odločilo kljub sporno oblikovanim zahtevkom, ki bi sicer narekovali njihovo zavrnitev zaradi nesklepčnosti. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik ob zatrjevani kršitvi prepovedi razpolaganja želel pravilno doseči vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zavrnitev zahtevka in napotitev na drugo obliko sodnega varstva šele pred revizijskim sodiščem bi bila v takšnem primeru neprimerna. Tožnik bo tako moral v novem sojenju ustrezno spremeniti (prilagoditi) zahtevek, s katerim bo lahko dosegel vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.
15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.
Op. št. (1): Stališče, da ima prepoved razpolaganja, če ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko le obligacijskopravne učinke, je sicer mogoče zaslediti tudi v teoriji. Prim. R. Vrenčur v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ): s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 226-227. Op. št. (2): Tožnik v tej pravdi zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo prepovedi razpolaganja.