Jedro

Sodna praksa je bistveno obširnejša kot le en primer, na katerega se sklicuje pooblaščenec tožeče stranke. Polemiziranje in primerjava le z eno odločbo bi tako res lahko predstavljala zmotno uporabo materialnega prava. Ker pa je sodišče pri odmerjanju odškodnine upoštevalo tudi siceršnjo sodno prakso, revizijsko sodišče lahko ugotovi le, da je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo dosodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti moža oziroma očeta, in sicer prvotožnici 2,000.000,00 SIT, drugotožnici in tretjetožniku pa po 1,800.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker nima nobenih razlogov o sodbi, ki jo je tožeča stranka priložila kot dokaz ob svojem zvišanju tožbenega zahtevka. V priloženi sodbi je sodišče dosodilo višjo odškodnino v podobnem primeru, pritožbeno sodišče pa o tem nima nobene obrazložitve, ni pa mogoče ignorirati sodne prakse drugih sodišč, čeprav to ni formalni pravni vir. Pri tem se sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ker sodba nima razlogov o teh dejstvih, je ni mogoče preizkusiti. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je odškodnina tožnikom dosojena v različnih zneskih, pa ni mogoče govoriti o tem, da sta otroka manj trpela ob izgubi očeta, kot žena ob izgubi moža. Sodišče je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo dolgotrajno pravdanje v tej zadevi in dejstvo, da je po smrti očeta vse breme za skrb za otroka na materi. Otroka vse bolj občutita izgubo očeta in sta zato upravičena do višje odškodnine, kot je dosojena. Sodišče ni upoštevalo, da si mati ni našla drugega partnerja, kar za odmero odškodnine ni brez pomena. Revizija se sklicuje tudi na Konvencijo Organizacije Združenih narodov o otrokovih pravicah in posebej na dejstvo, da je družina tista, ki omogoča otrokom zdrav in pravilen razvoj.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine ob izgubi očeta otrokoma posebej upoštevalo, da sta imela oba z očetom pristen odnos in da sta zaradi izgube očeta prikrajšana za vse radosti, veselje, smeh in očetovsko skrb, kar jima povzroča dolgotrajne, intenzivne duševne bolečine. Prvenstveno je družina tista, ki omogoča zdrav in popoln razvoj otroka v odraslega človeka. Pri odmeri odškodnine ženi oz. materi pa je sodišče poudarilo, da je pomembna okoliščina, ki kaže intenzivnost njenih duševnih bolečin, ravno ta, da si ni našla novega življenjskega partnerja, in pa da se je otrokoma posvetila v celoti, saj je skrb zanju le na njej. Tem odločilnim (dejansko in pravno) ugotovitvam se je sodišče druge stopnje pridružilo, ko je ugotovilo, da je odmerjena odškodnina v skladu s temi okoliščinami in primerna tudi upoštevajoč širše okvire in sodno prakso o odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi izgube moža oziroma očeta. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči ob odmeri odškodnine upoštevali tako konvencijo, na katero opozarja revizija, kakor tudi sodno prakso, na katero prav tako opozarja revizija. Če pri tem ni zapisanih posebnih razlogov, zakaj je odmerjena odškodnina drugačna od tiste, kot je v priloženi sodbi, zato sodišči še nista bistveno kršili določb pravdnega postopka.

Sodišče je namreč dolžno v razlogih sodbe zapisati tiste pravno in dejansko odločilne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o zahtevku oziroma o pravnem sredstvu, ki ga presojajo.

Sodna praksa je bistveno obširnejša kot le en primer, na katerega se sklicuje pooblaščenec tožeče stranke. Polemiziranje in primerjava le z eno odločbo bi tako res lahko predstavljala zmotno uporabo materialnega prava. Ker pa je sodišče pri odmerjanju odškodnine upoštevalo tudi siceršnjo sodno prakso, revizijsko sodišče lahko ugotovi le, da je materialno pravo pravilno uporabljeno. Zakaj je dosojena odškodnina nižja od tiste v priloženi sodbi, sodišče ni bilo dolžno obrazložiti. Razlogi o tem so zajeti v delu obrazložitve, ki govori o tem, zakaj šteje odmerjeno odškodnino za primerno v tem, konkretnem primeru. Sicer pa tudi ne bi šlo za kršitev določb postopka (glede na sicerjšnjo obrazložitev izpodbijane sodbe), ampak bi kvečjemu tak revizijski očitek lahko prestavljal zmotno uporabo materialnega prava. Ob tem pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi materialno pravo uporabljeno pravilno, saj je odškodnina odmerjena v skladu z 201., 200. in 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem so upoštevane specifičnosti, ki so bile ugotovljene in okviri, v katerih se sicer odmerja tovrstna odškodnina. Dodati je še, da revizija sama ponuja odgovor, zakaj je odškodnina odmerjena različno za mater in zakaj za otroka: mati je prevzela vso skrb za otroka sama, ne da bi iskala pomoč npr. v novem partnerju. To pa ne pomeni, da je duševno trpljenje tožnikov različnih stopenj; pomeni le, da je sodišče ob odmeri našlo razloge, ki opravičujejo različno odmero odškodnine, kar predstavlja potrebno individualizacijo odmere. Odškodnina se namreč ne odmerja po kakšni "tarifi", ampak se prilagodi ugotovljenim posebnim okoliščinam.

Sodišče druge stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo revizijsko očitanih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Neutemeljeno revizijo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije.