Jedro

Upoštevaje namen odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, to je poprava krivic ter vrnitev človeškega dostojanstva izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, je Vrhovno sodišče zaradi učinkovitejšega varstva pravic in pravnih interesov revidenta, ob smiselni uporabi prvega odstavka 94. člena ZUS-1, ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji vrnilo zadevo v ponoven postopek. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo kljub temu, da je po noveli ZUSDDD-B prosilcu omogočena vložitev nove prošnje, saj je po presoji Vrhovnega sodišča v področje citirane novele zakona (ki na ustavnoskladen način ureja njihov poseben pravni položaj) treba zajeti (vključiti) čim večje število oseb, ki so se zaradi izgube stalnega prebivališča in dalj časa neurejenega pravnega položaja (od izbrisa iz registra iz stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 pa do sprejema citirane novele je minilo 18 let) znašle v raznovrstnih pravnih položajih, zato da bi se zagotovila minimalna in enotna raven varstva teh oseb.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 422/2009-13 z dne 2. 4. 2010 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 10. 2009, odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju: revident) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 10. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji – ZUSDDD (Ur. l. RS, št. 61/99).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi nesporno, da revident od 26. 2. 1992 do leta 2004 ni prebival v Republiki Sloveniji, že samo tako dolga odsotnost iz države pa pomeni tako odsotnost, ko ni več mogoče trditi, da med tujcem in državo še obstajajo osebne, gospodarske, socialne in druge vezi, tudi če se upoštevajo razlogi, ki so izven vpliva revidenta, ki jih pa sicer ni uspel dokazati. Presoja tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki so določeni v 1. členu ZUSDDD, je po mnenju sodišča prve stopnje tako pravilna in zakonita.

3. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da ima zanj odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice. Z izpodbijano odločitvijo so mu kršene ustavne pravice in pravice, določene v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hudo je zbolel, zdravi se v bolnici, zato je ureditev njegovega stalnega prebivališča zanj življenjskega pomena. Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K točki I. izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je revident izkazal, da ima zanj odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, to je, da se mu v Sloveniji ne vzpostavi ponovno stalno prebivališče, zelo hude posledice, saj takega prebivališča nima nikjer, na to pa so vezane druge njegove pravice.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Kot izhaja iz predloženih spisov, je imel revident (roj. ... v X.) prijavljeno stalno prebivališče v RS kraju Y. na naslovu Z. od 27. 7. 1984 do 26. 2. 1992, ko je bil na podlagi takrat veljavnega 81. člena Zakona o tujcih – ZTuj po uradni dolžnosti prenesen iz evidence registra stalnih prebivalcev v evidenco tujcev.

9. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji – ZUSDDD, za katerega je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo že s svojo odločbo U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, da je v neskladju z Ustavo.

10. V 3. točki izreka te odločbe (ki je pravno pomembna za materialnopravno presojo v obravnavani zadevi) je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje 1. člena ZUSDDD z Ustavo (2. člen Ustave – načelo pravne države in drugi odstavek 120. člena Ustave – načelo vezanosti delovanja upravnih organov na okvir ustave in zakonov), ker zakon ni določno opredelil, kaj pomeni dejansko življenje po ZUSDDD (kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja, kdaj se šteje, da se je državljan druge republike izselil, in druge morebitne posebnosti, ki jih bo moral ugotoviti zakonodajalec in se potem odločiti, katere bo upošteval in katerih ne), zlasti pa ni določil časa odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Ustavno sodišče RS je pri presoji ustavnosti navedene določbe ZUSDDD izhajalo iz dejstva, da je ZUSDDD pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot nedoločen pravni pojem predpisal potem, ko je že preteklo sedem let od izbrisa stalnega prebivališča in ko so različni položaji teh oseb, ki niso pridobile državljanstva Republike Slovenije, postali določljivi. Ker so se državljani drugih republik zaradi izgube stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in dalj časa neurejenega pravnega položaja znašli v raznovrstnih težavah, bi moral zakonodajalec predpisati merila (okvire) za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Pri tem je nekatere od meril (okvirov) Ustavno sodišče že samo postavilo v tej odločbi. Med drugim je poudarilo, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva, položaj državljanov drugih republik glede izpolnjevanja tega pogoja pa ne bi smel biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Zaradi že obrazložene (nujne) potrebe po obsežnejšem zakonodajnem urejanju in opredeljevanju dejanskega življenja kot enega izmed pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje Ustavno sodišče ni določilo prehodne ureditve v obliki načina izvršitve 2. točke izreka odločbe. Zakonodajalcu je za odpravo neskladnosti naložilo rok šest mesecev, v katerem naj protiustavnost odpravi, kar pa je zakonodajalec storil šele s sprejetjem novele ZUSDDD-B (Ur. l. RS, št. 50/2010), ki je začela veljati 24. 7. 2010. 11. Upoštevaje namen citirane odločbe Ustavnega sodišča, to je poprava krivic ter vrnitev človeškega dostojanstva izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, je Vrhovno sodišče zaradi učinkovitejšega varstva pravic in pravnih interesov revidenta in ob smiselni uporabi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji vrnilo zadevo v ponoven postopek.

12. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo kljub temu, da je po noveli ZUSDDD-B prosilcu omogočena vložitev nove prošnje, saj je po presoji Vrhovnega sodišča v področje citirane novele zakona (ki na ustavnoskladen način ureja poseben pravni položaj izbrisanim) treba zajeti (vključiti) čim večje število oseb, ki so se zaradi izgube stalnega prebivališča in dalj časa neurejenega pravnega položaja (od izbrisa iz registra iz stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 pa do sprejetja citirane novele je minilo osemnajst let) znašle v raznovrstnih pravnih položajih, zato da bi se zagotovila minimalna in enotna raven varstva teh oseb. S tem pa bo v skladu s standardi, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v zvezi z navedeno problematiko, spoštovano tudi načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost v uporabi prava)(1).

13. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali revident izpolnjuje pogoje za izdajo odločbe o stalnem prebivanju glede na določbe novele ZUSDDD-B. K točki II. Izreka:

14. Ker revident v reviziji ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva povračilo, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka zavrnilo (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op.št.(1): Ustavno sodišče je namreč že v odločbi U-I-284/94 ugotovilo, da pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb v primerjavi s pravnim položajem tujcev tudi kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave (18. točka obrazložitve).