Jedro

Kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. V skladu z določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1 se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje teči znova. V konkretnem primeru iz izpiska iz kazenske evidence izhaja, da je bil obdolženi A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 26460/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 26460/2018, pravnomočno dne 1. 4. 2021, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v obdobju od 1. 9. 2016 do 31. 12. 2017. Torej je obdolženi A. A. v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona za kazniva dejanja obsežena v izreku izpodbijane sodbe, storil enako hudo kaznivo dejanje, za katerega je bil dne 1. 4. 2021 pravnomočno obsojen. Navedeno pomeni, da je bilo zastaranje kazenskega pregona na podlagi določbe četrtega odstavka 91. člena KZ-1 pretrgano dne 31. 12. 2017 in je tega dne začelo teči znova ter desetletni zastaralni rok še ni iztekel. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko podano tudi v primeru, ko upravni organ odloča v ugotovitvenem postopku. Bistveno je, ali je organ lahko preveril resničnost tistih navedb, ki so bile odločilnega pomena za njegovo odločitev. Če organ take možnosti ni imel, je kaznivo dejanje mogoče izvršiti, čeprav organ odloča v ugotovitvenem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo po ugotovitvi, da je upravna enota odločala v okviru ugotovitvenega postopka, opraviti še presojo, ali je v okviru ugotovitvenega postopka imela realne možnosti preveriti resničnost podatkov vsebovanih v plačilnih listah.

Izrek

Ob odločanju o pritožbah zagovornikov obdolženega A. A. in zagovornice obdolženega B. B. ter državnega tožilca se izpodbijana sodba:

I. po uradni dolžnosti glede dejanja opisanega pod točko I izreka v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obtožba zoper obdolženega B. B., da je lažne poslovne listine uporabil kot prave s tem, ko je na Upravni enoti Krško lažne plačilne liste v času od 4. 11. 2011 do dne 21. 12. 2011 kot prave predložil v postopku pridobitve državljanstva Republike Slovenije, in sicer dne 4. 11. 2011 za mesec julij, avgust in september 2011 ter dne 21. 11. 2011 za mesec oktober in november, pri čemer je plačilna lista pomembna za poslovni promet z drugimi fizičnimi osebami, ki jo je na podlagi 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) delodajalec dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače za plačilno obdobje iz katere so razvidni tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov, predstavlja pa tudi podlago za davčni nadzor v zvezi z obračunom in plačilom davkov in prispevkov za socialno varnost iz bruto plač delavcev, s čimer naj bi storil pet kaznivih dejanj ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1 iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun;

II. ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca razveljavi v odločbah o krivdi in stroških kazenskega postopka glede dejanja pod točko II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

III. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se glede tega obdolženca potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I. izreka sodbe).

Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 204,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, in sicer obdolženega A. A. petih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in obdolženega B. B. petih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v kateri je B. B. določilo na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje petnajst dni zapora in mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta ter A. A. na podlagi prvega odstavka 235. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje določilo kazen petnajst dni zapora in mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Pod točko II. izreka je obdolženca na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, in sicer obdolženega B. B. za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in obdolženega A. A. pomoči pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer vsak v znesku 0,63 EUR in sodno takso, in sicer B. B. v znesku 80,00 EUR ter A. A. v znesku 96,00 EUR. Nadalje je odločilo še, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 1,26 EUR, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili, in sicer zoper obsodilni del: - zagovorniki obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti vseh obtožb oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; - zagovornica obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in stroškov postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega B. B. oprosti očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; in zoper oprostilni del državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obdolženca spozna za kriva storitve kaznivega dejanja po 253. členu KZ-1 ter jima izreče predlagano pogojno obsodbo.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovorila zagovornica obdolženega B. B. in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba zagovornikov A. A. zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena. V obsodilnem delu zoper obdolženega B. B. je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti po uradni dolžnosti. Pritožba državnega tožilca zoper oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje je utemeljena.

5. Zagovorniki A. A. so predlagali, da naj pritožbeno sodišče zagovornike in obdolženega A. A. v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP povabi na sejo senata. Vprašanje udeležbe v pritožbenem postopku zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, je urejeno v 445. členu ZKP in ne v 378. členu ZKP kot napačno navajajo zagovorniki. ZKP v 445. členu določa, da pritožbeno sodišče obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora pritožnik, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Zakon tako nalaga pritožniku breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji1. V konkretnem primeru zagovorniki niso navedli nobenega razloga, s čim bi navzočnost obrambe na seji senata prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Tako pritožbeno sodišče niti ni moglo presojati njihovega predloga. Predsednica senata in senat pa tudi nista našla okoliščin, na podlagi katerih bi lahko spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

**O spremembi sodbe po uradni dolžnosti in pritožbah zoper obsodilni del sodbe**

6. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do dveh let. Torej kazenski pregon v skladu s 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara, ko poteče deset let od storitve kaznivega dejanja. V skladu z določbo prvega odstavka 91. člena KZ-1 začne zastaranje kazenskega pregona teči tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Iz opisa kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu B. B., izhaja, da je Upravni enoti Krško predložil lažne plačilne liste v času od 4. 11. 2011 do 21. 12. 2011 kot prave v postopku pridobitve državljanstva Republike Slovenije, in sicer dne 4. 11. 2011 za mesec julij, avgust, september 2011 ter dne 21. 11. 2011 za mesec oktober in november 2011. Iz opisa tako izhaja, da je obdolženi B. B. listine za mesec oktober in november uporabil dne 21. 11. 2011. Po opisu kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, torej rok iz 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 teče od 21. 11. 2011 dalje in bi se desetletni zastaralni rok iztekel 21. 11. 2021, v kolikor v vmesnem času ne bi bil sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ). ZZUSUDJZ je v 3. členu določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Ker predmetna kazenska zadeva ne sodi med nujne zadeve, zastaranje v skladu z ZZUSUDJZ ni teklo od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, skupno 64 dni. Tako je potrebno datumu 21. 11. 2021 prišteti še 64 dni, kar pomeni, da se je rok za zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženega B. B. iztekel dne 24. 1. 2022. Ker je torej, izhajajoč iz opisa kaznivega dejanja kot je zajet v izreku izpodbijane sodbe, kazenski pregon zoper obdolženega B. B. zastaral, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B. B. za pet kaznivih dejanj ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Zaradi zavrnilne sodbe je o stroških kazenskega postopka odločilo v skladu z določbo 96. člena ZKP.

7. Ker je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B. B. za pet kaznivih dejanj ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, ni presojalo pritožbenih navedb njegove zagovornice, saj so v posledici sprejete odločitve postale brezpredmetne.

8. Ne glede na pritožbena zavzemanja zagovornikov obdolženega A. A. pa ni zastaral kazenski pregon zoper A. A. Kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 ravno tako zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja. V skladu z določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1 pa se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje teči znova. V konkretnem primeru iz izpiska iz kazenske evidence na list. št. 407 izhaja, da je bil obdolženi A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 26460/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 26460/2018, pravnomočno dne 1. 4. 2021, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki je bilo storjeno v obdobju od 1. 9. 2016 do 31. 12. 2017. Torej je obdolženi A. A. v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona za kazniva dejanja obsežena v izreku izpodbijane sodbe, storil enako hudo kaznivo dejanje, za katerega je bil dne 1. 4. 2021 pravnomočno obsojen. Navedeno pomeni, da je bilo zastaranje kazenskega pregona na podlagi določbe četrtega odstavka 91. člena KZ-1 pretrgano dne 31. 12. 2017 in je tega dne začelo teči znova ter desetletni zastaralni rok še ni iztekel2. 9. Zagovorniki obdolženega A. A. so izpodbijani sodbi v okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona očitali pomanjkljiv opis kaznivega dejanja. Zatrjujejo, da bi moral opis kaznivega dejanja obsegati opis izvršitvenega ravnanja, da je moral obdolženi B. B. plačane zneske vračati A. A., in konkretizacijo obdobja, v katerem naj bi se B. B. izplačevala nižja plača, ter opis dogovora med obdolžencema, da bo B. B. del plače vračal A. A. Zagovorniki poudarjajo, da gre pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1 za delicta propria, ki ga lahko stori samo tisti, ki je pooblaščen za vodenje poslovnih listin in ki pri svojem ravnanju ravna naklepno. Ker A. A. s.p. zaposluje okoli 100 zaposlenih in mesečno izdela okoli 100 plačilnih list, ne more pregledati in odobriti vseh plačilnih list ter ne more odgovarjati za pravilnost vseh plačilnih listin za okoli 100 zaposlenih delavcev družbe A. d.o.o. in še za tiste, ki jih zaposluje preko svojega s.p. Torej ne more biti objektivno odgovoren za pravilnost izkazovanja poslovnih dogodkov. Sicer pa menijo da, plačilna lista izdana pred Zakonom o delovnih razmerjih-1 (ZDR-1) niti ni poslovna listina kot jo definira 235. člen KZ-1. Svoje stališče utemeljijo z navedbami, da plačilna lista ni poslovna knjiga ali poslovni spis, da ni pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, saj je pomembna le za delovnopravno razmerje (kar ne predstavlja poslovnega prometa) med delavcem in delodajalcem, ter ni namenjena za odločitev organov upravljanja. Kazniva dejanja so bila storjena v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in šele ZDR-1 je plačilni listi dal naravo verodostojne listine, na podlagi katere lahko delavec predlaga izvršbo. V okviru kršitve kazenskega zakona so zagovorniki očitali sodišču prve stopnje še, da je ravnalo nepravilno, ko ni uporabilo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, čeprav so bili za to izpolnjeni vsi pogoji.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovornikom obdolženega A. A., da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 pravo posebno kaznivo dejanje (pravi delictum proprium), saj je storilec opredeljen kot odgovorna oseba, ki je pooblaščena za vodenje poslovnih listin. Ker gre za delictum proprium, mora biti označba storilca kaznivega dejanja kot konstitutiven znak kaznivega dejanja obsežena v opisu kaznivega dejanja3. V konkretnem primeru je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je A. A. poslovne listine, ki jih mora voditi po zakonu in na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ter so namenjene kot podlaga za davčni nadzor, vpisal lažne podatke in omogočil sestavo lažne listine _kot nosilec poslovnega subjekta A. A. s.p._, v ..., ko je v opredeljenem časovnem obdobju podrejeni delavki in računovodkinji _odredil izdelavo plačilnih list_ za delavca B. B., v katerih so bili navedeni lažni podatki o višini bruto plače za opredeljene mesece. Na podlagi takega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je A. A. kaznivo dejanje storil kot nosilec poslovnega subjekta A. A. s.p., torej kot odgovorna oseba, ki je pooblaščena za vodenje poslovnih listin. Glede na navedeno ne držijo očitki zagovornikov, da je opis kaznivega dejanja v tem delu pomanjkljiv. Očitek obdolženemu A. A. je v tem, da je podrejeni delavki odredil izdelavo plačilnih list z lažno vsebino, kar ne pomeni vzpostavljanja objektivne odgovornosti, kot to napačno razumejo zagovorniki. Obdolžencu se namreč očita ravnanje, ki ga je mogoče pripisati le njemu kot nosilcu poslovnega subjekta in kot izdajatelju odredbe za izdelavo plačilne liste, torej njemu lastno ravnanje in ne ravnanje drugega.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je nepravilno tudi stališče zagovornikov obdolženega A. A., da v opisu kaznivega dejanja manjka opis, da je B. B. del plače vračal A. A. in v kakšni dejanski višini je B. B. prejemal plačo. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 235. člena KZ-1 vsebuje alternativno določene izvršitvene oblike, in sicer vpis lažnih podatkov, opustitev vpisa pomembnih podatkov, potrditev lažne vsebine s podpisom in omogočanje sestave knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. V konkretnem primeru se obdolženemu A. A. očita izvršitev kaznivega dejanja s tem, da je podrejeni delavki in računovodkinji odredil izdelavo plačilnih list za delavca B. B., v katerih so bili navedeni lažni podatki o višini bruto plače za opredeljene mesece. S takim opisom je po oceni pritožbenega sodišča v celoti konkretizirano izvršitveno ravnanje obdolženca. Nadaljnje razpolaganje obdolženega B. B. s prejetim zneskom in vračanje dela zneska A. A. pa glede na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 ni mogoče šteti med izvršitvena ravnanja. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe zagovornikov o pomanjkljivi konkretizaciji časovnega obdobja, v katerem naj bi se B. B. izplačevala nižja plača. V opisu kaznivega dejanja je obdobje izvršitvenega ravnanja obdolženega A. A. zamejeno od avgusta 2011 do decembra 2011. Opisano je, da so se v tem obdobju izdelale plačilne liste z lažnimi podatki o višini bruto plače za mesece julij, avgust, september, oktober in november 2011. Glede na tak opis kaznivega dejanja ni mogoče pritrditi zagovornikom obdolženca, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirano inkriminirano obdobje. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki niti v nadaljevanju, ko grajajo opis kaznivega dejanja zaradi manjka opisa dogovora med obdolžencema, da bo B. B. del izplačane plače vračal A. A. Opis dogovora med obdolžencema ni del zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 so opredelitev storilca (pravi delictum proprium), izvršitveno ravnanje storilca (vpis lažnih podatkov, opustitev vpisa pomembnih podatkov, potrditev s podpisom take knjige, listine ali spisa, ali omogočanje sestave knjige, listine ali spisa z lažno vsebino) in opredelitev poslovne listine. Navedene zakonske znake opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v celoti vsebuje. Obstoj dogovora med obdolžencema torej sodi v obrazložitev sodbe, saj se s tem le dokazuje obstoj zakonskega znaka „vpis lažnih podatkov v poslovno listino“. Izrek izpodbijane sodbe vsebuje nadalje tudi očitek, da plačilna lista vsebuje neresnične podatke. Namen, ki sta ga obdolženca zasledovala, to je izkaz zadostnih sredstev za preživljanje družinskih članov B. B., pa ni nujna sestavina izreka, temveč je to predmet obrazložitve4. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje razloge in zaključke v zvezi s tem tudi vsebuje in pojasni, da višina plače v plačilnih listah ne odraža resničnega stanja, saj je bil namen izdaje plačilnih list z lažnimi podatki, izplačilo plače in prispevkov skladnih z lažnimi plačilnimi listami, prikazati razpolaganje z zadostnimi sredstvi za preživljanje za obdolženega A. A. V posledici tega pa je moral B. B. presežek izplačane plače in prispevkov vrniti A. A. 12. Zagovorniki obdolženega A. A. v nadaljnjih pritožbenih navedbah nepravilno zatrjujejo, da plačilna lista ni poslovna listina kot jo definira 235. člen KZ-1. Svoje stališče utemeljujejo z navedbami, da plačilna lista ni poslovna knjiga ali spis, ni pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ter ni namenjena za odločitev organov upravljanja. Pomembna je le za delovnopravno razmerje med delavcem in delodajalcem. Poleg tega je šele ZDR-1, ki v obdobju storitve kaznivega dejanja še ni veljal, dal plačilni listi naravo verodostojne listine, na podlagi katere lahko delavec predlaga izvršbo.

13. Da določena listina izpolnjuje pogoje za poslovno listino v smislu določbe 235. člena KZ-1 mora obstajati zakonska ali podzakonska obveznost njenega vodenja, listina mora biti pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali namenjena za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor ter mora vsebovati vpis pomembnega lažnega podatka. Obveznost izdaje plačilne liste je bila vsebovana v tretjem odstavku 135. člena ZDR. Navedeni člen je določal, da je delodajalec dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Ker obveznost vodenja plačilne liste temelji na ZDR, je izpolnjen prvi pogoj določen v 235. členu KZ-1, da je potrebno plačilno listo voditi na podlagi zakona. Plačilna lista po oceni pritožbenega sodišča izpolnjuje tudi nadaljnji element, saj je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ter je podlaga za davčni nadzor. Prav ima sodišče prve stopnje, ki je v zvezi s tem v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da sicer v času veljave ZDR plačilna lista ni imela narave verodostojne listine, a je bila kljub temu pomembna v razmerju med delavcem in delodajalcem ter je služila kot dokaz o izpolnitvi obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Nenazadnje pa si ni težko zamisliti niti drugih situacij, v katerih bi (poleg upravnih postopkov) plačilna lista lahko služila kot dokaz o prejemu denarnih sredstev v določeni višini (prošnja za kredit, prošnja za subvencionirano najemnino, različni leasingi ipd.) ter bi tako pomembno vplivala na poslovni promet med drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je plačilna lista pomembna tudi kot podlaga za davčni nadzor v zvezi z obračunom in plačilom davkov ter prispevkov za socialno varnost iz bruto plač delavcev. Glede na navedeno je zaključiti, da je višina bruto plače bistvena sestavina plačilne liste in da vpis lažne višine plače izpolnjuje kriterij pomembnosti vpisanega lažnega podatka. Po oceni pritožbenega sodišča tako plačilna lista izpolnjuje vse elemente, ki jih zakon zahteva za opredelitev listine kot poslovne listine, in nasprotna stališča pritožnikov ne vzdržijo5. 14. Zagovorniki obdolženega A. A. sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očitajo kršitev kazenskega zakona zaradi opustitve uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Z uveljavitvijo KZ-1 s 1. 11. 2008 je bila uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja (54. člen KZ-1) omejena le na premoženjska kazniva dejanja6, med katera ne sodi kaznivo dejanje ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-17 in zatorej uporaba 54. člena KZ-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev.

15. V okviru pritožbenega razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zagovorniki obdolženega A. A. očitajo sodišču, da je dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ker ni opravilo poizvedb na Upravni enoti Krško, FURS in ZPIZ o plačilu prispevkov od plač obračunanih na plačilnih listah. Pritožbeno sodišče se s pritožniki ne strinja. Plačilo prispevkov od višine plače kot izhaja iz plačilnih list, ki so predmet očitka, je razvidno iz podatkov upravnega spisa, ki je priložen kazenskemu spisu. Upravna enota namreč po pridobitvi plačilnih list preveri izplačilo prispevkov od obračunane plače na FURS in pridobi REK obrazec. V konkretnem primeru je Upravna enota Krško na tak način tudi ravnala in pridobila podatek s strani FURS, da so bili prispevki od plač v višini kot izhaja iz plačilnih list pod očitkom tudi plačani. Navedenega ni spregledalo niti sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da so bili prispevki v celoti plačani. Glede na navedeno je dokazni predlog zagovornikov obdolženca za dodatne poizvedbe v tej smeri nepotreben in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

16. Zagovorniki A. A. v zvezi z izplačilom plače in plačilom prispevkov za A. A. sodišču prve stopnje očitajo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in navajajo, da je B. B. znesek, kot je naveden v plačilni listi, prejel. Prav tako so bil od navedenega zneska plačani prispevki in tako ni mogoče govoriti o lažnosti vpisanih podatkov. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje spregledalo tudi, da je iz zapisa dolgov razvidno, da je A. A. dolg za B. B. vodil za obdobje pred obtožbo in po obtožbi, ter da je imel A. A. do B. B. resnične terjatve, ki jih je B. B. plačeval. 17. Sodišče prve stopnje je zaključke o dokazanosti kaznivega dejanja obdolženemu A. A. črpalo iz elektronske komunikacije med C. C. in Č. Č., njunih izpovedb, podatkov o opravljenih delovnih urah (list. št. 245-254), podatkov vsebovanih v ročnih zapisih na list. št. 243 in 244, pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011, plačilnih list za mesece julij, avgust, september, oktober in november 2011 in REK obrazcev. Pri tem je sodišče prve stopnje prepričljivo, jasno in logično obrazložilo, da je iz komunikacije med C. C. in Č. Č. razvidno, da sta se pogovarjali o manipulaciji s plačo B. B. Navedeno sta obe priči tudi potrdili in izpovedali, da so se delavcem plače zviševale ravno zaradi izkazovanja dosega dohodkovnega cenzusa zahtevanega v upravnih postopkih. C. C. je izpovedala še, da se je navedeno delalo po navodilih obdolženega A. A. Pritožniki so v zvezi s tem zatrjevali, da ima A. A. zaposlenih preko 100 delavcev in ne more pregledati in odobriti vseh plačilnih list. Sodišče prve stopnje je položaj A. A. in njegove obveznosti, ki izhajajo iz položaja nosilca subjekta, obrazložilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. V točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je prepričljivo obrazložilo zaključke, da je v zvezi z izplačili plač C. C. (zaposlena pri A. A. s.p.) ravnala po navodilih obdolženega A. A. in ne samostojno. Ob upoštevanju slednjega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi vsebino ročnih zapisov na list. št. 243 in 244, iz katerih izhaja, da je obdolženi B. B. moral vračati obdolženemu A. A. del plačanih prispevkov, in svojo oceno logično in prepričljivo obrazložilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker se pritožbeno sodišče v celoti strinja z argumenti sodišča prve stopnje, se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

18. Ob upoštevanju določbe 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče preverilo tudi zakonitost in primernost izrečene kazenske sankcije obdolženemu A. A. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bo sankcija opominjevalne narave dosegla svoj namen in da bo izrečena pogojna obsodba zadosten signal obdolžencu, da mora v bodoče ravnati na zakonit način. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi glede višine določene kazni in preizkusne dobe. Določene kazni petnajst dni zapora za vsako od petih kaznivih dejanj in nato določena enotna kazen dva meseca zapora so primerne teži posameznih kaznivih dejanj, ravnanju obdolženega A. A. in v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljenih olajševalnih okoliščin in obteževalne okoliščine. Prav tako je primeren tudi določen čas trajanja preizkusne dobe. Obdobje enega leta in šestih mesecev je glede na vse okoliščine primera obdobje, v katerem bo obdolženi A. A. lahko pokazal, da je sposoben in pripravljen živeti brez izvrševanja kaznivih dejanj.

**O pritožbi državnega tožilca zoper oprostilni del sodbe**

19. Zoper oprostilni del sodbe se utemeljeno pritožuje državni tožilec. Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da kaznivo dejanje po 253. členu KZ-1 ni podano, ker je Upravna enota Krško v okviru Zakona o upravnem postopku (ZUP) morala opraviti ugotovitveni postopek in torej ugotoviti dejansko stanje z izvajanjem dokazov pomembnih za izdajo odločbe. Niti z nadaljnjimi navedbami, da je imela Upravna enota Krško možnost preverjati resničnost predloženih podatkov na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 in da bi bilo kaznivo dejanje podano le, če tega ne bi smela preverjati.

20. Sodišče prve stopnje pri razlagi kaznivega dejanja po 253. členu KZ-1 ni upoštevalo uveljavljene sodne prakse8 in stališč teorije9, po katerih je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 lahko podano tudi v primeru, ko upravni organ odloča v ugotovitvenem postopku. Bistveno je, ali je organ lahko preveril resničnost tistih navedb, ki so bile odločilnega pomena za njegovo odločitev. Če organ take možnosti ni imel, je kaznivo dejanje mogoče izvršiti, čeprav organ odloča v ugotovitvenem postopku.

21. V konkretnem primeru je upravna enota Krško ob preverjanju izplačila plače (ob dodatnem upoštevanju, da je bilo po takrat veljavni zakonodaji mogoče plačo izplačati tudi gotovinsko) od FURS prejela povratno informacijo, da so prispevki od plače v višini 1.045,00 EUR v celoti plačani. Z opravljeno hišno preiskavo in znotraj hišne preiskave zaseženo dokumentacijo ter zavarovano komunikacijo na zaseženih elektronskih napravah je bilo nato ugotovljeno, da plačilne liste predložene upravni enoti niso odražale objektivne stvarnosti. Na zaključek, da lažnost vpisanih podatkov temelji na dokazih zaseženih v okviru opravljene hišne preiskave, ne vpliva niti dejstvo, da iz upravni enoti predložene pogodbe o zaposlitvi izhaja višina bruto mesečne plače 748 EUR. Za odločitev o doseganju dohodkovnega cenzusa je pomembna višina prejetega mesečnega dohodka, ki se je izkazoval s plačilnimi listami v višini 1.045,00 EUR, in od te višine plačani prispevki. Nenazadnje to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri pravilno navaja, da je moral obdolženi A. A. plačati prispevke od višine plače kot izhaja iz lažnih plačilnih list, torej 1.045,00 EUR, da ni vzbudil dvomov pri davčnih organih in v upravnem postopku, kjer je prišlo do preveritve pri davčnem organu, ali so bili prispevki plačani.

22. Sodišče prve stopnje bi moralo torej po ugotovitvi, da je Upravna enota Krško odločala v okviru ugotovitvenega postopka opraviti še presojo, ali je v okviru ugotovitvenega postopka imela realne možnosti preveriti resničnost podatkov vsebovanih v plačilnih listah. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je bila Upravna enota Krško v dokazni stiski, zahtevi po poglobljeni presoji ne zadosti. Ker sodišče prve stopnje take presoje ni opravilo, je kršilo kazenski zakon (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in je bilo iz tega razloga potrebno sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu razveljaviti10. 23. Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje niti v nadaljevanju, da bi morala biti dokazna stiska upravne enote oziroma njena nezmožnost preveriti resničnost navedb stranke zajeta v opisu kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 stori kdor spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu. V konkretnem primeru je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je B. B. predložil plačilne liste za mesece od julija 2011 do septembra 2011 (vloga z dne 4. 11. 2011) in za meseca oktober in november 2011 (dopolnitev vloge z dne 21. 12. 2011), ki so vsebovale lažne podatke o višini plače, saj njegova plača ni bila 1.045,00 EUR, temveč le 748 EUR, in tako B. B. ni dosegal predpisanega cenzusa zase in tri vzdrževane člane, ki je na osebo znašal 230 EUR. S takim ravnanjem je pristojne na upravni enoti Krško spravil v zmoto, da so zmotno misleč, da B. B. izpolnjuje pogoj zadostnih sredstev za preživljanje družine, čeprav temu ni bilo tako, izdali odločbo o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije. Iz povzetega opisa kaznivega dejanja tako izhajajo vsi zakonski znaki in ne drži stališče sodišča prve stopnje, da bi moral opis kaznivega dejanja vsebovati okoliščine v zvezi z dokazno stisko upravne enote.

24. Ker razlogi in kršitve, ki jih navajajo zagovorniki obdolženega A. A. niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornikov A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu zoper obdolženega A. A. Po uradni dolžnosti je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu zoper obdolženega B. B. in izdalo zavrnilo sodbo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP. Ugodilo je pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona, posledično pa tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje izpostavljeno sodno prakso in teorijo ter odločiti dvostopenjsko, in sicer po presoji, da je upravni organ odločal v ugotovitvenem (dokaznem) postopku, presoditi še, ali je Upravna enota Krško lahko preverila resničnost navedb obdolženega B. B. oziroma resničnost podatkov vpisanih v plačilnih listah.

25. Ker obdolženi A. A. s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Ta po tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 71113 in v zvezi s tar. št. 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 204,00 EUR.

1 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 3324/2015, z dne 6. 7. 2018. 2 Dr. Miha Šepec (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1064. 3 Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 900. 4 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 159/2002 z dne 19. 2. 2004. 5 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 159/2002 z dne 19. 2. 2004, v kateri je sodišče presodilo, kdaj je podano kaznivo dejanje ponarejanja ali uničenja poslovnih listin, in I Ips 39580/2017 z dne 7. 1. 2021, v kateri je presodilo, da je plačilna lista poslovna listina v smislu 235. člena KZ-1. 6 Dr. Damjan Korošec et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 906. 7 Kaznivo dejanje po 235. členu KZ-1 je uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. 8 Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 26654/2011 z dne 26. 5. 2016 in XI Ips 40938/2010 z dne 15. 6. 2010. 9 Dr. Damjan Korošec et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 1214-1215. 10 Upoštevaje pri tem, da gre med kaznivim dejanjem po 235. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem po 253. členu KZ-1 za pravi idealni stek. Glej dr. Damjan Korošec et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 1219.