Jedro

Tožniku je mogoče očitati soodgovornost za nastalo škodo le v obsegu opustitve dolžne skrbnosti, ker pri ravnanju z obdelovancem na rezkalnem stroju ni uporabil podajalne naprave. Takšna opustitev pa tudi po stališču revizijskega sodišča ne more predstavljati večje soodgovornosti za nastalo škodo, kot v višini 20 odstotkov.

Izrek

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o odškodnini iz škodnega dogodka z dne 28.5.1994 (650.000,00 SIT).

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,980.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1999 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel kot delavec tožene stranke v dogodkih dne 23.8.1991 in 28.5.1994. Za škodo iz prvega dogodka naj bi tožnik odgovarjal sam do 1/2, za škodo iz drugega pa sam do 20 odstotkov od celote.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in glede prvega dogodka ugotovilo le 20-odstotno odgovornost samega tožnika za nastalo škodo, glede drugega dogodka pa polno odgovornost tožene stranke. Zato je bilo odločeno, da mora tožena stranka poleg na prvi stopnji dosojene odškodnino v znesku 1,980.000,00 SIT plačati še znesek 750.000,00 SIT.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi sta bili dve pravdni stranki in sicer A. O. kot fizična oseba in A. O., m., p.l., K... Odločeno je bilo samo o tožbenem zahtevku proti fizični osebi. Po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti odgovarja le samostojni podjetnik, ne pa toženec kot fizična oseba. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek proti tožencu kot fizični osebi zavrniti. Podrejeno pa revident meni, da za škodo iz dogodka z dne 23.8.1991 odgovarja tožnik sam zaradi opustitve pritrditve vijakov na rezkalnem stroju in ne samo zaradi dela na njem brez podajalne naprave. Po določbi drugega odstavka 177. člena ZOR bi torej bil toženec prost svoje odgovornosti. Do škode pri dogodku z dne 28.5.1994 pa je prišlo tudi zaradi soprispevka tožnika samega, ki se je nahajal pri premikanju težkega stroja med strojem in steno, kar ni pravilno. Višina dosojene odškodnine je previsoka. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posledica dogodka z dne 23.8.1991 ni podano v taki meri, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova v znesku 1,200.000,00 SIT. Zaradi posledic poškodbe tožnik namreč ni omejen pri opravljanju svojega dela. Intenzivnost in dolgotrajnost strahu ni taka, da bi opravičevala odškodnino iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT. Iz naslova skaženosti dosojena odškodnina je tudi previsoka. Škoda, ki je tožniku nastala v dogodku dne 28.5.1994, ni podana v takšni meri, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino zaradi prestanih telesnih bolečin v znesku 600.000,00 SIT in za strah v znesku 50.000,00 SIT.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na odškodnino za škodo iz škodnega dogodka z dne 28.5.1994, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Sodba, s katero se je v tej zadevi postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana dne 16.9.1999, torej po uveljavitvi ZPP 1999 (po določbi 503. člena je začel veljati 90. dan po objavi v Uradnem listu dne 15.4.1999, torej 14.7.1999), zaradi česar se po določilu prvega odstavka 498. člena ZPP postopek nadaljuje po določbah ZPP 1999. Dovoljenost revizije je zato treba presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP: revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000,00 SIT.

Odškodnina za škodo, ki je tožniku nastala v dogodku dne 28.5.1994, je v izpodbijani sodbi opredeljena z zneskom 650.000,00 SIT. Ta znesek pa ne presega v drugem odstavku 367. člena ZPP predpisanega zneska 1,000.000,00 SIT. Zato je bilo treba po določbi 377. člena ZPP v tem delu revizijo zavreči. Glede dogodka z dne 23.8.1991 pa revizija ponavlja ugovore, ki jih je izpodbijana sodba utemeljeno in obrazloženo zavrnila. Problem pasivne legitimacije toženca je obravnavan po določilu 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja: če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po določbi 7. točke 1. člena v zvezi s prvim odstavkom 5. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93) zasebni delodajalec, sedaj samostojni podjetnik posameznik, torej fizična oseba, za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Sodišče druge stopnje je odločilo pravilno, ko je štelo, da ni pomembno, ali je v tožbi delodajalec označen samo z imenom in priimkom ali pa z imenom in priimkom ter z navedbo dejavnosti, s katero se ukvarja, ali pa na oba načina. V vseh primerih gre za eno in isto fizično osebo (prvi odstavek 76. člena ZPP). Obvelja stališče izpodbijane sodbe, da ne obstojata dve toženi stranki temveč samo ena.

Ob dejanskih ugotovitvah ni mogoče sprejeti revizijske teze, da je do škode v dogodku dne 23.8.1991 prišlo izključno zaradi tožnikove opustitve pritrditve vijakov na stroju in ne samo zaradi dela brez podajalne naprave. Bistvo dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, je v tem, da rezkalni stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, ni brezhibno obratoval. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da iz te stvari izvira. Dokazno breme, da stvar ni bila vzrok, je na strani toženca. Res je sicer, da je toženec predlagal za dokazovanje tega dejstva izvedenca strojne stroke, vendar je predlog podal dne 26.8.1999, že po opravljenem prvem naroku po uveljavitvi ZPP 1999 (tretji odstavek 499. člena ZPP v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 286. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato utemeljeno ugotovilo, da tega dokaza sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo. Ob takem stanju toženec s trditvijo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve pritrditve vijakov na stroju, uveljavlja revizijsko novoto, kar pa je v nasprotju z določbo 372. člena ZPP. Tožniku je potemtakem mogoče očitati soodgovornost za nastalo škodo le v obsegu opustitve dolžne skrbnosti, ker pri ravnanju z obdelovancem na rezkalnem stroju ni uporabil podajalne naprave. Takšna opustitev pa tudi po stališču revizijskega sodišča ne more predstavljati večje soodgovornosti za nastalo škodo, kot jo je v višini 20 odstotkov ugotovilo sodišče druge stopnje.

Revizija višino dosojene odškodnine izpodbija v obsegu odločitve o škodi zaradi strahu, duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Obseg škode, ki jo je tožnik utrpel, ne opravičuje zmanjšanja odškodnine iz navedenih odškodninskih postavk. Strah ob dogodku je bil intenziven, hud strah za izid zdravljenja poškodbe pa je glede na mehanizem poškodovanja in posledično raztrganino prstov desne roke bil nekaj dni intenziven. Dosojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT je iz tega naslova primerna in je ni mogoče zniževati. Tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti izvedenec ocenjuje z 22 odstotki in ga opisuje kot neupogljivost palca in kazalca desne roke, kot nesposobnost za fine prijeme in oviranost pri poklicnem mizarskem delu. Res je sicer, da to delo tožnik še vedno opravlja, vendar je pri delu oviran. Obseg duševnih bolečin, ki jih prestaja zaradi opisanega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tolikšen, da dosojeno odškodnino v višini 1,200.000,00 SIT opravičuje. Primerna je tudi odškodnina zaradi skaženosti, odmerjena v znesku 300.000,00 SIT. Sredinec na desni tožnikovi roki je amputiran, palec in kazalec pa sta ponovno nastavljena z avtotransplantatom. Podana je dobro vida sprememba desne roke, kar tožniku kazi zunanji izgled.

V dogodku dne 23.8.1991 je torej tožniku nastala nepremoženjska škoda v skupnem znesku 2,600.000,00 SIT. Ker je k nastanku te škode sam prispeval z 20-odstotki od celote, mu torej mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 2,080.000,00 SIT.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.