Jedro

V konkretnem primeru je ključno vprašanje, ali je zastopnik tožnice sporna denarna sredstva vložil v posel „trejd“ ali jih je zgolj posodil tožencu. Ker jih je vložil in je bil tako akter posla „trejd“, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je edini logičen zaključek, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Akterji posla „trejd“ bi se sicer lahko dogovorili o vračilu vloženih sredstev ne glede na uspeh, ki so se ga nadejali, ter kdo bo sredstva vrnil, vendar pa tožnica takšnega dogovora konkretno ni zatrjevala. Sklicevala se je le na posojilno pogodbo, ki pa ne govori o vračanju vloženih sredstev, temveč o posojilu. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je obstajal namen vračila sredstev ne glede na uspeh posla, ki so se ga nadejali, in če, kdo jih bo vrnil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.759,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) v roku 15 dni plačati znesek v višini 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila ter (II) tožnici naložilo, naj tožencu povrne pravdne stroške v znesku 9.236,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencu pa naloži plačilo njenih stroškov postopka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Zatrjuje napačnost povzetka izpovedbe A. A. ob prvem zaslišanju v 40. točki obrazložitve sodbe, kjer je navedeno, da je toženec vložil v novembru 2011 100.000 EUR, nato pa še 250.000 EUR. Izpovedbe A. A. na strani 2 zvočnega prepisa z dne 6. 11. 2015 ne gre razumeti, kot da je „vložil“ v posel, temveč da je denar posodil. To izhaja tudi iz zvočnega prepisa na strani 3. V ponovljenem postopku A. A. ni izpovedal bistveno drugače. Poleg tega je sodišče v celoti prepisalo zapis A. A. izpovedbe iz sodbe P 1118/2017. Sodišče bi moralo v tej zadevi napraviti dokazno oceno samostojno in neodvisno. Ker obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med samim prepisom zvočnega posnetka, je dokazna ocena napačna oz. je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi v 43. točki obrazložitve sodbe je sodišče napačno povzelo izpovedbo A. A. in jo razlagalo v prid izpodbijani sodbi. A. A. je izpovedal, da dana sredstva predstavljajo posojilo. Čeprav je že ob prvem posojilu vedel, da bo šel denar za posel „trejd“, to še ne dokazuje, da je že v tistem trenutku pri poslu aktivno sodeloval. Tudi sicer o tem ni nobenega konkretnega dokazila, razen izpovedb toženca in B. B., ki je tožencu naklonjena priča. Sodišče ni pojasnilo, kaj glede na preostale dokaze predstavlja ugotovitev, da iz priloženih elektronskih sporočil izhaja, da so vsa napisana kasneje in po izročitvi denarja po sporni posojilni pogodbi ter da zgodnejših sporočil med udeleženci dogovora stranke niso priložile. Sodišče bi moralo to dejstvo uporabiti glede na ostale dokaze, pri tem pa upoštevati izpovedbo A. A., da ob posojenem znesku ni bil aktivno vključen, da ni dobil v pregled nobenih listin in da se je aktivno vključil šele po tem, ko bi moral po sporni posojilni pogodbi dobiti vrnjen denar, pa ga ni dobil. Sodišče bi se moralo opredeliti do navedbe A. A., da posla ni poznal, da ni vedel, kakšni so donosi, kako je posel nastal in je zato tudi zahteval, da se mu sredstva vrnejo, in na drugi strani do navedb ostalih akterjev, ki so prišli do A. A. s predstavitvijo posla, a ga na sodišču niso znali predstaviti na logičen, razumljiv način. Govorili so o velikih donosih, denarju, ki naj bi ga dala ... banka na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov in projektov, pri čemer nobeden ni vedel povedati, ali naj bi šlo za posojilo banke ali za kaj drugega. Sodišče je med samim zaslišanjem toženca 7. 9. 2017 zavzelo stališče, da je toženčeva razlaga o pridobivanju finančnih sredstev neka „razlaga v zrak“, in mu dalo vedeti, da je popolnoma nelogična. Toženec je povedal, da je šlo za posojilo in da je bilo dano za posel. Izpovedal je tudi, da o poslu ni vedel nič detajlno, saj je zaupal B. B., sam je bil le kurirček. Po drugi strani iz izpovedbe B. B. izhaja, da se je toženec tudi sam vključil s svojim projektom, predlagal povečanja in se trudil z iskanjem sredstev preko prijateljev, kar je sodišče spregledalo. Tudi iz vsebine elektronskih sporočil z dne 28. 2. 2012 in 6. 2. 2012 izhaja, da je A. A. posodil denar in da je pričakoval njegovo vrnitev. Sodišče, ki se je postavilo na stališče, da sodelovanje akterjev predstavlja družbeno pogodbo, bi se moralo opredeliti tudi do vprašanja zakonske dopustnosti skupnega namena posla „trejd“. Okoliščino zakonitosti namena bi moralo presojati z vidika veljavnosti takšnega dogovora, saj dokazi v spisu potrjujejo, da je bil član tega posla tudi C. C., ki je ravnal goljufivo. B. B. sicer med akterji posla ni naštel C. C., vendar iz listin in izpovedb strank in prič izhaja, da je bil C. C. nedvomno organizator posla. Sodišče bi se moralo opredeliti, kdo vse so bili akterji posla in ali je šlo za nezakonit posel. Z opustitvijo dokazne ocene zakonitosti namena posla je v luči presoje obstoja družbene pogodbe sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je napravilo tudi zmotno dokazno oceno glede presoje okoliščin po 994. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ko je ugotavljalo obstoj dogovora o delitvi dobička in izgube ter ocenilo, da so akterji pričakovali dobiček, niso pa pričakovali nobene izgube. Drži sicer, da izrecnega dogovora o delitvi izgube ni bilo, vendar pa bi moralo sodišče glede na vsebino elektronskih sporočil, v katerih A. A. piše o posojilu in obljubljenem vračilu denarja, ter glede na sporazum, ki ga je A. A. sklenil z B. B., presoditi, ali je obstajal namen vračila denarja ne glede na uspeh, ki so se ga nadejali, ter če, kdo ga bo vrnil, in ali bo to glede na pogodbo toženec ali glede na sporazum iz leta 2013 toženec in B. B. V tej zvezi je pomembna tudi izpovedba D. D., iz katere izhaja, da se je tudi toženec nadejal denarja od posla in da se bo ta denar A. A. brez težav vrnil. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do obljub A. A. o vračilu vložka, ob tem, da so mu vračilo obeh zneskov obljubljali v roku dveh mesecev. Sodišče je sledilo izpovedbi toženca, da je sestavil in podpisal pogodbo kot sredstvo zavarovanja in dokazovanja, da bo A. A. dokazoval s pogodbo morebitnim preiskovalcem razlog prenakazila denarja, kljub temu, da je A. A. zanikal, da bi imel kakšno davčno ali drugo preiskavo, nato pa sámo poiskalo podlago za sklenitev posojilne pogodbe v 38. členu Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju: ZPPDFT), ki pa jo je zmotno tolmačilo. Skladno z navedenim členom ZPPDFT je bila banka dolžna poročati o vsaki transakciji, ki se je izvajala v gotovini in je presegla vrednost 30.000 EUR in ne, kot je štelo sodišče, za vsako transakcijo oz. za transakcijo, ki je potekala preko računov bank, za kar je šlo v tem primeru. Ocena sodišča o razlogih A. A. zahteve za sestavo pogodbe tako v ZPPDFT nima opore. Glede na vse navedeno je sodišče opustilo dokazno oceno omenjenih dokazov z dokazno oceno ostalih dokazov, ki odkazujejo na obstoj volje ob sklenitvi posojilnih pogodb, pri čemer je le delno povzemalo stanje v spisu ter posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnica kot posojilodajalka zahteva od toženca kot posojilojemalca vračilo 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi posojilne pogodbe z dne 7. 12. 2011 (priloga A3). Toženec se je zahtevku upiral s trditvami o navideznosti posojilne pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Ugotovilo je, da sta obe pogodbeni stranki vedeli, da je denar (100.000 EUR), ki ga je A. A. (v času sklenitve sporne posojilne pogodbe zakoniti zastopnik tožnice) nakazal na bančni račun toženca, v resnici namenjen za izvedbo posla „trejd“ v ... in da je denar fizično predan C. C. Med pogodbenima strankama ni bilo podano soglasje volje, da je le med njima sklenjena posojilna pogodba, da A. A. izroča denar tožencu osebno ter da se ta zavezuje posojeni denar v dogovorjenem roku vrniti in plačati obresti. Med njima in med B. B., E. E. ter z vednostjo F. F. je bilo v tistem trenutku znano, da bo denar porabljen za dokapitalizacijo družbe G. v ... ter da bo po izvedbi „trejda“ denar vrnjen, vsi udeleženci posla pa si bodo razdelili dobičke. Tako so vsi verjeli v trenutku zapisa sporne posojilne pogodbe in s tem namenom so delovali.

7. Tožnica s pritožbenimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost (povzetih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo zaključek o navideznosti posojilne pogodbe. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe temeljijo (zlasti) na skladnih izpovedbah toženca ter prič B. B. in F. F., ki so bile (delno) potrjene tudi z listinsko dokumentacijo (elektronskimi sporočili). Izpovedbi A. A. na drugi strani sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zaradi njene (delne) neskladnosti in nelogičnosti in ker je bila (deloma) v nasprotju z vsebino elektronskih sporočil, do katerih se A. A. na zaslišanju ni želel opredeliti, in izpovedbami ostalih akterjev posla „trejd“. Tožnica sicer utemeljeno izpodbija obrazložitev sodišča prve stopnje glede A. A. izpovedi, da je na prigovarjanje vseh vložil denar v projekt, na drugi strani pa je trdil, da je šlo zgolj za posojilo tožencu, kar si nasprotuje. Kot pravilno opozarja tožnica, A. A. ob prvem zaslišanju v zadevi P 1118/20171 (niti v ponovljenem postopku) ni izpovedal, da je sporni denar (zgolj) vložil v posel „trejd“, zaradi česar obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka z dne 6. 11. 2015, in med samim prepisom. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da so mu akterji posla sicer predstavili, da je treba v posel vložiti določena sredstva, vendar je sporna sredstva dal kot posojilo (prilogi C3 in C7). Kljub navedeni protispisnosti pa je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča izpovedbo A. A. o tem, da je šlo za posojilo oz., da spornih 100.000 EUR ne predstavlja njegovega vložka v posel „trejd“, pravilno ocenilo kot neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na nasprotje v izpovedbi A. A., ki je najprej izpovedoval, da ni bil akter posla, kasneje pa je priznal, da je hodil v ..., da je pri razgovorih sodeloval in da je sodeloval tudi pri razgovorih o tem, kakšen dobiček se pričakuje in kako bo razdeljen. A. A. je sicer izpovedoval, da je skupaj z ostalimi akterji potoval v ... (zgolj) zato, da bi preveril, če je denar prišel do C. C., vendar pa po prepričljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje tak interes A. A. ne bi bil podan, če A. A. ne bi bil tudi sam akter in enakopravni član pri poslu „trejd“. Ni namreč logično, da bi A. A. potoval v ..., s čimer bi imel zgolj dodatne stroške, če bi bila res sklenjena samo posojilna pogodba, po kateri bi moral denar vrniti le toženec. A. A. je poleg tega v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izpovedbami drugih akterjev izpovedoval, da ni bil seznanjen s poslom „trejd“, hkrati pa je razlagal, kako je bil večkrat v ... ter se pogovarjal in dopisoval s C. C. Pri tem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov tudi ugotovilo, da je A. A. v celotnem poslu sodeloval s svojim nepremičninskim projektom, česar tožnica konkretizirano ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da predložena elektronska sporočila brez dvoma dokazujejo, da je A. A. prejemal obvestila B. B. o vseh aktivnostih, ter da je A. A. zanikal dogovore, da naj bi bil nagrajen za svoj denarni vložek, kasneje pa pravi, da je pričakoval, da mu bo dan določen del nagrade. Pri tem iz predloženih elektronskih sporočil izhaja, da je pričakoval dobiček v znatni višini. Na tem mestu velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer glede predloženih elektronskih sporočil ugotovilo, da so bila vsa napisana potem, ko je bil že sklenjen dogovor o poslu „trejd“ v ... in ko je A. A. že izročil denar po obravnavani posojilni pogodbi, ter da zgodnejših sporočil med udeleženci dogovora stranke niso predložile, na kar pravilno opozarja pritožnica. Vendar pa slednja sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, kaj ta ugotovitev pomeni glede na preostale dokaze. Četudi dejstvo, da zgodnejša sporočila niso bila predložena, pomeni bodisi da zgodnejše elektronske komunikacije med strankama ni bilo bodisi zgolj, da jo stranke niso predložile, kot opozarja tožnica, se sodišču prve stopnje, ki je v navedeni točki obrazložitve le časovno umestilo predloženo elektronsko komunikacijo med udeleženci posla, predhodno pa je izpostavilo njeno bistveno vsebino, ki jo je tudi ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi, do tega ni bilo treba posebej opredeljevati. Čeprav zgodnejše elektronske komunikacije ni bilo, to še ne pomeni, da (drugačne) zgodnejše komunikacije oz. dogovorov med udeleženci posla ni bilo, kot zmotno meni tožnica. Pri tem iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da so se akterji posla (tudi A. A.) dobivali in dogovarjali na sestankih, in sicer na prvem (že) v mesecu novembru 2011, kar je pred sklenitvijo sporne posojilne pogodbe.

8. Tožnica sicer v pritožbi z navedbami, da ni izkazana elektronska komunikacija med strankami v času danega posojila, z opozarjanjem na izpovedbo A. A., da ob prvem posojilu ni bil seznanjen z vsebino posla, da ni dobil v pregled nobenih listin in da se je aktivno vključil šele potem, ko bi moral po sporni pogodbi dobiti vrnjen denar, pa ga ni, ter z navajanjem, da dejstvo, da je A. A. vedel že ob prvem posojilu, da bo šel denar v posel „trejd“, še ne dokazuje, da je že v tistem trenutku aktivno sodeloval pri poslu, kot je razbrati iz pritožbe, izpodbija zaključek izpodbijane sodbe, da je bil A. A. akter posla „trejd“ že ob sklenitvi sporne posojilne pogodbe oz. že od prvega sestanka v mesecu novembru 2011, s čimer pa ne more uspeti. Ta dejanski zaključek temelji zlasti na skladnih izpovedbah toženca in priče B. B., iz katerih izhaja, da so A. A. sprejeli kot enakovrednega udeleženca posla „trejd“ in akterja, ki je sodeloval pri vseh aktivnostih, med drugim s prispevkom (tudi spornih) denarnih sredstev. Ob dejstvu, da je A. A. pri poslu sodeloval (tudi) z denarnimi sredstvi, je logično, da je v času, ko je prvič vložil denar (spornih 100.000 EUR), že bil akter posla. Okoliščina, da je priča B. B. toženčev prijatelj, na kar opozarja tožnica v pritožbi, sama po sebi ne vzbuja dvoma v verodostojnosti izpovedbe te priče, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljivo. Pri tem je med drugim opozorilo, da je B. B. resnicoljubno pojasnil, da mu je A. A. osebno posodil denar za reševanje drugih zadev in ta posojila so privedla do sklenitve dogovora z dne 7. 6. 20132, česar pritožba ne izpodbija. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz elektronskega sporočila z dne 20. 1. 2012 (priloga B4) izhaja, da se je A. A. z ostalimi akterji posla (B. B., tožencem) že 5. 1. 2012 in 14. 1. 2012 dogovarjal o plačilih v zvezi z njihovim poslom, kar je pred datum vračila posojila po sporni posojilni pogodbi, ki je bil 20. 1. 2012. S tem je ovržena v pritožbi izpostavljena izpovedba A. A., da se je aktivno vključil šele potem, ko bi moral po sporni pogodbi dobiti vrnjen denar, pa ga ni.

9. Zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo za navidezno posojilo pogodbo, tožnica ne uspe izpodbiti niti z opozarjanjem, da ne toženec ne F. F. in ne B. B. niso znali predstaviti posla „trejd“ na logičen, razumljiv način, na kar je opozorilo tudi sodišče med toženčevim zaslišanjem. Četudi navedeno vsaj delno drži, so očitno udeleženci posla „trejd“ po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe vanj na podlagi prepričevanja C. C. verjeli (in sicer vse do marca 2012). Navedeno izhaja iz izpovedb toženca, B. B. in F. F., pa tudi iz že omenjenega elektronskega sporočila A. A. z dne 20. 1. 2012. Ta izkazuje, da je/so pričakovali znatne dobičke. Potek posla „trejd“ oz. njegove bistvene elemente je ugotovilo sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe predvsem na podlagi izpovedbe B. B. Pri tem dejstvo, ali je bil posel „trejd“, kot ga je opisal B. B., izvedljiv, ni bistveno za odločitev, zaradi česar se sodišče prve stopnje v verjetnost njegove izvedbe utemeljeno ni spuščalo. Pritožbene navedbe, da je B. B. v prvem zaslišanju izpovedal, da bi jim banka dala denar, ne da bi v zameno za to kaj zahtevala, kar ni ne logično ne običajno, so glede na pojasnjeno odveč. V zvezi s seznanjenostjo A. A. z vsebino posla „trejd“ velja še dodati, da iz izpovedbe A. A. sicer izhaja, da mu je bil že na prvem sestanku posel „trejd“ vsaj v določeni meri predstavljen, pri čemer na to, da je bil s poslom seznanjen, govori tudi dejstvo, da je vanj vložil ne le denar, temveč tudi svoj nepremičninski projekt. 10. Tožnica dvoma v verodostojnost izpovedbe toženca, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, ne uspe vzbuditi s pritožbenimi navedbami, da je toženec na eni strani izpovedal, da o poslu ni vedel nič detajlno, saj je zaupal B. B., B. B. pa je na drugi strani izpovedal, da se je tudi toženec vključil s svojim projektom, predlagal povečanje in se trudil z iskanjem sredstev. Iz izpovedbe toženca res izhaja, da poteka posla v celoti ni poznal, kar pa se ne izključuje s povzeto izpovedbo B. B. o tem, na kakšen način je toženec sodeloval pri poslu. Pri tem je sicer toženec na zaslišanju priznal, da se je tudi sam vključil s svojim nepremičninskim projektom. Ker po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec v posel ni vložil le svojega projekta, temveč je prispeval tudi denarna sredstva v višini 20.000 EUR, je tudi logično, da se je trudil z iskanjem sredstev, ki so jih, kot je sam izpovedal, po navedbah C. C. potrebovali za dodatna zavarovanja in dokapitalizacijo zaradi dodatnih vloženih projektov, pa čeprav posla ni detajlno poznal. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na iz celote iztrgani del izpovedbe toženca, da je šlo za posojilo in da je bilo dano za posel. Toženec je sicer govoril o posojilu (prepis zvočnega posnetka z dne 7. 9. 2017, str. 32 in 33, priloga C7), vendar pa iz njegove izpovedbe kot celote izhaja, da je s tem mislil denarna sredstva, ki so bila v posojilnih pogodbah, ki jih je toženec sklenil s tožnico oz. A. A., navedena kot posojilo, pri čemer iz njegove izpovedbe povsem jasno izhaja, da sporna denarna sredstva niso bila posojena njemu, temveč so bila dana za finančni posel v ... Poleg tega je toženec, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, večkrat in skladno izpovedal, da ni imel nobene potrebe, da bi si denar izposodil, in da ga ni mogel vrniti. Njegovo izpovedbo, da je imel edini neblokiran račun (kar je bil razlog, da se je njemu nakazal sporni denar), ni zanikal nihče, B. B. pa je tudi potrdil, da je bil dogovor vseh, da se tožencu nakaže sporni denar.

11. Tožnica zmotno meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o navideznosti posojilne pogodbe v nasprotju z vsebino elektronskih sporočil z dne 28. 2. 2012 in z dne 6. 2. 2012. Iz elektronskega sporočila z dne 28. 2. 2012 (priloga B13), ki ga je A. A. napisal C. C., ne izhaja nič konkretnega glede tega, kdo je vložil denar v posel „trejd“ in komu ga je treba vrniti. Iz dopisa A. A., B. B. ter E. E. C. C. z dne 27. 2. 2012, priloženega temu elektronskemu sporočilu, je razvidno, da je bilo v posel vloženih več kot 600.000 EUR3, kar ob dejstvu, da je dopis podpisal med drugim A. A. (ne pa tudi toženec), govori v prid zaključku, da A. A. (oziroma tožnica) spornih denarnih sredstev ni posodil tožencu, temveč predstavljajo njegov vložek v posel „trejd“, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. V dopisu je bilo sicer zapisano, da so si (podpisniki) ta denar izposodili pri zasebnikih, kar pa nima posebne teže, saj ni navedeno, od koga konkretno so si denar izposodili, poleg tega tožnica ni podala trditev v smeri, da so si podpisniki dopisa denar izposodili, temveč da si je (zgolj) toženec izposodil sporna denarna sredstva od tožnice. Elektronsko sporočilo z dne 6. 2. 2012 (priloga B12) izkazuje dogovarjanje med A. A. in B. B. ter nevračilo vloženih sredstev. V sporočilu je A. A. tudi zapisal, da so mu obljubljali denar že 23. 12. 2011, celoten znesek pa 31. 1. 2012, iz česar pa ne izhaja, da je A. A. posodil sporna denarna sredstva tožencu, sploh ob upoštevanju, da je uporabljena množina („obljubljali“) ter da je bilo sporočilo naslovljeno na B. B. in ne na toženca. Iz tega sporočila A. A. kvečjemu izhaja, da je bil A. A. akter posla „trejd“, saj v njem omenja E. E., ki je bil tudi akter posla, obisk pri H. (oziroma C. C.), pri katerem naj bi z B. B. dobila informacijo o tem, kdaj bo denar, ter sestanek vseh, na katerem bi se pogovorili o naslednjih korakih.

12. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična (celovita), kot to veleva 8. člen ZPP, ter vsebinsko prepričljiva, ne glede na to, da argument sodišča prve stopnje o A. A. izpovedi, da je vložil sporna denarna sredstva v projekt, na drugi strani pa trdil, da je šlo zgolj za posojilo tožencu, iz zgoraj navedenega razloga ne vzdrži. Gre le za enega izmed številnih argumentov sodišča prve stopnje, brez katerega je dokazna ocena še vedno prepričljiva. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da bi moralo v tej zadevi napraviti dokazno oceno samostojno in neodvisno, ne pa je prepisati iz sodbe P 1118/2017, vendar ne navede, katero procesno kršitev konkretno je s tem zagrešilo, pritožbeno sodišče pa v tej zvezi tudi ni ugotovilo nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Ob tem velja še dodati, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi motiv za sklenitev sporne posojilne pogodbe. Zaključilo je, da je bila sestavljena in podpisana za potrebe dokazovanja denarnega nakazila 100.000 EUR uradnim organom Republike Slovenije, o čemer sta skladno izpovedala B. B. in toženec. V prid tega zaključka pa govori tudi dejstvo, da so bile sklenjene tri posojilne pogodbe (vedno, ko je A. A. nakazal denar za posel „trejd“ - dvakrat tožencu in enkrat F. F., skupaj 600.000 EUR, je on oz. tožnica sklenila še posojilno pogodbo). A. A. je sicer v svoji izpovedbi zanikal, da bi imel on sam ali katero izmed njegovih podjetij v tistem času davčno, finančno ali kakšno drugo preiskavo, kar pa se ne izključuje z izpovedbo B. B. in toženca, da je šlo za način zavarovanja A. A. pred morebitnimi preverjanji državnih organov o razlogih za nakazilo denarja. Možnost, da bo izvedena davčna ali kakšna druga preiskava, vedno obstoji. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi tedaj veljavne določbe 38. člena ZPPDFT obstajala obveznost banke, da poroča o izvedenem prenosu denarja, sicer ni pravilna, saj je, kot pravilno opozarja tožnica, ta obveznost veljala (le) v primeru transakcije, ki se je izvajala v gotovini in je presegla vrednost 30.000 EUR, ne pa za vsako transakcijo oz. za transakcijo, ki je potekala preko bančnih računov, za kar je šlo v tem primeru. Motiv za sklenitev navidezne posojilne pogodbe sicer ni pravno odločilno dejstvo v tej pravdi, temveč (zgolj) dokazno pomembno dejstvo. Bistveno je, ali je bilo med pogodbenima strankama podano soglasje volj za sklenitev posojilne pogodbe oz. soglasje volj, da A. A. (za tožnico) izroča denar tožencu osebno in da se ji ta zavezuje posojeni denar v dogovorjenem roku vrniti in plačati obresti. Da ni bilo podano, pa izhaja že iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo med akterji posla „trejd“ ob zapisu posojilne pogodbe znano, da je denar (100.000 EUR) namenjen za „dokapitalizacijo“ projekta „trejd“ v ..., pri katerem sta sodelovala tudi A. A. in toženec, ter da bo po izvedbi „trejda“ denar vrnjen, vsi udeleženci pa si bodo razdelili dobičke, kar je bil namen sodelovanja.

14. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da bi delovanje udeležencev: A. A., toženca, B. B. in E. E. ob sodelovanju C. C. v zvezi s poslom „trejd“ ustrezalo delovanju družbenikov družbene pogodbe (990. člen OZ), če bi šlo za uresničitev tistega, kar je najbolj podrobno opisal B. B. - pridobitev finančnih sredstev od ... banke, s katerimi bi izvedli dokončanje „vloženih“ nepremičninskih projektov, denarna sredstva bi bila nakazana na družbo G., od koder bi si sredstva nato razdelili. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe so navedeni akterji (tudi A. A.) in zato družbeniki prispevali v projekt svoje nepremičninske projekte, finančna sredstva in izvajali druge aktivnosti za uresničitev cilja - izvedba „trejda“, nato pa bi si dobiček med seboj razdelili. Delovali so v skladu z medsebojnimi dogovori, ki so jih dosegli na skupnih sestankih.

15. Pritožbeno sodišče v tej zvezi najprej opozarja, da tožnica jasnih trditev o tem, da je A. A. (za tožnico) vložil spornih 100.000 EUR v posel „trejd“ ter da je bil akter navedenega posla in s tem družbenik, ni podala. Konkretno je navajala le, da je šlo pri spornem znesku za posojilo in ne za vložek A. A. kot akterja pri poslu „trejd“4. Sodišče prve stopnje je kljub temu (zlasti) ob upoštevanju trditev toženca, iz katerih je izhajalo, da so bili A. A., ki je pri poslu „trejd“ med drugim sodeloval z vloženimi (spornimi) denarnimi sredstvi, toženec in ostali udeleženci posla družbeniki v smislu 990. člena OZ, tožbeni zahtevek presojalo tudi z vidika določb OZ o družbeni pogodbi. Ob upoštevanju določbe 994. člena OZ, ki ureja korist in izgubo družbenikov, je pravilno ocenilo, da iz razloga, ker tožnica kljub opozorilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 22. 11. 2017, da je treba spor obravnavati tudi v povezavi z družbeno pogodbo, ni navedla dejstev, ki bi omogočala izračun/določitev, kakšen del izgube bremeni posameznega družbenika (in torej tudi toženca)5, tožbeni zahtevek tudi na podlagi družbene pogodbe ni utemeljen.

16. Trditvena podlaga glede tega, kakšen delež izgube je dolžan nositi toženec kot družbenik, je bila pomanjkljiva. Tožnica, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede teh dejstev, ki utemeljujejo zahtevek, trditev v tej smeri sploh ni podala. Čim je tako, se izkaže kot nebistveno za odločitev v tej pravdi, ali je bila družbena pogodba veljavna oz. ali je bil njen skupni namen zakonit ter kdo vse so bili akterji posla „trejd“ in če je bil akter posla „trejd“ tudi C. C. Pri tem dejstvo, da skupni namen ni bil zakonit in ni šlo za veljavno družbeno pogodbo, kar trdi tožnica v pritožbi, tudi ne pomeni, da zato posojilna pogodba ni navidezna, saj so za ta zaključek bistvena v 6. točki obrazložitve te sodbe povzeta pravilno ugotovljena dejstva. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil namen akterjev posla „trejd“ na podlagi vloženih nepremičninskih projektov, finančnih sredstev in drugih aktivnosti ustvariti dobiček, kar je zakonsko dopusten namen. Dejstvo, da je C. C., ki je bil, kot pravilno navaja tožnica, organizator posla, vse prevaral, kar se je po pravilni ugotovitvi izpodbijane sodbe izkazalo šele kasneje, ne vpliva na dopustnost namena družbene pogodbe oz. na njen obstoj.

17. Kot izhaja iz predhodno obrazloženega, je v konkretnem primeru ključno vprašanje, ali je A. A. (kot zastopnik tožnice) sporna denarna sredstva vložil v posel „trejd“ ali jih je zgolj posodil tožencu. Ker jih je vložil in je bil tako akter posla „trejd“, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je edini logičen zaključek, da je obravnavana posojilna pogodba navidezna. Akterji posla „trejd“ bi se sicer lahko dogovorili o vračilu vloženih sredstev ne glede na uspeh, ki so se ga nadejali, ter kdo bo sredstva vrnil, vendar pa tožnica takšnega dogovora konkretno ni zatrjevala. Sklicevala se je le na posojilno pogodbo, ki pa ne govori o vračanju vloženih sredstev, temveč o posojilu. Posledično sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je obstajal namen vračila sredstev ne glede na uspeh posla, ki so se ga nadejali, in če, kdo jih bo vrnil. Ker tožnica ni podala (zadostne) trditvene podlage za presojo zahtevka po določbi 994. člena OZ, je v tej zvezi odveč ugotovitev sodišča prve stopnje, da so akterji pričakovali dobiček, niso pa pričakovali nobene izgube. Posledično so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija navedeno ugotovitev. Ne glede na navedeno velja še dodati, da iz izpovedbe priče D. D., na katero opozarja tožnica, ne izhaja, da se je toženec sam zavezal A. A. vrniti sporna denarna sredstva. Četudi iz nje izhaja, da se je toženec nadejal denarja od posla in da se bo ta denar A. A. brez težav vrnil, to še ne pomeni, da se ga je zavezal v vsakem primeru in v celoti vrniti tožnici. Prav tako to ne izhaja iz že omenjenih elektronskih sporočil in drugih listin, kjer se v zvezi z vračilom denarja A. A. omenjajo obljube več oseb, ne pa toženca.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je sporna posojilna pogodba navidezna. Upoštevaje navedeno in ker je bila trditvena podlaga tožnice glede prispevkov družbenikov in o tem, kakšen delež izgube bremeni posameznega družbenika (med drugim toženca) pomanjkljiva oz. je izostala, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

19. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo 1.422,40 EUR nagrade za pritožbeni postopek (tar. št. 3210), 20 EUR za materialne stroške, oboje zvišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.759,73 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati tožencu v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Prej zadeva z opr. št. P 759/2014-II. 2 Dogovora, s katerim se je B. B. zavezal vrniti A. A. vložena denarna sredstva (med drugim spornih 100.000 EUR) v posel „trejd“. 3 Glede na izpovedbo B. B., na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je A. A. vložil v posel „trejd“ skupaj 600.000 EUR - v tem znesku je zajetih tudi spornih 100.000 EUR. 4 V ponovljenem postopku je na naroku z dne 5. 3. 2018 sicer dopustila možnost, da je A. A. vstopil v družbeno pogodbo, vendar se ni opredelila niti do tega, kdaj je vstopil vanjo (omenila je januar 2012, kar je po sklenitvi sporne posojilne pogodbe), niti ni konkretno navedla, kakšen je bil dogovor družbenikov glede delitve izgube oz., da je bilo dogovorjeno, da bo toženec vrnil tožnici vložena sredstva, ne glede na uspeh posla. Govorila je sicer tudi o obljubah udeležencev posla o vrnitvi sredstev, vendar ni navedla, kdo konkretno je te obljube dajal in da je šlo tudi za dogovor. 5 Tožnica ni opredelila niti prispevka vsakega izmed sodelujočih v poslu v odstotkih, ki po ugotovitvah izpodbijane sodbe niso bili enaki, niti ni zatrjevala dogovora, po katerem se izguba ne bi delila glede na višino prispevkov (994. člen OZ). Prav tako ni navedla, kakšna je bila resnična izguba.