Jedro

Sodišče druge stopnje verjame, da je tožnik ves čas oziroma večino odrasle dobe delal, tudi če uradno ni bil prijavljen v delovno razmerje. Pravni standard verjetnosti je napolnjen tudi z ugotovitvijo, da je z različnimi deli (bodisi v okviru pogodbe o zaposlitvi bodisi na črno) zaslužil toliko, da je lahko pokrival svoje potrebe (in potrebe svoje družine). Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča s stopnjo verjetnosti nad 50 % dokazal, da bi po rednem teku stvari še delal in pridobival dohodek, če mu poškodba v nesreči tega ne bi preprečila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 11.134,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2021 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1. 6. 2021 dalje plačevati mesečno rento v višini 193,54 EUR, do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 890,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

**Ozadje zadeve**

1. Tožnik je bil 13. 9. 2013 v starosti 54 let težko telesno poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Utrpel je hude telesne poškodbe, zaradi katerih je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti (njegova delovna zmožnost za opravljanje poklica vzdrževalca opreme in strojev je bila zmanjšana za več kot 50 %, poklicna rehabilitacija za drugo delo pa mu zaradi starosti ni bila zagotovljena). Zaradi posledic nezgode se je invalidsko upokojil, invalidsko pokojnino prejema od 24. 3. 2016 dalje.

2. Zavarovalnica je tožniku izplačala odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 54.844,94 EUR. Njegov zahtevek je zavrnila v delu, ki se nanaša na izgubo na zaslužku in rento.

3. Tožnik je v tej pravdi zahteval povračilo izgube v zaslužku, ki predstavlja razliko med invalidsko pokojnino in zaslužkom po normalnem teku stvari po zadnji pogodbi o zaposlitvi. Ker bi lahko delal do najmanj 65. leta starosti, je zahteval tudi rento za bodočo škodo. Med postopkom je podrejeno zahteval razliko med invalidsko pokojnino in minimalno plačo. **Odločitev sodišča prve stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 17.255,17 EUR s pripadki in mesečno rento v višini 428,24 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 11.134,97 EUR s pripadki in mesečno rento v višini 193,54 EUR s pripadki (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik v celoti krije stroške postopka (III. točka izreka). Primarni zahtevek je zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da je bil septembra 2013 dejansko zaposlen. Podredni zahtevek pa je zavrnilo, ker je glede na večkratna in daljša obdobja zaposlenosti ter tožnikovo starost ob nesreči ocenilo, da ni dokazal, da bi po rednem teku stvari po nesreči še delal. **Pritožbene navedbe**

5. Zoper sodbo (po vsebini zgolj zoper II. in III. točko izreka) se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da so obdobja, ko je delal, mnogo daljša kot obdobja, ko ni delal, in da pri tem šteje tudi zaposlitev v lastnem podjetju. Poudarja, da je imel pri svojih 54 letih od 1. 8. 1979 do nesreče približno 26 let delovne dobe. Daljše obdobje nezaposlenosti je bilo samo med letoma 1990 in 1997, temu pa so botrovale razmere v bivši skupni državi in v njegovi bivši matični državi. O iskanju zaposlitve je izpovedoval, kolikor je lahko in kolikor zmore človek iz njegovega govornega območja. Meni, da ni pametne razlage, da po 13. 9. 2013 po normalnem teku stvari ne bi bil več zaposlen, saj je prej praktično celo delovno obdobje delal. Z izjemo povojnega obdobja je dokazoval, da je po obdobjih brezposelnosti ponovno nadaljeval z delom. Če nekdo dela najmanj 75 % aktivnega delovnega obdobja, 25 % pa ne, ni mogoče zaključiti, da ne bi delal tudi v bodoče. **Odgovor na pritožbo**

6. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

**Pritožbena obravnava**

7. Ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da je treba za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov, je skladno z drugim in tretjim odstavkom 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razpisalo obravnavo. Na podlagi petega odstavka 347. člena ZPP je senat odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče zaslišalo tožnika.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

8. Pritožba je delno utemeljena.

_Zastaranje_

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je toženkin ugovor zastaranja tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi (dne 11. 6. 2021) neutemeljen. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zastaralni rok v obravnavanem primeru tako ne teče od trenutka nezgode, kot zmotno meni toženka, temveč od takrat, ko je oškodovanec zvedel za nastalo škodo. Pri tem je bistvena (tudi) pridobitev podatkov o njenem obsegu in višini. To pa je bilo šele z izdajo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 22. 4. 2016, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in s katero mu je bila določena pravica do invalidske pokojnine, oziroma z odločbo o odmeri invalidske pokojnine z dne 4. 8. 2016.1 Sicer pa podredni zahtevek temelji na isti dejanski in pravni podlagi, kot jo je tožnik uveljavljal že v prvotni tožbi, zato je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe dne 12. 9. 2018, znotraj zastaralnega roka. Tožnik je namreč pravočasno, že v tožbi, postavil zahtevka za plačilo odškodnine in rente za isto obliko škode ter je v okviru trditvene podlage navajal enaka dejstva kot v kasneje postavljenem podrednem zahtevku (o tem, da je delal celo življenje, koliko je znašal njegov povprečni dohodek ipd.). S podrednim, nižjim tožbenim zahtevkom, tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti (že zatrjevani) dejanski podlagi, podredno zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v nižjem znesku.2 _**Pravna podlaga**_

10. Prvi odstavek 168. člena OZ določa, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. 11. V literaturi in sodni praksi se zastopa materialnopravno stališče, da je predpostavka za priznanje odškodnine za izgubljeni dobiček (že) objektivna verjetnost, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu tega škodni dogodek ne bi preprečil (škoda obstoji, če obstoji objektivna verjetnost), in procesno stališče, da za to zadošča mejni prag zadostne verjetnosti oziroma verjetnost, ki presega 50 %.3 _**Presoja verjetnosti izgubljenega dobička**_

12. Sodišče druge stopnje na podlagi listin v spisu in po izvedeni pritožbeni obravnavi ocenjuje, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi, če se ne bi poškodoval, še nadalje pridobival zaslužek z delom, in sicer najmanj v višini minimalne plače. 13. Iz izpisa pokojninske dobe za tožnika izhaja, da je imel v obdobju od 1. 8. 1979 do prometne nesreče (13. 9. 2013) 26 let pokojninske dobe. Daljši prekinitvi v delovnem razmerju ima med letoma 1990 in 1997 ter nato med letoma 2008 in 2010. Vendar pa je zatrjeval, da je tudi v tem obdobju ves čas delal ali vsaj iskal zaposlitev. Med zaslišanjem na pritožbeni obravnavi je izčrpno opisal, kakšna dela je tekom celotnega aktivnega obdobja opravljal - bodisi v okviru pogodbe o zaposlitvi, bodisi na črno. Opisal je na primer, kako je v podjetju R. delal kot varilec argona, in sicer je opravljal dela varjenja in vzdrževanja, ključavničarska dela. Kasneje je delal v gradbeništvu pri različnih podjetjih, opravljal je različna gradbena dela (dolbenje oziroma „štemanje“, zidanje ipd.). Sodeloval je pri pripravah Iger ... v okviru RTV. Od leta 1997 je v J. (sedaj A., d. o. o.) štiri leta opravljal delo sukanja in termofilciranja. Pri L. pa je delal kot vzdrževalec orodja in strojev. Tudi v lastnem podjetju S. je bil zaposlen. Po njegovem stečaju je delal v gradbeništvu za različne naročnike. Povedal je, da je delal na Roški in v Šentvidu, kjer je zdaj ... Po presoji pritožbenega sodišča je verodostojno izkazal, da je (bil) usposobljen za različna opravila in da zato z iskanjem dela ni imel težav. Čeprav med letoma 1990 in 1997 uradno ne izkazuje zaposlitve, mu pritožbeno sodišče verjame, da je delal tudi v tem obdobju. Opisal je namreč, kako je v času vojne v Bosni in Hercegovini v letih 1993 in 1994 preko humanitarnih koridorjev pošiljal denar staršem v Bosno in Hercegovino, kar pomeni, da je razpolagal z nekim dohodkom, ki mu je to omogočal. Poleg tega je imel dva otroka, ki ju je moral preživljati. Nadomestilo za brezposelnost pa je v celotni aktivni dobi prejemal zgolj 9 mesecev (od septembra 2012 do junija 2013).

14. Sodišče druge stopnje tako verjame, da je tožnik ves čas oziroma večino odrasle dobe delal, tudi če uradno ni bil prijavljen v delovno razmerje. Pravni standard verjetnosti je napolnjen tudi z ugotovitvijo, da je z različnimi deli (bodisi v okviru pogodbe o zaposlitvi bodisi na črno) zaslužil toliko, da je lahko pokrival svoje potrebe (in potrebe svoje družine). Glede na vse navedeno je po presoji pritožbenega sodišča s stopnjo verjetnosti nad 50 % dokazal, da bi po rednem teku stvari še delal in pridobival dohodek, če mu poškodba v nesreči tega ne bi preprečila.

_**Višina**_

15. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je imel dobro plačo, najmanj 1.500 EUR, da njegovi dohodki niso bili minimalni, pa izhaja tudi iz izračunov ZPIZ (prilogi A7 in A8). Sodišče druge stopnje tako glede višine izgubljenega zaslužka ocenjuje, da bi tožnik kljub morebitnim vmesnim prekinitvam na mesec povprečno zaslužil najmanj (neto) minimalno plačo. 16. Znesek minimalne plače je na podlagi Zakona o minimalni plači vsako leto določen z aktom in objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, in sicer je ta v letu 2016 znašala 790,73 EUR, v letu 2017 804,96 EUR, v letu 2019 842,97 EUR, v letu 2020 940,58 EUR, v letu 2021 pa 1.024,24 EUR (bruto zneski). Tožnik je upravičen do neto zneska4, pri čemer je ocena, da neto znesek znaša približno 75 % bruto zneska, ustrezna. Toženka izračunu tožnika v spremembi tožbe z izjemo teka zamudnih obresti ni prerekala, izračun pa upošteva v Uradnem listu RS objavljene zneske minimalne plače.5 Zahtevek za plačilo 11.134,97 EUR, kar predstavlja kapitalizirane zneske denarne rente do spremembe tožbe 11. 6. 2021, je glede na navedeno utemeljen.

17. Tožnik ni izkazal, da bi toženko pred pravdo pozval k izpolnitvi obveznosti, to je povrnitvi izgubljenega dobička v višini razlike med minimalno plačo in invalidsko pokojnino. Takšnega zahtevka ni postavil niti s tožbo, temveč šele v spremembi tožbe s pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2021. Ob upoštevanju navedenega je do plačila zakonskih zamudnih obresti upravičen od 11. 6. 2021. _**Renta**_

18. Za bodočo škodo, to je za izgubo na zaslužku, ki mu bo nastala tudi še v prihodnosti (razliko med minimalno plačo in invalidsko pokojnino), je tožnik upravičen do denarne rente (prvi odstavek 167. člena OZ).

19. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče sledilo izračunu tožnika, ki ga toženka ni prerekala in ki je skladen z v Uradnem listu objavljenimi zneski minimalne plače.6 Tožnik je od 1. 6. 2021 dalje, do spremembe okoliščin, upravičen do denarne rente v višini 193,54 EUR mesečno, ki vsakič zapade v plačilo 10. dan v mesecu za tekoči mesec (drugi odstavek 167. člena OZ), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila.

_**Davčna obveznost**_

20. Davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. V času sodnega odločanja glede utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode obveznosti obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z zneskom odškodnine še ni, saj odškodnina tožniku še ni dosojena niti izplačana.7 Tožnik je zato upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku, ne pa tudi za pripadajoči davek.

**Odločitev sodišča**

21. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno s 1. alinejo 358. člena ZPP v II. točki izreka spremenilo tako, da je toženka tožniku dolžna plačati 11.134,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2021 do plačila, od 1. 6. 2021 dalje8 pa mesečno rento v višini 193,54 EUR, in sicer do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo do plačila.

22. Opisana sprememba vpliva tudi na odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka prvostopenjske sodbe). Po spremembi sodbe je tožnik s podrednim zahtevkom pretežno uspel (uspel ni le glede zamudnih obresti do 11. 6. 2021 in davka), s primarnim zahtevkom (glede katerega je sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna) pa je v celoti propadel. Glede na to je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP ocenilo, da je primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

23. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Pritožbeni stroški**

24. Na podlagi drugega odstavka 165. člena je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo v pretežni meri uspel, zato je upravičen do povračila stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje mu je priznalo naslednje odvetniške stroške: nagrada za pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 750 točk oziroma 450 EUR, nagrada za zastopanje na pritožbeni obravnavi (tar. št. 20/4 OT) v priglašeni višini 400 točk oziroma 240 EUR, urnina za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 40. člena OT v višini 40 točk oziroma 16 EUR in potni stroški po četrtem odstavku 10. člena OT v višini 9,32 EUR (25,2 km9 x 0,37 EUR). Skupaj z 2% materialnimi stroški po 11. členu OT (14,31 EUR) in 22% DDV (160,52 EUR) mora tako toženka tožniku v roku 15 dni plačati 890,15 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

1 Tako tudi VSL sodba II Cp 2629/2016 z dne 15. 2. 2017. 2 Prim. VSRS Sklep II Ips 221/2016 z dne 17. 5. 2018, VSRS Sodba II Ips 53/2020 z dne 23. 10. 2020. 3 VSRS sodba in sklep II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016. 4 VSRS sodba in sklep II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016 5 Izračun sicer kot minimalno plačo za leto 2021 napačno navaja nižji znesek 967,70 EUR, vendar mu je pritožbeno sodišče zaradi prepovedi prekoračitve tožbenega zahtevka sledilo. 6 Tudi tu je znesek rente izračunan glede na znesek minimalne plače v višini 967,70 EUR, vendar mu je pritožbeno sodišče zaradi prepovedi prekoračitve tožbenega zahtevka sledilo. 7 VSL Sodba II Cp 1301/2019 z dne 21. 8. 2019. 8 V zvezi s toženkinim ugovorom časovne (ne)omejenosti denarne rente pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je datum tožnikovega izpolnjevanja pogojev za starostno pokojnino še negotov, zato je tožniku rento priznalo brez časovne omejitve. Ko pa bo tožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev, bo lahko toženka uveljavljala spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta tudi odpravi. 9 Po podatkih spletnega mesta Google Zemljevidi znaša razdalja potovanja z osebnim avtomobilom od odvetnikovega sedeža do sedeža Višjega sodišča v Ljubljani v eno smer 12,6 km (in ne 15 km).