Jedro

Določba 157. člen SZ ne pride v poštev v primerih, ko je nekdo bodisi iz krivdnih bodisi iz nekrivdnih razlogov nehal opravljati hišniška dela po po uveljavitvi tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženke nerazdelno dodeliti tožniku drugo stanovanje, primerno za tričlansko družino. Ker tožnik zaradi bolezni od leta 1994 ne more več opravljati hišniških del in ker se mora izseliti iz hišniškega stanovanja, mora po drugem odstavku 157. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 21/94, 23/96 in 1/2000 - SZ) občina (oziroma njene pravne naslednice), ki je tožniku dodelila stanovanjsko pravico, preskrbeti drugo primerno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo prve tožene stranke to sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo, naj povrne toženkam pravdne in prvi toženki še pritožbene stroške. Zavzelo je stališče, da uporaba 157. člena SZ kot prehodne zakonske določbe v tej zadevi ne pride v poštev. Ob dejstvih, da je tožnik opravljal hišniška dela tako ob uveljavitvi SZ kakor tudi pozneje po pogodbi o delu, in da je 1.10.1993 postal invalidski upokojenec, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Tožnik je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti tej sodbi in predlagal, naj jo sodišče tako spremeni, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Opozarja, da zakonska določba drugega odstavka 157. člena SZ ni vezana na primere, ko je hišnik nehal opravljati hišniška dela pred njegovo uveljavitvijo. Zakaj naj bi bili sicer privilegirani tisti hišniki, ki so z delom prenehali pred uveljavitvijo SZ.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Določba, zajeta v drugem odstavku 157. člena SZ, je umeščena v poglavje prehodnih in končnih določb zakona, kar pomeni, da rešuje samo tiste primere, ko ni le pravno razmerje (prebivanje v hišniškem stanovanju) obstajalo že pred uveljavitvijo zakona, marveč je že tudi takrat nastopilo dejstvo (prenehanje opravljanja hišniškega dela), ki to razmerje spreminja v tem, da nanj navezuje neke učinke. Ta določba pa je hkrati umeščena v 157. člen, ki v prvem odstavku postavlja časovna mejnika: neopravljanje hišniških funkcij ob uveljavitvi SZ in dolžnost izpraznitve stanovanja v enem letu po uveljavitvi SZ.

Tudi zakonodajalčev namen je bil takšen, da je drugi odstavek omenjenega člena vezan le na primere iz prvega odstavka, saj lahko preberemo v obrazložitvi predloga za izdajo SZ (Poročevalec Državnega zbora RS št. 5/91) k obravnavanemu členu (takrat 132. člen), da ta "določa, da se uporabniki hišniških stanovanj, ki ob uveljavitvi zakona ne opravljajo hišniških funkcij dolžni v roku enega leta po uveljavitvi zakona izprazniti hišniško stanovanje, ne da bi jim pripadli kakršnikoli prostori, razen v primeru, če pride z lastniki hiše do drugačnega dogovora. Če se mora hišnik izseliti iz hišniškega stanovanja zaradi upokojitve, pa mu mora najem primernega stanovanja priskrbeti občina." Gre sicer le za veznik pa, vendar ta, jezikovno gledano, daje nedvoumen vtis o povezanosti določb v obeh odstavkih 157. člena SZ.

Očiten je tudi namen nove zakonske ureditve le tistih primerov, ki so nastopili pred uveljavitvijo zakona. Tistim hišnikom, ki bi iz nekrivdnih razlogov nehali opravljati delo že poprej, bi šlo drugo primerno stanovanje (po drugem odstavku 63. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84). Ker do njega niso prišli do uveljavitve zakona, je bilo treba te primere urediti, in sicer v enem letu od uveljavitve zakona.

Skratka, 157. člen SZ ne pride v poštev ne glede izselitve hišnika (prvi odstavek) ne glede zagotovitve drugega primernega stanovanja zanj (drugi odstavek) v primerih, ko je kdo prenehal opravljati hišniška dela tako iz krivdnih kakor tudi nekrivdnih razlogov po uveljavitvi SZ.

Tožniku tudi nobena druga pravna podlaga ne zagotavlja pravice do drugega primernega stanovanja. Končno tudi ne institut pridobljenih pravic. Stanovanjska razmerja so trajna in tako je treba, ko se spreminja stanovanjska zakonodaja, prilagoditi posamezne institute stanovanjskega prava novim predpisom. Kot se je za imetnike stanovanjske pravice z uveljavitvijo SZ marsikaj spremenilo (na primer: "podedljiva" stanovanjska pravica se je spremenila v pravico iz najemnega razmerja), se je tudi v zvezi s hišniškimi stanovanji, za katere je bilo treba s pogodbo urediti novo najemno razmerje (glej drugi odstavek 4. člena in 40. člen SZ).

Tožnik bi bil res v boljšem položaju, če bi nehal opravljati hišniška dela pred uveljavitvijo SZ, vendar spričo opisanih razlogov, se pravi na novo zasnovane stanovanjske zakonodaje, "krivice" ni mogoče popravljati z odločitvijo, ki bi bila v nasprotju z zakonom.

Iz povedanega sledi, da je pritožbeno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo. Ker ni podan ta uveljavljani revizijski razlog in ker tudi ne gre za procesno rešitev, na kakršno mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).