Jedro

Neposredna agresija roditelja do otroka ni nujen pogoj za poseg v pravico do stikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremenilo odločitev o stikih med nasprotnim udeležencem in njegovo mladoletno hčerko E. Ž., ki so bili opredeljeni v sodni odločbi P 2851/2010 – IV z dne 18. 10. 2011, in sicer je nasprotnemu udeležencu odvzelo pravico do stikov. Zavrnilo je njegov ugovor zoper izdano začasno odredbo ter zaradi umika njegovega predloga ustavilo postopek za predodelitev mladoletne E.. Odločilo je še, da oba udeleženca postopka sama krijeta vsak svoje stroške postopka.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec, in sicer sam ter še po pooblaščencu. Predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev in nov postopek.

Nasprotni udeleženec v pritožbi sodišču očita, da je verjelo predlagateljici, izvedenki ter Centru za socialno delo (CSD) Bežigrad, zanemarilo pa njegove trditve in tudi mnenje tima CSD iz leta 2011, kjer je ugotovljeno, da si deklica želi stikov z očetom ter da se ga mati ne boji. Stiki z očetom so otroku v korist, sam ima do tega tudi pravico. Hči in njena korist mu pomenita vse na svetu. Meni, da je zanjo škodljivo, če je nov materin partner odvisnik, spi pa z njim tudi v isti postelji. Samo ker jo je želel zaščititi, jo je tedaj odpeljal v S.. Predlagateljica je maščevalna, daje lažne navedbe, sam ima za to dokaze. Ona in njen partner sta podajala lažne ovadbe. Tudi izvedenka je podala več neresnic. Hči je navezana tudi na njegovo mamo. Hčerke ni videl že skoraj dve leti. V zavodu za prestajanje kazni jemlje zdravila in je pod nadzorom, zato ne ve, kako bi lahko na stikih hčerki škodoval. Prosi višje sodišče, da ga povabi na sejo, kjer bi lahko dal še dodatna pojasnila.

V pritožbi, podani po pooblaščencu, pritožnik navaja, da gre za njegovo stigmatizacijo, ker je zapornik. Kaznivo dejanje, zaradi katerega je na prestajanju zaporne kazni, nima s hčerko oz. s stiki z njo nobene zveze. Sodišču očita, da je napačno povzelo in interpretiralo izvedensko mnenje. Iz njegove dopolnitve z dne 20. 9. 2013 izhaja, da povsem obvlada agresivne impulze. Stiki s hčerko, ki jo tako zelo pogreša, bi mu koristili. Do nje nikoli ni bil agresiven. V zaporu obiskuje jogo in hodi v fitnes, za hči plačuje tudi preživnino, kar mu je sodišče v kazenskem postopku upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Predlagateljica si ne prizadeva, da bi se pri otroku razvil primeren odnos do stikov, kar ni v skladu z določbo 2. tč. 106. čl. ZZZDR. To témo skuša čim bolj umakniti iz vsakodnevnega življenja, deklici pa se s tem povzroča nepopravljiva škoda. Terapija, ki jo svetuje izvedenka za ponovno vzpostavitev stikov s hčerko, se v zavodu, kjer prestaja zaporno kazen, sploh ne izvaja, zato mu bodo ti stiki trajno onemogočeni.

Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opredelila je svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V splošnem sicer drži, kar navaja pritožnik, da so namreč stiki med staršem in otrokom, kadar ne živita skupaj, otroku v korist in so pomembni za njegov razvoj. Stiki so sicer prvenstveno pravica otroka, pa tudi pravica starša. Vendar, kot je to ustrezno navedlo že sodišče prve stopnje, lahko po določbi 5. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji, in sicer (samo) tedaj, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

Neposredna agresija roditelja do otroka torej ni nujen pogoj za poseg v pravico do stikov, zato je pritožbeno poudarjanje odsotnosti neposredne agresije do otroka ni ključnega pomena. Prvostopenjsko sodišče je dobro utemeljilo, zakaj je treba v obravnavanem primeru pravico do stikov očetu odvzeti. Pri tem se je pravilno in utemeljeno v največji meri oprlo na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke. Slednje je strokovno, temeljito in jasno obrazloženo ter v celoti prepričljivo. Na vse pripombe je izvedenka večkrat pisno in ustno dosledno odgovorila. Ni res, da je sodišče njeno mnenje napačno povzelo ali interpretiralo, kakor tudi ne drži, da bi izvedenka navajala napačne podatke, ki bi bili za odločitev pomembni.

Izvedenka je izrecno navedla, da nasprotni udeleženec hčerki sicer ne bi zavestno škodoval. V tej luči (torej v smislu njegovega subjektivnega doživljanja in prepričanja) je treba presoditi pritožnikova ponavljanja o tem, kako je hči ogrožena v bližini materinega novega partnerja. Ti sumi so brez realne podlage, ne glede na izvid, na katerega se sklicuje pritožnik, ki govori o najdbi psihotropnih substanca v telesu predlagateljičinega partnerja, ko je bil ta žrtev (oškodovanec) kaznivega dejanja nasprotnega udeleženca. Pač pa bi po mnenju izvedenke slednji hčerki povzročil psihološko škodo, in sicer s svojim vsiljivim in v bistvu agresivnim pristopom.

To je skladno tudi z ugotovitvami Centra za socialno delo (z dne 11. 4. 2012), ki je stike med deklico in očetom nekaj časa nadziral; hčerki je nasprotni udeleženec induciral svoja doživetja iz partnerskega in družinskega življenja, ji postavljal sugestivna vprašanja glede nasilja nad njo ter v razpoloženju nihal na način, ki v človeku zbuja strah.

V povezavi s tem pritožbeno sodišče izpostavlja še naslednjo ugotovitev sodišča prve stopnje, oprto na mnenje izvedenke: s psihološkim pritiskom bi pritožnik otroka zmedel, ga spravil v stisko in sprožil občutek krivde ter nujo, da očetu pomaga.

Sicer pa pritožnik mnenje multidisciplinarnega tima CSD (zapisnik z dne 16. 12. 2011) selektivno povzema, namreč iz ocene ogroženosti otroka, za katero je zavedeno, da je srednja. Pri tem je res je navedeno tudi, da si otrok stikov želi in da oče do otroka ni bil nasilen, vendar to zaključkov o tem, da bi bili zdaj njuni stiki za deklico škodljivi, ne spreminja. Tu je treba dodati, da celoten zapisnik za pritožnika nikakor ni ugoden, saj je med drugim navedeno tudi, da so na Centru za socialno delo ocenili njegovo zmanjšano sposobnost obvladovanja impulzov, saj je grozil, da če ne bo imel stikov, se bo zgodilo isto kot deklici, ki jo je oče vrgel skozi okno; v društvu za nenasilno komunikacijo, kamor je bil napoten, je bi le enkrat, iz tamkajšnjega poročila pa izhaja, da ne zmore kontrolirati impulzov in da ni kritičen.

Glede možnosti, da bi se stiki omejili (in ne odvzeli) na način, da bi potekali pod nadzorom, je izvedenka podala mnenje, da je to mogoče le v primeru, ko se nadzoruje tudi način komunikacije, predvsem pa, ko bo nasprotni udeleženec pridobil uvid v svoje nasilno vedenje in ko ga bo sposoben obvladati tako na fizičnem kot tudi na verbalnem nivoju. Tedaj naj se po mnenju izvedenke stiki vzpostavijo šele, ko bo nasprotni udeleženec uspešno prestal terapevtski program obvladovanja nasilnega vedenja.

Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razumnega razloga, da bi podvomilo v takšno mnenje izvedenke in ga ne sprejelo v celoti. To, da je nasprotni udeleženec sedaj na prestajanju zaporne kazni, je okoliščina, ki bremeni kvečjemu njega. Ni pa to po prepričanju pritožbenega sodišča nepremagljiva ovira za izvajanje ustreznega terapevtskega programa.

Če je nasprotnemu udeležencu res na prvem mestu korist njegove mladoletne hčerke, bo nujnost spremembe na svoji strani moral in mogel uvideti in se bo do nje potrudil. Le na ta način bo pridobil možnost znova vzpostaviti in krepiti osebne stike s hčerko ter razvijati odgovoren starševski odnos do nje.

Ne drži pa niti pritožbeno zavzemanje za to, da kaznivo dejanje, ki ga je storil pritožnik, s hčerko oz. s stiki z njo nima prav nikakršne zveze. Storil je namreč kaznivo dejanje poskusa umora predlagateljičinega novega partnerja, in sicer 13. 12. 2011. Do tragedije, ki bi bila za oškodovanca kmalu usodna, je nesporno prišlo ravno zaradi visokega konflikta med roditeljema glede nove partnerske zveze predlagateljice, glede vpliva le-te na mladoletno hči oz. očetovih stikov z njo.

Ocena sodnikov o očetovski skrbi nasprotnega udeleženca, ki so mu jo pri odmeri kazni šteli kot olajševalno okoliščino, tu v tem postopku ne more imeti nikakršnega pomena in se pritožnik na to neutemeljeno sklicuje.

Pritožbeno sodišče se zaveda resnosti vprašanja, o katerem odloča in njegove pomembnosti za otroka in za pritožnika. Vendar je glede na izvedene dokaze in ob upoštevanju vseh naštetih okoliščin prepričano, da so podani trdni razlogi v prid sprejeti odločitvi.

Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP v skladu s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP).

Pritožniku je treba še pojasniti, da sodišče druge stopnje odloča brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev o zadevi ni potrebna (1. odst. 347. čl. ZPP). V tem primeru je odločilo, da ni potrebna, saj dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje senat ni imel, dejansko stanje pa je bilo v zadostni meri in pravilno ugotovljene že pred tem sodiščem. Prav tako pritožbeno sodišče v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotovilo kršitev postopka, ki bi jih bilo treba odpraviti na pritožbeni obravnavi. Zato je o pritožbi nasprotnega udeleženca odločalo na seji senata, le-ta pa se ne opravi v navzočnosti strank.

O stroških predlagateljice, ki jih je le-ta priglasila, je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo 35. čl. ZNP, po katerem vsak udeleženec v nepravdnem postopku praviloma sam trpi svoje stroške postopka.