Jedro

Za uspeh z ugovorom zoper plačilni nalog bi tožnica morala izkazati, da je sodno takso plačala pred izdajo plačilnega naloga.

Nejasne in nepopolne tožbe, ki je tožnik v postavljenem roku ne popravi in dopolni, ni mogoče obravnavati vsebinsko, zaradi česar se je ne vroča v odgovor tožencu, pač pa se jo takoj zavrže.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 11. 2018 (v nadaljevanju: prvi sklep) zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog z dne 23. 6. 2017 za plačilo sodne takse za tožbo v višini 513,00 EUR, ohranilo v veljavi omenjeni plačilni nalog (točki I. in II. izreka), v točki III. izreka pa zavrglo tožbo.

2. S sklepom z dne 11. 3. 2019 (v nadaljevanju: drugi sklep) je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke z dne 6. 3. 2019 zoper plačilni nalog z dne 12. 2. 2019 in plačilni nalog ohranilo v veljavi.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) se je pravočasno pritožila zoper oba sklepa, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. V pritožbi zoper prvi sklep izpostavlja, da sodišče prve stopnje do 28. 11. 2018 tožbe ni vročilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženec). Poleg tega sodišču prve stopnje očita, da z izpodbijanim sklepom ni odločalo o njenem tožbenem zahtevku, ampak se je sklicevalo na triažni postopek z več strankami. Poudarja, da sta v tožbi nedvoumno navedeni le dve stranki, in sicer je toženec B. B. K. Opozarja, da bi se morala okrajna sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, po uradni dolžnosti izločiti iz postopka zaradi sorodstvenih povezav z L. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 513,00 EUR zavrže kot nedopusten, ker taksna obveznost ni nastala.

5. V pritožbi zoper drugi sklep opozarja, da je v zakonitem roku plačala sodno takso po plačilnem nalogu z dne 12. 2. 2019 v znesku 8,00 EUR, zato naj pritožbeno sodišče postopek ustavi. Ponovno predlaga odločanje o že vloženi pritožbi ter utemeljuje dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita, da tožbe ni vročilo tožencu in da je izdalo plačilni nalog v znesku 513,00 EUR za postopek, ki se ni začel, zaradi česar taksna obveznost po zakonu ni nastala. Poudarja, da je z dnem 15. 7. 2017 sodišču predlagala znižanje tožbenega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj odloči, da je taksna obveznost po plačilnem nalogu v znesku 8,00 EUR plačana in da taksna obveznost po plačilnem nalogu z dne 23. 6. 2017 v znesku 513,00 EUR ni nastala, zaradi česar naj se ta plačilni nalog zavrže kot nedopusten.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper drugi sklep

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da sodna taksa za postopek o pritožbi zoper sklep, s katerim se tožba zavrže, v skladu s tarifno številko 3008 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 8,00 EUR. Ker tožnica te sodne takse za dne 10. 2. 2018 vloženo pritožbo zoper sklep z dne 5. 11. 2018 ni plačala, ji je bil dne 12. 2. 2019 pravilno izdan plačilni nalog za plačilo navedene sodne takse.

8. S priloženim bančnim potrdilom tožnica v pritožbi dokazuje, da je plačala sodno takso v znesku 8,00 EUR dne 10. 4. 2019 (to je dan vložitve obravnavane pritožbe). Ker je bilo plačilo izvedeno šele po izdaji plačilnega naloga z dne 12. 2. 2019, za presojo utemeljenosti ugovora zoper plačilni nalog ni pravno pomembno. Za uspeh z ugovorom zoper plačilni nalog bi namreč tožnica morala izkazati, da je sodno takso plačala pred izdajo plačilnega naloga. Le v tem primeru ji plačilni nalog ne bi smel biti izdan (prvi odstavek 34.a člena ZST-1).

9. Ostale pritožbene navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne, saj niso v neposredni zvezi s tožničino taksno obveznostjo po plačilnem nalogu z dne 12. 2. 2019. Glede pritožbe zoper prvi sklep

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, zakaj je odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta - 16.000,00 EUR. Tožnica po izdaji plačilnega naloga z dne 23. 6. 2017 kljub pozivu sodišča tožbe ni ustrezno popravila, zato sodišče ni moglo opraviti korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta. Upoštevaje navedeno vrednost spornega predmeta in tar. št. 1111 ZST-1 pa je sodna taksa za tožbo v višini 513,00 EUR pravilno odmerjena.

11. V pritožbi tožnica plačilnemu nalogu z dne 23. 6. 2017 ne oporeka več iz razloga napačne odmere sodne takse (kar je uveljavljala v ugovoru zoper plačilni nalog), temveč trdi, da njena taksna obveznost za tožbo sploh ni nastala. Temu ni mogoče pritrditi, saj taksna obveznost nastane že ob vložitvi tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Drugega razloga za nasprotovanje odločitvi o ugovoru zoper plačilni nalog z dne 23. 6. 2017 pa tožnica v pritožbi ne navaja.

12. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe, saj tožnica nejasnosti in pomanjkljivosti tožbe ni odpravila. Nanje je bila opozorjena v pozivnem sklepu z dne 10. 8. 2018, ki ji je bil po podatkih spisa pravilno vročen. Nejasnosti in pomanjkljivosti tožbe je bilo več, zato zgolj s poudarjanjem, da tožba glede navedbe tožene stranke ni bila nejasna, tožnica ne more uspeti.

13. Tožnica sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da tožbe ni vročilo tožencu in da ni odločilo o tožbenem zahtevku. Nejasne in nepopolne tožbe, ki je tožnik v postavljenem roku ne popravi in dopolni, ni mogoče obravnavati vsebinsko, zaradi česar se je ne vroča v odgovor tožencu, pač pa se jo takoj zavrže (četrti odstavek 108. člena in prvi odstavek 276. člena ZPP), kot je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje.

14. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da bi se morala sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, zaradi določenih sorodstvenih povezav po uradni dolžnosti izločiti iz postopka. Predlog za izločitev sodnice, ki ga je tožnica prvič v tem postopku podala v obravnavani pritožbi, je bil s sklepom predsednice sodišča Su 428/2018 z dne 18. 1. 2019 zavrnjen (uradni zaznamek na red. št. 9).

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijana sklepa potrdilo (366. člen v zvezi s 353. členom ZPP).