Jedro

Za sklenitev pogodbe je pomembno soglasje volj, ob tem je odločilna izjavljena volja. Pogodba je bila, glede na to, da je prišlo do soglasja volj (saj je volja lahko izražena tudi s konkludentnimi dejanji), sklenjena.

Za opravljeno odvetniško storitev je odvetnik upravičen do plačila oziroma nagrade tako na podlagi določb OZ o pogodbi o naročilu oziroma mandatu, kot tudi na podlagi ZOdv.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 138336/2013 z dne 4. 9. 2013, ostane v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice v višini 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8. 2013 do plačila in v 3. točki izreka glede stroškov upnika v višini 31,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2013 do plačila.

V preostalem delu se navedeni sklep razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

- v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zniža za 130,66 EUR (na 85,99 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,39 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 138336/2013 z dne 4. 9. 2013 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 216,65 EUR v roku osmih dni, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je napačno stališče sodišča, da toženec ne bi izrecno naročil pravnega mnenja, saj je iz elektronskega sporočila toženca razvidno, da je pripravo pravnega mnenja naročil oziroma potrdil s tem, ko je tožeči stranki poslal vso zahtevano dokumentacijo v presojo. Da je toženec želel pravno mnenje, je razvidno tudi iz njegove izpovedbe. Mandatno razmerje je med pravdnima strankama nedvomno nastalo in sicer s sprejemom zaveze tožeče stranke, da bo za toženca pregledala dokumentacijo in sestavila pravno mnenje. Za nastanek mandatnega razmerja ni potrebno, da se sklene pisna pogodba, kakor tudi ni potrebno, da se sklene poseben dogovor o nagradi. Bistveno je, da je toženec odvetniško storitev naročil, tožeča stranka pa jo je zanj opravila. Sodišče prihaja v nasprotje s samim seboj s tem, ko ugotavlja, da je bilo mandatno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno, vendar hkrati trdi, da toženec ni naročil pravnega mnenja. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil toženec naročnik pravne storitve pri tožeči stranki, storitve so bile tudi opravljene, kljub temu pa je sodišče razsodilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za opravljene storitve, pri čemer ni pojasnilo, zakaj ji nagrada za opravljeno delo ne bi pripadla. Sodba se zato ne more preizkusiti. Razlogovanje sodišča, da toženec ni naročil pravnega mnenja in da zato tožeča stranka ni upravičena do plačila, je tudi v nasprotju z izpovedbo toženca z dne 19. 8. 2014, ki jo je sodišče presojalo povsem samovoljno. Toženec priznava opravo storitve, zanjo je bil tudi pripravljen nekaj plačati. Tožeča stranka je za opravljeno odvetniško storitev upravičena do plačila oziroma nagrade tako na podlagi določb OZ o pogodbi o naročilu oziroma mandatu, kot tudi na podlagi Zakona o odvetništvu in ZOdvT. Opozarja na 1. odstavek 17. člena ZOdv, ter 2. člen ZOdvT. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Ni bistveno, kako se odvetniška storitev, ki jo je opravila tožeča stranka, dejansko poimenuje, bistvena je vsebina te storitve, saj je od tega odvisna uporaba ustrezne tarifne številke. Tožeča stranka zatrjuje, da je šlo v konkretnem primeru za presojo možnosti izpodbijanja notarskega zapisa, ki jo je opredeliti pod tarifno številko 2101. Sodišče je uporabo te tarifne številke zavrnilo kot neustrezno, s tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Navedlo je, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila po tej tarifni številki, ni pa pojasnilo, katero tarifno številko gre uporabiti v konkretnem primeru. Sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na določbo 2. odstavka 30. člena ZOdvT in bi zato moralo ugoditi tožbenemu zahtevku vsaj v višini 250,00 EUR, kolikor je po mnenju sodišča določena nagrada za svetovanje ali izdelavo pisnega mnenja. Iz sodbe ne izhaja, zakaj tožeča stranka ni upravičena do nagrade vsaj za svetovanje v višini 250,00 EUR. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker račun ni specificiran. Pri tem toženec računa ni zavrnil zato, ker naj bi bil nespecificiran, temveč zato, ker naj ne bi naročil pravne ekspertize. Pritožbo podaja tudi zoper sklep o stroških, v delu, v katerem je toženec upravičen do povračila materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, saj nagrada za postopek znaša 55,90 EUR in je toženec upravičen do povračila materialnih stroškov v višini 11,18 EUR (v višini 20% nagrade). Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zato se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na pritožbene navedbe v zvezi z zmotnim in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem zato sodišče druge stopnje ne odgovarja.

5. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva: da je pravne storitve pri tožeči stranki naročil toženec; da je toženec tožeči stranki v zvezi z vprašanjem vnovčenja menic, na osnovi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, postavil vprašanje, ali obstaja možnost izpodbijanja podpisov solidarnih porokov oziroma na kakšen način bi se solidarni dolžniki lahko rešili dolga, nakar je tožeča stranka tožencu z elektronskim sporočilom z dne 13. 6. 2013 odgovorila, da bo po pregledu dokumentacije pripravila pravno mnenje; da je toženec zahtevano dokumentacijo poslal z elektronsko pošto z dne 12. 6. 2013, je utemeljena pritožbena navedba, da je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da je med pravdnima strankama mandatno razmerje nastalo (glej 766. člen Obligacijskega zakonika). Za sklenitev pogodbe je namreč pomembno soglasje volj, ob tem je odločilna izjavljena volja. Glede na že navedeno, je materialnopravno pravilen zaključek, da je bila pogodba, glede na to, da je prišlo do soglasja volj (saj je volja lahko izražena tudi s konkludentnimi dejanji), sklenjena. Kaj je pri tem toženec mislil in kaj bi razmislil glede plačila, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva.

6. Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da je za opravljeno odvetniško storitev upravičena do plačila oziroma nagrade tako na podlagi določb OZ o pogodbi o naročilu oziroma mandatu (primerjaj 778. člen), kot tudi na podlagi Zakona o odvetništvu (ZOdv). V skladu s 1. odstavkom 17. člena ZOdv je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo. Pri tem sicer tožeča stranka neutemeljeno navaja, da naj bi bila upravičena do plačila po tarifni številki 2101 ZOdvT – za izdelavo strokovnega pisno obrazloženega pravnega mnenja, v katerem se preizkuša možnost uspeha pravnega sredstva. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se vprašanje toženca ni nanašalo na preizkus vložitve pravnega sredstva in ne drži, da sodišče razlogov ni navedlo. Z jezikovno razlago tarifnih številk 2100 in 2101 je namreč mogoče ugotoviti, da gre po navedenih tarifnih številkah za pravno sredstvo v postopku in ne za preizkus možnosti uspeha tožbe, saj se nagrada za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva všteje v nagrado za postopek s pravnim sredstvom.

7. Prav pa ima pritožba, da je tožeča stranka do plačila upravičena po 2. odstavku 30. člena ZOdvT, ki ga je navedlo tudi sodišče prve stopnje, pa neutemeljeno ne uporabilo. Za ustno ali pisno svetovanje, ki ni povezano z nadaljnjo dejavnostjo, za katero je določena nagrada, si mora res odvetnik prizadevati za sklenitev dogovora o višini nagrad, vendar, če dogovor ni dosežen, to ne pomeni, da do plačila sploh ni upravičen, pač pa se nagrada določi z uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja, za svetovanje ali izdelavo pisnega mnenja največ v višini 250,00 EUR, za prvi nasvet pa največ v višini 190,00 EUR. Tožeča stranka tako utemeljeno navaja, da bi ji sodišče moralo priznati nagrado za pravno mnenje v višini 250,00 EUR, kar ob upoštevanju primerljivih določb ZOdvT (izdelava pravnega mnenja), predstavlja pravično plačilo v skladu z 778. členom OZ.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo znesek 250,00 EUR, za ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi. V veljavi ga je vzdržalo tudi za ustrezen del izvršilnih stroškov (34,72%), kot znaša uspeh tožeče stranke v tem pravdnem postopku. V preostalem delu pa sklep o izvršbi ostaja razveljavljen in tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožbo tožeče stranke glede tega dela je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi (358. in 353. člen ZPP).

9. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjena tudi stroškovna odločitev. Tožeča stranka je v postopku, kot že navedeno, uspela s 34,72%, njeni stroški pa predstavljajo nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 55,90 EUR, ki jo je bilo treba pri odmeri znižati za 12,90 EUR (predlog za izvršbo, ki se všteje v končno nagrado in kar je bilo že upoštevano v sklepu o izvršbi), nagrado za narok 51,60 EUR, potne stroške v višini 16,28 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, povečano za 22% DDV, tako vsi potrebni stroški tožeče stranke znašajo 159,67 EUR, glede na njen uspeh je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 55,44 EUR. Stroški tožene stranke so bili odmerjeni na 216,65 EUR. Od tega tožeča stranka izpodbija le materialne stroške v višini 20,00 EUR, vendar neutemeljeno, saj zmotno upošteva le nagrado za postopek (55,90 EUR, materialni stroški pa gredo tudi od nagrade za narok v višini 51,60 EUR) in navaja, da bi bil toženec upravičen do povračila materialnih stroškov le v višini 11,18 EUR, kar torej ne drži. Ob upoštevanju uspeha tožene stranke (65,28%) znašajo stroški tožene stranke, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka 141,43 EUR, po pobotanju pravdnih stroškov je tako tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 85,99 EUR pravdnih stroškov, zato je temu ustrezno sodišče druge stopnje spremenilo stroškovni del izreka.

10. Tudi pritožbeni uspeh tožeče stranke je 34,72%. Tožeča stranka je upravičena do nagrade za postopek s pritožbo v višini 68,80 EUR, pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 13,76 EUR, 22% DDV-ja in sodne takse v višini 102,00 EUR, skupaj torej 202,72 EUR, 34,72% od tega znaša 70,39 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.