Jedro

Zaradi ugotovitve, da je kazenski pregon absolutno zastaral, je sodišče druge stopnje ob reševanju zagovornikove pritožbe po uradni dolžnosti izdalo zavrnilno sodbo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tako spremeni, da se obtožba zoper obdolženca A.M., da se je neupravičeno vselil v tuje stanovanje s tem, da je dne 15.9.1995 ob 12.30 uri na XXXX trgu v Ljubljani na vzvod odprl vrata stanovanja, ki je last E. H., nato pa je proti njeni volji prinesel notri svoje stvari in se vanj vselil, na kar se pozneje kljub njeni izrecni zahtevi, naj gre ven, vse do sedaj še ni odstranil, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje nezakonite vselitve po čl. 228/I KZ po 4. tč. 357. čl. ZKP z a v r n e .

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega, da je storil kaznivo dejanje nezakonite vselitve po čl. 228/I KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in še s posebnim pogojem, da mora v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe izprazniti stanovanje in iz njega odnesti svoje stvari. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Višja državna tožilka je predlagala, da naj pritožbeno sodišče ob reševanju zagovornikove pritožbe po uradni dolžnosti zavrne obtožbo zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona.

Pritožbeno sodišče ob reševanju zagovornikove pritožbe ugotavlja, da je po izreku prvostopne sodbe nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona za obdolžencu očitano kaznivo dejanje nezakonite vselitve po čl. 228/I KZ. Za tako kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Čl. 111/VI KZ določa, da kazenski pregon ni dovoljen, če je od storitve kaznivega dejanja preteklo dve leti. Kaznivo dejanje pa naj bi bilo storjeno 15.9.1995. Kazenski pregon pa zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Ker so torej od storitve očitanega kaznivega dejanja potekla že štiri leta, je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti na osnovi 4. tč. 357. čl. ZKP izreči zavrnilno sodbo. Zato ni obravnavalo zagovornikove pritožbe.

Ker je sodišče druge stopnje izdalo sodbo, s katero je obtožbo zavrnilo, je po I. odst. 96. čl. še odločilo, da obremenjujejo stroški iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.