Jedro

Sodišče zaradi avtonomije volje delavca in delodajalca pri dogovoru o konkurenčni klavzuli ne more po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, če to pravo v postopku ni bilo sporno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo zneska 558.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1996 dalje iz naslova nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (2. točka izreka). Višji zahtevek tožnika v znesku 410.750,50 SIT (4. točka izreka) je zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da je tožniku, zaposlenemu pri toženi stranki oziroma njeni pravni predhodnici, kot pravniku prenehalo delovno razmerje na podlagi 35. člena in 1. odstavka 36. e člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) zaradi prenehanja potreb po njegovem delu, torej ne po njegovi volji ali krivdi. Zato je izpolnjen pogoj iz 9. točke pogodbe o zaposlitvi za priznanje nadomestila v višini šestih osebnih dohodkov zadnjega meseca dela kot odmena zaradi tožniku zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo tudi plačilo zneska 1,385.999,50 SIT iz naslova premalo izplačane odpravnine (1. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je znesek dosojene odpravnine znižalo na 1,075.560,00 SIT, saj je (zmotno) presodilo, da je osnova za izračun odpravnine iz tega naslova neto - in ne bruto - plača. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu - glede plačila nadomestila iz naslova konkurenčne klavzule - potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje - tako glede odločitve o plačilu razlike odpravnine kot tudi odmene iz naslova konkurenčne klavzule - je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije se je sicer izrecno omejila na odločitev iz 2. točke izreka prvostopenjske sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku na plačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Obe sodišči sta napačno razlagali 8. in 9. točko pogodbe o zaposlitvi z dne 16.8.1995. Po stališču revizije bi bil tožnik upravičen do uveljavljene odškodnine le v primeru, če bi ga konkurenčna prepoved ovirala pri zaposlitvi ali da bi zaradi nje imel zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka. Tožnik pa se je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki nemudoma zaposlil najprej v družbi I. in nato v družbi Ž., kjer opravlja enako delo oziroma dejavnost kot jo je opravljal pri toženi stranki. Ker tožnik torej ni upravičen do odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sodbi nižjih sodišč tako, da v celoti ali deloma zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Ker tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo v celoti, je revizija dovoljena, preizkušena pa le v delu, ki se nanaša na obveznost plačila odškodnine zaradi konkurenčne klavzule iz edinega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP.

Po oceni revizijskega sodišča je materialnopravna presoja obeh sodišč pravilna. Podlago o sprejeti presoji so predstavljale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče. Iz teh ugotovitev izhaja, da sta stranki dne 16.8.1995 sklenili pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je bila tožniku omejena pravica do zaposlitve pri drugem konkurenčnem delodajalcu, ki se ukvarja z enako ali podobno dejavnostjo kot tožena stranka. Določbe 8. in 9. točke pogodbe o zaposlitvi so vsebovale za tožnika prepoved dela, dokler je v delovnem razmerju, vsebinsko območje prepovedi, pogoje za aktualnost prepovedi in premoženjske sankcije za kršitve (8. točka). Ker se mu je zaradi te konkurenčne prepovedi zmanjšala možnost pri pridobivanju dohodka, se je tožena stranka zavezala v primeru prenehanja delovnega razmerja tožnika - iz nekrivdnih razlogov - izplačati nadomestilo v višini šestih osebnih dohodkov zadnjega meseca dela (9. točka). Zakon o delovnih razmerjih v času sklenitve te pogodbe o zaposlitvi ni več vseboval neposredne pravne podlage za dogovorjeno konkurenčno klavzulo, saj so bile določbe 5. in 6. odstavka 7. člena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča (št. U-I-51/90 - Uradni list RS, št. 29/92) z določbo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDR (Uradni list RS, št. 71/93 - ki so začele veljati 14.1.1994) črtane. Po 4. odstavku še vedno veljavnega 7. člena ZDR pa se delavec in delodajalec lahko posebej dogovorita o materialnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu.

Tudi za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno še po določbah navedenega zakona, velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR), ki je omejeno le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Tudi za te pogodbe veljajo temeljna načela obligacijskega prava, med drugim načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), načelo prepovedi zlorabe pravic (13. člen) in dolžnost izpolnitve obveznosti (17. člen). Temeljna načela, ki jih vsebuje ZOR v uvodnih členih od 1. do 25., so po svoji naravi splošnega pomena, ki veljajo za vsa obligacijska razmerja, torej tudi za tista, ki so urejena s posebnimi predpisi (kot npr. ZDR). V 23. členu ZOR je izrecno določena uporaba določb tega zakona glede vprašanj, ki niso urejena v posebnih zakonih.

Eno od temeljnih načel obligacijskega prava je tudi načelo o dolžnosti izpolnitve obveznosti (1. odstavek 17. člena ZOR), ki je konkretizirano v pravnem pravilu iz 1. odstavka 262. člena ZOR, po katerem je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba, za katere sklenitev velja avtonomija strank, kolikor ni s predpisi izrecno omejena. Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 15. člena ZOR). Zakon o delovnih razmerjih dopušča dogovor med delavcem in delodajalcem glede omejitev, ki bodo delavcu ob spoštovanju konkurenčne klavzule nastale po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjšanja možnosti zaposlitve oziroma ustvarjanja dohodka s pridobitno dejavnostjo. V teh primerih je delavec upravičen do določenega materialnega nadomestila, saj gre tudi za poseg v njegove ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Že ob sklenitvi pogodbe se lahko predvideva, da bodo zaradi dogovorjenih omejitev iz naslova prepovedi konkurence, delavčeve možnosti pri iskanju nove zaposlitve ali opravljanja dejavnosti zmanjšane. Tožnik je na omejitve pristal ob dogovorjenem nadomestilu, ki bi se izplačal ob prenehanju delovnega razmerja v enkratnem znesku. Na eni strani je tako obveznost delavca, da je lojalen do svojega delodajalca in spoštuje njegove interese še določen čas po prenehanju delovnega razmerja, na drugi strani pa je obveznost delodajalca, da delavcu za to plača določeno nadomestilo.

V obravnavani zadevi je pravna podlaga za nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi v sami pogodbi prevzeta obveznost tožene stranke. Pravni temelj za odločitev je torej pogodbeno materialno pravo. Če se je tožena stranka v 9. točki pogodbe o zaposlitvi zavezala tožniku že zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka ob prenehanju delovnega razmerja izplačati nadomestilo v dogovorjeni višini, mora svojo obveznost tudi izpolniti. Če je tožena stranka imela v mislih dolžnost povrnitve dejanske škode, ki bi tožniku zaradi omejitev iz 8. točke pogodbe nastala po prenehanju delovnega razmerja, bi morala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom to pogodbeno razmerje drugače urediti. Ker tega ni storila, je zanjo zavezujoče pogodbeno določilo iz 9. točke, po katerem je tožnik upravičen do materialnega nadomestila že zaradi obstoja abstraktne možnosti zaradi manjšega pridobivanja dohodka. Njegova višina med strankama ni bila sporna. Tožena stranka zgolj s pavšalnim revizijskim sklicevanjem na drugačno uporabo in razlago 9. točke pogodbe o zaposlitvi zato ne more uspeti. Že v postopku na prvi stopnji bi morala jasno in določno navesti, ali sta se pogodbeni stranki ob sklepanju pogodbe (ali morebiti kasneje) dogovorili kaj več ali drugače kot izhaja iz samega zapisa 9. točke pogodbe. Zato po presoji revizijskega sodišča izpodbijana pravnomočna sodba ni materialnopravno zmotna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen).

Hkrati je sklenilo, da stranki krijeta stroške revizijskega postopka, tožena stranka zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni soprispeval k rešitvi (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).