Jedro

V konkretnem primeru ni sporna odločitev, s katero se tožniku nalaga davčna obveznost, niti ni sporen sklep o prisilni izterjavi neplačanega davka. Sporen je sklep, s katerim se tožnikova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi kot prepozna zavrže in torej odločitev povsem postopkovne (procesne) in ne vsebinske narave. Tožnik zato že v pritožbenem postopku ni mogel uspeti z ugovori, ki se nanašajo na način obdavčitve in na višino davčne obveznosti, ki se terja od njega terja. Iz istih razlogov tovrstne ugovore tudi sodišče v postopku s tožbo zavrača kot nepomembne za odločitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42918-119237/2013-1 08-3211-12 z dne 28. 8. 2013 kot prepozno vloženo zavrgel. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnik dne 5. 11. 2013 vložil pritožbo na sklep o izvršbi, v kateri med drugim navaja, da je zaprosil za znižanje akontacije davka iz dejavnosti in da teh obveznosti ne zmore plačevati. Na podlagi prvega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je prvostopni organ pritožbo preizkusil in pri tem ugotovil, da je bila vročitev pisma opravljena v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP in da se je vročitev štela za opravljeno z dnem 14. 9. 2013. Pritožba zoper sklep je bila vložena 5. 11. 2013, tako da je bil zamujen osemdnevni pritožbeni rok iz drugega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zadnji dan roka za pritožbo je bil namreč 23. 9. 2013. Glede na to, da je bila pritožba vložena prepozno, je davčni organ v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP odločil, kot je navedeno v izreku.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti sledi razlogom prve stopnje ter ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenimi ugovori, v katerih tožnik dopušča, da je napačno razumel časovno omejeno možnost pritožbe ter pojasnjuje okoliščine v zvezi z izvršilnim naslovom, pa navaja, da navedene okoliščine ne vplivajo na odločitev.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da način obdavčitve ni primeren njegovi dejavnosti (samozaposleni v kulturi, kritik/recenzent), kar je sporočal davčnim organom. Na predlog tam zaposlenih je dal vlogo za znižanje predhodne akontacije davka iz dejavnosti za leto 2013. Obrazca ni prejel. Vse navedbe o finančnem, psihičnem in profesionalnem stanju, ki jih vsebuje izpodbijani sklep, pa držijo, oziroma so samo pomanjkljivi povzetki tožnikovih utemeljitev, ki jih vsebujejo njegove vloge, s katerimi je dokazoval svoje stanje. Je pač prereven, da bi plačeval akontacijo dohodnine v takšni višini. S svojo dejavnostjo ne zasluži zajamčene plače in tudi ni videti, da jo bo dosegel. Zato meni, da mu pripada sprejemljivejša obdavčitev oziroma odpis naloženih obveznosti, pa tudi pravičnejša razsodba. Obenem vztraja pri svojih navedbah v ugovoru (pravilno: pritožbi) zoper izpodbijani sklep in po katerih dopušča, da je napačno razumel časovno omejeno možnost pritožbe, kar pa ne spremeni dejstva, da je znesek davka in način plačevanja davka v njegovem primeru povsem neustrezen. Zato se mu zgolj povečujejo bančni stroški, medtem ko dohodki ne dosežejo niti zajamčene plače. Zato pričakuje odpis dolga in povrnitev bančnih stroškov ter sprejemljivejši način obdavčenja do vsote, „ki bo nad pragom in predpražnikom revščine“. Plačevanju davčnih obveznosti se tožnik ne izmika, ne more pa pristati na način in na vsoto, ki ga potiska v še večjo revščino, saj mesečni dohodki ne dosegajo niti 550,00 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru ni sporna odločitev, s katero se tožniku nalaga davčna obveznost niti ni sporen sklep o prisilni izterjavi neplačanega davka. Sporen je sklep, s katerim se njegova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi kot prepozna zavrže in torej odločitev, ki je povsem postopkovne (procesne) in ne vsebinske narave.

Tožnik zato že v pritožbenem postopku ni mogel biti uspešen z ugovori, ki se nanašajo na način obdavčitve in na višino davčne obveznosti, ki od njega terja v davčni izvršbi. Iz istih razlogov pa z ugovori, ki so vsebinske narave, tudi ne more biti uspešen v postopku s tožbo in jih zato sodišče, enako kot drugostopni organ, zavrača kot nepomembne za odločitev.

V tistem, kar je za odločitev bistveno, to je glede vročitve sklepa o izvršbi oziroma (ne)pravočasnosti vložene pritožbe zoper sklep o izvršbi, pa tožnik ugovorov nima. Sodišče zato v tem pogledu sledi ugotovitvam, ki so razvidne iz obrazložitve obeh davčnih odločb in ki jih potrjujejo tudi podatki, ki so razvidni iz upravnih spisov. To pa pomeni, da je ugotovitev davčnega organa o tem, da je bila pritožba zoper sklep o izvršbi vložena prepozno, pravilna, to pa hkrati pomeni, da davčni organ pritožbe ni mogel obravnavati po vsebini, temveč jo je moral skladno z določbami ZUP kot prepozno vloženo zavreči. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.