Jedro

Ustava in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zahtevata, da je obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to treba zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom. V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1538/2015 z dne 19. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazensko-preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, št. I Kpr 25433/2015. Iz obrazložitve izhaja, da je v navedeni zadevi Okrožno državno tožilstvo v Mariboru pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 13. 7. 2015 vložilo zahtevo, da se zoper tožnika opravi preiskava zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika ter posamezna preiskovalna dejanja zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika. Dne 16. 10. 2015 je sodišče sprejelo sklep, da se preiskava zoper prosilca zaradi opisanega kaznivega dejanja opravi.

2. Organ za brezplačno pravno pomoč v obrazložitvi navaja, da zakonodaja ne določa, da pripada brezplačna pravna pomoč v kazenskih zadevah vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje finančno merilo. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika fakultativna ali obligatorna. Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti v skladu s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), na ta pojem pa se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom.

3. V konkretnem primeru je za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika zagrožena kazen zapora do petih let. Po presoji organa za brezplačno pravno pomoč teža kaznivih dejanj, ki se očitajo tožniku, ob upoštevanju določil 54. člena Kazenskega zakonika ni taka, da bi že samo višina zagrožene kazni upravičevala postavitev zagovornika. Razen tega po oceni organa ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek. Prav tako ni najti okoliščin, zaradi katerih prosilec ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka oziroma naj ne bi bil sposoben podati svojega zagovora, niti ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Pri tem pa je treba upoštevati tudi dokaze v kazensko preiskovalnem spisu, na katerega se sklicuje zahteva državnega tožilstva. Organ za brezplačno pravno pomoč ocenjuje, da je zadeva očitno nerazumna, zato pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni. Iz tega razloga je njegovo prošnjo zavrnil, ne da bi presojal, ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti izpolnjen kumulativno.

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke napačna, saj tožnik izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je prava povsem neuka oseba in je v kazenskem postopku brez zagovornika v izrazito podrejenem položaju. Pravzaprav ni mogoče govoriti o poštenem sojenju, če tožniku ne bi bila omogočena obramba z zagovornikom. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da že splošna načela kazenskega postopka omogočajo obdolžencu zadovoljivo obrambo. Ker mora sodišče pri sojenju delovati objektivno in nepristransko, seveda ni pričakovati, da bo v kazenskem postopku varovalo obdolženčeve interese. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavnem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazensko-preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, št. I Kpr 25433/2015 zaradi neizpolnjevanja objektivnih zakonskih pogojev po 24. členu ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani s tako imenovanimi subjektivnimi kriteriji za odobritev brezplačne pravne pomoči in jih določa 13. člen ZBPP.

7. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Vsaka razlaga zakonskih določb mora biti skladna z Ustavo, pa tudi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med katerimi je v obravnavani zadevi treba upoštevati EKČP. Določbe 24. člena ZBPP torej ni mogoče razlagati tako, da bi bila s tem storjena kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To velja tudi za razlago 24. člena ZBPP v obravnavani zadevi. Tega namreč ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi zaporna kazen, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna. Pravica do obrambe je ustavna pravica, priznana tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izvrševanje te pravice, pa naj bo z zagovornikom ali brez, pa ne more biti nerazumno.

9. Iz pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah izhaja, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja „pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti“. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje z zagovornikom v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica, obstaja ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba ESČP v zadevi Quaranta proti Švici z dne 24. 5. 1991, odločitev velikega senata ESČP v zadevi Benham proti Združenemu kraljestvu z dne 10. 6. 1996, Zdravko Stanev proti Bolgariji z dne 6. 11. 2012), ki poudarja, da je pri tem (ob ugotovitvi, da obdolženec nima dovolj sredstev za preživljanje) treba uporabljati dva kriterija in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve.

10. Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to treba zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom. V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Tudi iz zahteve c) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah št. X Ips 207/2014 in X Ips 226/2014 obe z dne 11. 11. 2015. 11. Ker je v obravnavani zadevi tožnik kot obdolženec zaprosil za pravno pomoč v zgoraj navedeni kazensko preiskovalni zadevi, v kateri mu je mogoče izreči kazen zapora do petih let, bi ob upoštevanju teh okoliščin organ za brezplačno pravno pomoč tožniku moral ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti brezplačno pravno pomoč za zastopanje z zagovornikom v tem postopku, če je izpolnjeval ostale z zakonom predpisane pogoje.

12. Zato je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ter z namenom odprave kršitve tožnikove človekove pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS ter c) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V novem postopku bo tožena stranka morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev odločiti o tožnikovi prošnji.