Jedro

Pojasnilna dolžnost ni odvisna samo od pogostosti zapleta pri posegu, temveč tudi od nujnosti posega, teža posledic in specifičnosti tveganja. Omenjeno tveganje mora biti tako, da lahko vpliva na privolitev v poseg.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžan plačati tožnik, zniža za 522,20 EUR (na 293,65 EUR).

II. Sicer se tožnikova pritožba zavrne in se v I. točki in preostalem delu II. točke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala kot posledica posega zunajtelesnega drobljenja kamna leve ledvice, opravljenega pri prvi toženki, zavarovanki druge toženke, ker je ugotovilo in ocenilo, da prva toženka v ničemer ni ravnala protipravno (I. točka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženkama povrniti pravdne stroške v višini 815,85 EUR (II. točka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge: bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava, uveljavlja pa tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS (URS). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo vse pravdne stroške. Pritožbene stroške tudi opredeljuje. Navaja, da postopka ESWL v resnici sploh ni opravil dr. V., ampak ga je opravil tehnik, kar da izhaja tudi iz njegove izpovedbe. Zato meni, da prva toženka ni ravnala pravilno; ravnanje mimo protokola (večje št. udarcev na stopnji 4) bi moral določiti zdravnik, ne pa tehnik. Pravi, da nobena priča ni znala točno pojasnit, zakaj na soglasju za poseg ni podpisan dr. V., ampak dr. K. Navaja, da toženki nista predložili celotnega protokola, temveč samo izvleček. O teh trditvah naj bi se sodišče ne izreklo in je s tem kršilo 22. čl. URS. Še eno tako kršitev po njegovem predstavlja dejstvo, da se sodišče ni izjavilo o nepravilnem ravnanju prve toženke pri odpustu, ko je moral tožnik s svojim prevozom v bolnišnico v ... Pritožnik še navaja, da mu je bilo le po telefonu pojasnjeno, da je edina negativna posledica postopka lahko ta, da bo moral še enkrat na poseg, potem pa mu je samo še zdravnik, ki je opravljal postopek (v resnici naj bi bil to tehnik), povedal značilnosti postopka, ne pa možnih komplikacij. Pritožnik tako vztraja, da mu sploh niso bila pojasnjena nikakršna tveganja v zvezi z ESWL postopkom, poleg tega pa pojasnilne dolžnosti sploh ni opravil zdravnik, temveč tehnik. Nizka verjetnost zapleta (1%) po njegovem mnenju še ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi toženkina pojasnilna dolžnost odpadla. Končno pritožnik graja tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče naj bi napačno odmerilo tako potne stroške, kot stroške izvedenca.

3. Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov, sicer pa ni utemeljena.

4. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov glede odločitve o glavni stvari ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

5. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo, da očitki o strokovno napačnem posegu, izvedenem na tožniku pri prvi toženki, niso utemeljeni. Sicer drži, da dr. V., ki je poseg opravljal, med njegovim potekom ni bil neprestano ob tožniku, vendar je ugotovljeno, da gre za običajni potek postopka, ki jih pri prvi toženki opravijo okoli 1000 na leto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dr. V. skupaj s tehnikom aparat za poseg nastavil ter poseg nadziral. Ne drži torej, da je tehnik tisti, ki določi, kakšno bo število udarcev na kateri jakosti. Ni pa ugotovljeno, da bi bil tehnik za svoje opravilo nepoklicana in neusposobljena oseba, ravno nasprotno. Prva toženka je glede na ugotovljeno sam poseg na tožniku opravila strokovno in v skladu s pravili medicinske stroke, kljub temu pa je pri tožniku kot redek zaplet nastal subkapsularni hematom ledvice.

6. Tudi če odpust po opravljenem posegu, ko je tožnik do bolnišnice v ... odšel s prijateljem (in ne z reševalnim vozilom), res ni bil po pravilih stroke, je treba ugotoviti, da tožnik ni zatrjeval, da bi prevoz kakorkoli vplival na njegovo stanje (potencialno škodo). Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odgovoriti na očitek, ki ga tožnik sploh ni naperil; kršitev ustavnih procesnih pravic zato ni storjena. (Poleg tega pa se niti v dokaznem postopku ni pokazalo, da bi neprimerno ravnanje ob odpustu vplivalo na tožnikovo stanje po zapletu.)

7. Očitek, da naj toženki ne bi predložili celotne dokumentacije (protokola), ni sklepčen, saj ni jasno, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Za razjasnitev strokovnih vprašanj je sodišče angažiralo izvedenca ustrezne stroke, ta pa je tisti, ki oceni, na podlagi katerih podatkov lahko poda mnenje o izvedenem medicinskem posegu. V konkretnem primeru je imel izvedenec očitno dovolj podatkov, da je lahko podal odgovore na vsa relevantna vprašanja. Tožniku s tem niso bile v ničemer kršene temeljne procesne ustavne pravice. V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb in dokazov, ničesar pomembnega ni prezrlo.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da prva toženka ni kršila svoje pojasnilne dolžnosti, ker je glede zapleta, ki je nastal pri tožniku, ni imela. To, da je na obrazcu o pacientovi privolitvi v poseg podpisan drugi zdravnik in ne dr. V., ni pomembno, pomembno je, ali je glede konkretnega zapleta obstajala pojasnilna dolžnost prve toženke in ali jo je ta (preko svojih delavcev) izpolnila.

9. Kot je pravilno razložilo že sodišče prve stopnje, Zakon o zdravstveni dejavnosti v 47. čl. določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja, dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja, zdravljenja, njihovih posledicah in učinkih ter odkloniti predlagane medicinske posege. Pojasnilna dolžnost torej obsega pojasnilo o posegu, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. Zdravnik ni dolžan pacienta poučiti o vseh možnih nezaželenih učinkih, ampak mu mora v poglavitnih obrisih in na ustrezen način prikazati stanje, ga seznaniti s prognozo in ga opozoriti na običajno, redno tveganje. Ni sicer pomembna samo pogostost nekega zapleta, ampak so pomembne nujnost posega, teža posledic in specifičnost tveganja.(1) Pacienta je vedno treba opozoriti na redne rizike posamezne metode zdravljenja, na tiste, ki so tipični, torej lastni samemu posegu in tiste, ki so statistično pogostejši.(2)

10. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnikov zaplet redek in se zgodi v manj kot 1% primerov, pri prvi toženki pa še manjkrat, da posebej hudih, zlasti trajnih posledic tožnik ni utrpel, delavci prve toženke niso bili dolžni tožnika posebej opozoriti na ta zaplet. 11. Ob tem pa pritožbeno sodišče poudarja še naslednje: pojasnilna dolžnost je predpisana za to, da se pacient lahko na podlagi relevantnih informacij odloči za ali proti posegu (da lahko poda tim. informirano soglasje). Pacient mora pretehtati, ali ne bi raje še naprej živel s svojimi dosedanjimi težavami in nevarnostmi ali pa se bo odločil za ozdravitev z znanimi spremljajočimi tveganji.(3) Omenjeno tveganje mora biti torej tako, da lahko vpliva na privolitev v poseg. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da se za poseg ne bi odločil, če bi vedel za to, da je manj kot 1% možno, da ga doleti neželeni zaplet (ki ga je dejansko doletel). Zatrjeval je le, da če bi vedel za tveganje nastanka hematoma, se za poseg ne bi odločil takrat, ampak pozneje, lahko pa tudi pri drugi ustanovi. Tožnik tako sploh ni trdil, da če bi vedel za omenjeno tveganje, sploh ne bi šel na poseg.

12. Ker je prva tožena stranka pri posegu ravnala v skladu z medicinsko stroko in ker pogostost tveganja za nastanek hematoma na ledvici manj kot 1% ne predstavlja tveganja, zaradi katerega bi bilo utemeljeno pričakovati, da lahko vpliva na tožnikovo odločitev za poseg, toženki ne odgovarjata za škodo, ki je nastala tožniku.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v glavni stvari potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Je pa pritožba utemeljena v delu, v katerem tožnik izpodbija odločitev o stroških. Toženima strankama iz naslova potnih stroškov pripada 88,8 EUR in ne 111 EUR, saj so bili tekom postopka na prvi stopnji opravljeni štirje naroki za glavno obravnavo in ne pet, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Prav tako je res, da je tožnik že plačal 500 EUR predujma za stroške izvedenca, zato je dolžan toženima strankama iz tega naslova povrniti zgolj 99,45 EUR, kar predstavlja razliko med stroški izvedenca (599,45 EUR) in že plačanim predujmom (500 EUR). V preostalem delu (100 EUR materialnih stroškov in 5,40 EUR stroškov priče) je sodišče prve stopnje o stroških pravilno odločilo. V tem delu je pritožbi treba ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožnik dolžan toženima strankama povrniti pravdne stroške v višini 293,65 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo uspel zgolj v sorazmerno majhnem delu glede stroškov, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Več o tem npr. Pohar K., Pojasnilna dolžnost zdravnika: obseg pojasnila o tveganjih, Podjetje in delo, 2013, št. 1, str. 146. Op. št. (2): Prim. odločitve Vrhovnega sodišča republike Slovenije v zadevah II Ips 43/2013, II Ips 99/2006, II Ips 166/2005, in tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 682/2011, II Cp 4913/2008. Op. št. (3): Prim. Bernat, E., Zdravnikova pojasnilna dolžnost – prikaz iz avstrijskega prava, Medicina in pravo III, Slovensko zdravniško in pravniško društvo v Mariboru, Maribor 1995, str. 111- 114.