Jedro

Upravni organ ni imel zakonske podlage, da v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja preveri še kakšna druga dovoljenja kot je rudarska koncesija za izkoriščanje mineralnih surovin, kot tudi ne ugotavljati, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvedbo agromelioracije, saj ne gre za isto upravno stvar.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija RS za okolje je kot prvostopenjski organ, dne 3. 10. 2019 izdala okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je upravljavcu A d.o.o. (prizadeta stranka) dovolila predelavo odpadkov po postopku R10 – vnos zemeljskega izkopa do skupne količine 200.000 m3 za namen izboljšanja ekološkega stanja tal na zemljišču v k.o. ... s parc. št. 932, katerega lastnika sta A.A. in B.B. (1. točka izreka). Zemeljski izkop katerega vnos se dovoljuje, bo nastal na lokaciji v k.o. ... na parc. št. 396/4, 398/1, 398/2, 401, 318/2, 396/2 in 392/7, kjer se bodo izvedla gradbena dela. Njegova kakovost je bila preverjena v oceni kakovosti zemeljskega izkopa št. 5000-509/19 z dne 15. 7. 2019, ki jo je izdelal B d.o.o.. Za oceno ničelnega stanja tal za lokacijo vnosa sta bila izdelana Monitoring stanja tal (prvi in drugi del), ki ju je izdelal B d.o.o. (2. točka izreka). Upravljalec mora vnos zemeljskega izkopa na lokaciji izvajati tako, da ni ogroženo človekovo zdravje in da ravnanje ne povzroča škodljivih vplivov na okolje, zlasti čezmernega obremenjevanja vod, zraka in tal, čezmernega obremenjevanja s hrupom in neprijetnimi vonjavami ter izvajati druge ukrepe, kot je določeno v 3. točki izreka izpodbijane odločbe oziroma okoljevarstvenega dovoljenja. Upravljalec mora voditi evidenco o uporabi zemeljskega izkopa kot je to določeno v 4. točki izreka izpodbijane odločbe.

2. Upravljalec (prizadeta stranka) je podal vlogo 19. 7. 2012 za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov po postopku R10 – vnos zemeljskega izkopa do skupne količine 200.000 m3 za namen izboljšanja ekološkega stanja tal v k.o. ... na parc. št. 932, katerih lastnika sta A.A. in B.B. Upravljalec je vložil vlogo na podlagi 38. člena Uredbe o odpadkih in Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov.

3. V ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ odločal na podlagi navedb v vlogi ter dokumentaciji in po uradni dolžnosti pridobil tudi Lokacijsko informacijo za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih in objektih z dne 23. 8. 2019, ki jo je izdala F. in redni izpis iz zemljiške knjige v k.o. ... na parc. št. 932. V postopku je bilo ugotovljeno, da upravljalec izpolnjuje vse pogoje za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Iz Lokacijske informacije za gradnje objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih z dne 23. 8. 2019, ki ga je izdala F., izhaja, da je namenska raba zemljišča v k.o. ... s parc. št. 932 območje kmetijskih zemljišč in da se predvideni poseg nasipavanja nahaja v vodovarstvenem območju in v opozorilnem območju erozije, zato je bilo pridobljeno vodno soglasje z dne 9. 8. 2019, ki ga je izdelala Direkcija RS za vode, Sektor območje Drava; varovalnem pasu lokalne ceste, zato je upravljalec podal izjavo, da bo vnos zemeljskega izkopa izveden izven 10 m varovalnega pasu lokalne ceste; varovalnem pasu daljnovoda, zato je bilo pridobljeno mnenje z dne 16. 7. 2019, ki ga je izdal C; varovalnem pasu prenosnega plinovoda, zato je upravljalec podal izjavo, da bo vnos zemeljskega izkopa izveden v oddaljenosti več kot 80 m od koridorja plinovoda in varovalnem pasu komunikacijskega voda, zato je bilo pridobljeno mnenje k zamenjavi tal kmetijskega zemljiška, ki ga je izdelal Č d.d.. Upravljalec je predložil Izjavo z dne 25. 4. 2019 solastnika zemljišča A.A. in B.B. v k.o. ... s parc. št. 932; Potrdilo opr. št. SV 169/12, Akt o ustanovitvi družbe A d.o.o. z dne 14. 8. 2019 in Načrt agromelioracijskih del št. 6/2019, junij 2019, ki ga je izdelal D. Upravljalec je predložil tudi Načrt ravnanja z odpadki – vnos zemeljskega izkopa v tla iz maja 2019, ki ga je izdelal E s.p. (v nadaljevanju Načrt). Prvostopenjski organ je ugotovil, da je predložen Načrt izdelan v skladu s prvim odstavkom 40. člena Uredbe o odpadkih in petim odstavkom 5. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Iz Načrta izhaja, da bo vnos zemeljskega izkopa izveden tako, da ne bo ogroženo človekovo zdravje in ne bo škodovalo okolju, kot je določeno v 10. členu Uredbe o odpadkih.

4. Zoper okoljevarstveno dovoljenje je tožeča stranka F, ki v postopku ni sodelovala, vložila pritožbo. V pritožbi je uveljavljala pravni interes, vendar je prvostopenjski organ s sklepom z dne 3. 6. 2020 pritožbo tožeče stranke zavrgel. Tožeča stranka je ponovno vložila pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, z dne 19. 10. 2020, ki je pritožbi ugodilo ter odločbo z dne 3. 6. 2020 odpravilo, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, z dne 3. 10. 2020 pa je zavrnilo.

5. Iz drugostopenjske odločbe z dne 19. 10. 2020 izhaja, da je položaj stranskih udeležencev in sodelovanje javnosti v postopku izdaje okoljevarstvenih dovoljen po 82. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ureja 84.a člen ZVO-1. Za postopke po ZVO-1 je merodajna tudi Aarhuška konvencija, ki je v slovenskem pravnem sistemu zaživela z Zakonom o ratifikaciji konvencije o odstopu do informacij, udeležbi javnosti o odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Glede pravnega interesa tožeče stranke za sodelovanje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, se je tožena stranka sklicevala na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba št. X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019, upoštevaje stališča Evropske unije). Na podlagi stališč in za dosego cilja širokega dostopa javnosti do sodnega varstva v okoljskih zadevah, mora za vključitev v postopek oziroma za izdajo takega sklepa, ki je po svoji pravni naravi procesni sklep zadostovati že nižji dokazni standard, to je izkaz verjetnosti ali še nižji. Tožeča stranka je svoj pravni interes utemeljevala na podlagi 95. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki določa, da je občina upravljalec občinskih cest na podlagi 96. člena ZCes-1, ki določa, da mora kot taka tudi vzdrževati občinske ceste. Nadalje je tožnica navedla, da je kot upravljalka občinskih cest tudi odgovorna za škodo, ki nastane na teh nepremičninah, kjer njen interes še dodatno utemeljuje, saj je zainteresirana za to, da občinske ceste ohrani v stanju, ki bo varno za uporabnike cest. Tožnica navaja tudi, da je nedvomno v splošnem javnem interesu države in lokalne skupnosti, da prepreči okoljsko tveganje, ki ga predstavlja možnost, da bi upravljalec nepremičnine, ki se nahajajo na območju tožnice kontaminiral z zemljino neznanega izvora oziroma z odpadki, kar se je v nekaterih drugih primerih na območju tožnice tudi zgodilo. Tožnica se je tudi sklicevala v pritožbi zoper okoljevarstveno dovoljenje, da bo upravljalec uporabljal občinske ceste, saj drugačen dostop ni mogoč, pri čemer bo s precejšnjo verjetnostjo ogrozil stanje ceste in jih bo težko sanirati.

6. Glede pritožbe tožeče stranke zoper okoljevarstveno dovoljenje pa je drugostopenjski organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožeča stranka je prvostopenjskemu organu očitala, da pri izdaji odločbe ni odločal o predhodnih vprašanjih, in sicer ali ima upravljalec dovoljenje za zemeljski izkop na nepremičnini, da ni preveril ali ima glede na predmet izkopa rudarsko pravico, da ni preveril ali upravljalec izpolnjuje pogoje za izvedbo agromelioracije ter da ni preveril finančnega stanja vlagatelja oz upravljalca.

7. Iz spisne dokumentacije izhaja, da se je zahtevek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja nanašal na vnos zemeljskega izkopa po postopku z oznako R10. Pri obravnavi vloge je bilo treba poleg 84. člena ZVO-1 upoštevati tudi 38. člen Uredbe o odpadkih, ki določa, da izvajalec obdelave lahko obdeluje odpadke, če ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo in odstranjevanje odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Upoštevati je bilo tudi treba Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki določa pogoje v zvezi z obremenjevanjem tal z vnašanjem odpadkov in obvezno ravnanje pri načrtovanju in izvedbi vnašanja zemeljskega izkopa ali umetno pripravljene zemljine zaradi izboljšanja ekološkega stanja tal. Tožena stranka ugotavlja, da so nepremičnine, ki mejijo na nepremičnino, na kateri bo upravljalec opravljal dejavnost, v lasti tožeče stranke. Gre za zemljišče v k.o. ... s parc. št. 962, 907/1 in 920. Upravljalec bo z izvrševanjem pravic po okoljevarstvenem dovoljenju posegel v občinske ceste na način, da bo ogrozil njihovo stanje. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu pravilno izhajal iz izhodišča, da je za presojo pravnega interesa za udeležbo tožeče stranke v postopku ključna ugotovitev, čigava je odgovornost za vzdrževanje cest na predmetnih zemljiščih, kar je v pristojnosti tožeče stranke. Tožeča stranka je nedvomno upravljalka občinskih cest po Odloku o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Občini K.. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšni podlagi lahko upravljalec tak izkop izvede oziroma bi moral prvenstveno preveriti ali vlagatelj sploh razpolaga z ustreznimi dovoljenji, ki mu omogočajo zakonito izvedbo izkopa, neutemeljene. Organ je namreč skladno z načelom zakonitosti dolžan upoštevati zakon oziroma podzakonski akt. Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov določa, da so podlage za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja soglasja lastnikov kraja vnosa zemljine glede nameravanega vnosa, kar je bilo v postopku tudi pridobljeno. Edini upravni akt, ki ga ta uredba zahteva kot podlago za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je vodno soglasje, ki pa je bilo v postopku tudi predloženo. Ne ZVO-1, ne Uredba o odpadkih in niti ne Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov ne zavezuje organa, da bi moral v postopku predhodno preveriti še kakšna druga dovoljenja, tožeča stranka pa niti ne pojasnjuje, na podlagi katerega zakonskega določila utemeljuje to svojo trditev. Omenjeni predpisi niti ne zahtevajo od organa preverjanj razpolaganja z ustreznimi kapacitetami za predelavo odpadka.

8. Drugostopenjski organ obrazloži, da je upravni organ v izpodbijani odločbi na podlagi javnega interesa skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov določil pogoje vnosa zemeljskega izkopa, katerih se bo moral upravljalec držati. Tako je odredil, da se na lokacijo vnosa lahko vnese le zemeljski izkop, opredeljen v 2. točki izreka odločbe. Vnos mora biti izveden tako, da bodo zemljišča na parcelni meji prilagojena sosednjemu zemljišču in da na parcelnih mejah ne bo višinskih razlik. Preprečiti je potrebno nenadzorovan vnos drugih zemljin in odpadkov. Za izvajanje nadzora kakovosti zemeljskega izkopa izkopanega materiala mora biti imenovana odgovorna oseba, ki bo izkop prevzemala in vodila vse potrebne evidence. Upravljalec mora izvajati ukrepe, da se preprečijo okoljske nesreče in omejijo njihove posledice. Vnos zemeljskega izkopa bo izveden izven 10 m varovalnega pasu lokalne ceste. Vnos zemeljskega izkopa bo izveden v oddaljenosti več kot 80 m od koridorja plinovoda. Navedbe tožeče stranke, da je povsem mogoče, da bo vlagatelj, torej upravljalec izkop odložil na poljubni nepremičnini, ne morejo biti zadosten pritožbeni razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Pridobitelj okoljevarstvenega dovoljenja je z njegovo pridobitvijo dolžan upoštevati vse pogoje, ki mu jih je organ postavil. Organ ne more prevzeti odgovornosti, če se upravljalec ne bo držal omenjenih pogojev, za nadzor je namreč pristojna okoljska inšpekcija.

9. Tudi očitki organu, da v postopku ni preverjal izpolnitve pogojev za izvedbo rudarskih del oziroma se ni opredelil do vprašanja, ali je za izvedbo del potrebna pridobitev rudarske pravice, ni utemeljena. Svoje trditve utemeljuje s tem, da so v zemeljskem izkopu tudi mineralne snovi, ki jih tako določa Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). Prvostopenjski organ se do tega vprašanja res ni opredelil, pritožbeni organ pa ni videl razlogov, da bi se moral, saj ne ZVO-1, ne ZRud-1, ne Uredba o odpadki in niti ne Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov tega ne zahtevajo, še manj pa s tem pogojujejo izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je drugostopenjski organ ugotovil, da tožeča stranka ne more biti uspešna niti s trditvijo, da organ ni preveril ali so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvedbo agromelioracije ter finančnega stanja vlagatelja.

10. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato je vložila tožbo v upravnem sporu. Tožeča stranka konkretno uveljavlja, da upravni organ pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja oziroma izpodbijane odločbe: - ni preveril, če upravljalec izpolnjuje pogoje za zemeljski izkop in če razpolaga z ustreznimi kapacitetami za odstranitev odpadka (zemeljskega izkopa), saj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšni podlagi je tožena stranka, stranki z interesom (prizadeti stranki) dovolila izkop 200.000 m3 gramoza in ni pojasnjeno kako mora upravljalec po izkopu ravnati z gramozom; - ni preveril če je za izvedbo del, ki jih je predlagal upravljalec in ki jih je z izpodbijano odločbo dovolil izvesti upravni organ, potrebna pridobitev rudarske pravice oziroma koncesije za izkoriščanje, čeprav je zemeljski izkop sestavljen iz snovi, za izkoriščanje katerih je potrebno pridobiti rudarsko pravico; - kljub temu, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ predpostavljal, da bo stranka z interesom na nepremičnini parc. št. 932, k.o. ..., ki je v lasti A.A. in B.B. izvedla zahtevno agromelioracijo, upravni organ ni preveril, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvedbo takšne zahtevke agrarne operacije; - upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni preveril finančnega stanja upravljalca, čeprav je bila le-ta glede na javno objavljene podatke že v trenutku izdaje izpodbijane odločbe insolventna, kar pomeni, da gotovo ne bo zmogla sanirati morebitnih škodljivih posledic, ki bodo z izvrševanjem izpodbijane odločbe zelo verjetno nastale.

11. V pravni položaj tožeče stranke je upravni organ posegel zato, ker je upravljalcu dovolil poseg v občinske ceste in v zdravo življenjsko okolje. Upravljalec bo posegel v stanje občinskih cest, saj bo do nepremičnine št. 932 dostopal preko nepremičnin parc. št. 962 k.o. ... in parc. št. 907/1 k.o. ... in parc. št. 920 k.o. .... Tožeča stranka meni, da uporaba teh nepremičnin pri prevažanju težkih predmetov, torej po navedenih nepremičninah, cestah, lahko povzroči nastanek škode in mogoče je pričakovati, da bo na nepremičninah več kamenja, blata in odpadnega materiala, s tem pa obstaja velika verjetnost, da bo zaradi uporabe teh nepremičnin nastala škoda uporabnikom. Tožnica je za sanacijo in čiščenje občinskih cest za škodo, ki nastane uporabnikom teh cest na podlagi 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in 95. člena ZCes-1 odgovorna kot upravljalka občinskih cest. Kot takšna pa ima pravni interes v tem postopku zaradi njene dolžnosti za skrb in varstvo okolja. Nadalje tožeča stranka izpostavlja, da je upravni organ upravljalcu dovolil, da na nepremičninah opravi izkop 200.000 m3 gramoza, ki ga potem tudi odstrani iz te nepremičnine in pripelje zemljino, ki bi jo naj pridobila na nepremičninah v Slovenski Bistrici. Glede na to, da mora upravljalec na podlagi izpodbijane odločbe opraviti izkop in ob tem na podlagi 8. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem podatkov, ne sme dvigniti terena oziroma tal nepremičnine, bo morala 200.000 m3 gramoza odstraniti. Kljub temu, da bo upravljalec moral izkopati kar 200.000 m3 gramoza pa se upravni organ ni ukvarjal z vprašanjem, če ima upravljalec pogoje za izkop in predelavo take količine gramoza, ki dejansko predstavlja odpadek. Upravljalec bi moral imeti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov kot to določa 9. člen Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, kot prvi odstavek 82. člena v povezavi z 20. členom ZVO-1. Upravljelec se do tožničinih navedb o vsebini 9. člena navedene Uredbe ni opredelil, kar pomeni, da se s temi navedbami strinja. Upravljalec na podlagi izpodbijane odločbe opravlja dejavnost iz prvega odstavka 82. člena ZVO-1 za katero mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, če 20. člen ZVO-1 določa to obveznost. Prav tako se bo z zemeljskim izkopom opravil izkop tudi mineralnih snovi in upravljalec bo opravil tudi zahtevano agrarno operacijo. Čeprav bo upravljalec izkopal mineralne snovi in izvedel zahtevno agrarno operacijo pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da za takšna dela izpolnjuje pogoje. Tožeča stranka meni, da na podlagi 4. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) so namreč kamnine, prod, grušč in pesek nekovinske mineralne surovine, za izkoriščanje mineralnih snovi pa mora imetnik te pravice na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZRud-1 pridobiti koncesijo za izkoriščanje oziroma rudarsko pravico. Nadalje predpostavlja, da bo upravljalec na nepremičninah opravil zahtevno agromelioracijo na podlagi prvega odstavka 78. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Nadalje tožeča stranka navaja, da upravni organ ni preverjal finančnega stanja stranke z interesom (prizadete stranke), saj glede na javno objavljene podatke je mogoče brez dvoma ugotoviti, da je bil upravljalec že v trenutku izdaje izpodbijane odločbe insolventen, kar pomeni, da očitno ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za izvedbo del na podlagi izpodbijane odločbe in da tudi obstaja velika verjetnost, da del sploh ne bo dokončal. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne organu v ponovno odločanje, priglaša pa tudi stroške postopka.

12. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

13. Upravljalec A d.o.o. je odgovoril na tožbo in ima v predmetnem postopku položaj prizadete stranke v skladu z tretjim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Prizadeta stranka meni, da tožeča stranka bodočega premoženjskopravnega interesa ne more uveljavljati v tem upravnem sporu, saj sploh ne gre za vprašanje posledic čezmerne obremenitve okolja zaradi ravnanja z odpadki. Prizadeta stranka pri tem dodaja še, da bo vnos zemeljskega izkopa v skladu z v izpodbijani odločbi izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem izveden izven 10 m varovalnega pasu lokalne ceste, svojih navedb o povzročanju škode na občinskih cestah s strani tožeče stranke ter finančni nezmožnosti prizadete stranke za sanacijo pa tožeča stranka niti ni z ničemer izkazala. Prizadeta stranka nadalje prereka pavšalne neizkazane navedbe tožnice, da na nepremičninah parc. št. 396/4, 398/1, 398/2, 401, 318/2, 396/2 in 397/1 vse k.o. ... ni zemljine ter da bo prizadeta stranka na nepremičnino pripeljala zemljino neznanega izvora in slabše kvalitete, s čemer bo degradirala okolje in povzročila nastanek neškodljivih posledic za zdravje in življenje ljudi, kar je tožnica na podlagi 6. točke drugega odstavka 21. člena ZLS upravičena in dolžna preprečiti. Prizadeta stranka poudarja, da upravni organ na podlagi izpodbijane odločbe, na podlagi javnega interesa skladno z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov določil pogoje vnosa zemeljskega izkopa, katerih se bo morala in se jih prizadeta stranka bo tudi držala. Tako iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se na lokacijo vnosa lahko vnese le zemeljski izkop, opredeljen v 2. točki izreka (to je izkop, ki bo nastal na navedenih nepremičninah k.o. ...) in kakovost je bila preverjena v Oceni kakovosti zemeljskega izkopa št. 5000-509/19 z dne 15. 7. 2019, ki jo je izdelal B d.o.o.. Vnos zemeljskega izkopa bo izveden ob upoštevanju usmeritev iz mnenja C d.o.o. z dne 16. 7. 2019 in bo izveden v oddaljenosti več kot 80 m od koridorja plinovoda.

15. Navedbe tožnice, da bi upravni organ moral prvenstveno preveriti, ali prizadeta stranka sploh razpolaga z ustreznimi dovoljenji, ki omogočajo zakonito izvedbo izkopa in predelavo zemeljskega plina, so neutemeljene. Ne ZVO-1, ne Uredba o odpadkih in niti ne Uredba o vnašanju o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov ne zavezuje upravnega organa, da bi moral v postopku izdaje izpodbijane odločbe predhodno preveriti še kakšna druga dovoljenja, tožnica pa niti ne pojasnjuje na podlagi katerega zakonskega določila utemeljuje to svojo trditev. Prav tako je v skladu z drugim odstavkom 38. člena Uredbe o odpadkih ugotovljeno, da je prizadeta stranka v Republiki Sloveniji registrirana za izvajanje dejavnosti obdelave odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja klasifikacijo dejavnosti v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe o odpadkih pa ministrstvu izvajalca obdelave, ki mu izda okoljevarstveno dovoljenje iz prvega odstavka 38. člena te Uredbe, po uradni dolžnosti vpiše v evidenco izvajalcev odpadkov. Po zmotnem prepričanju tožnice ustrezno odločbo ministrstva o izpolnjevanju pogojev na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZVO-1 dejansko predstavlja koncesija za izkoriščanje oziroma rudarska pravica, saj je upravni organ prizadeti stranki dovolil opraviti zemeljski izkop, ki je na podlagi 9. točke 2. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov sestavljen tudi iz mineralnih sedimentov, ki se na podlagi četrtega odstavka 4. člena ZRud-1 štejejo za nekovinske mineralne snovi. V obravnavanem primeru gre za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe oziroma za postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer se za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo in ne za rudarska dela po ZRud-1. Nadalje so neutemeljene navedbe tožnice, da bi upravni organ moral v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja preveriti ali prizadeta stranka izpolnjuje pogoje, ki za uvedbo zahtevne agromelioracije določata 79. in 80. člen ZKZ. Iz 80. člena ZKZ izhaja, da se zahtevana agromelioracija uvede z odločbo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZKZ pa lahko predlog za uvedbo zahtevane agromelioracije vložijo lastniki kmetijskih zemljišč. Iz teh določb je razvidno, da gre za dve različni upravni zadevi, v katerih so aktivno legitimirani različni predlagatelji in presojani drugačni pogoji. Nenazadnje je tudi prizadeta stranka prerekala navedbe tožnice o njeni insolventnosti in posledični nezmožnosti izvedbe del oziroma sanacije škode, ki bi z izvedbo del utegnila nastati. Predlaga, da sodišče izvede dokaze in tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrže oziroma tožbo zavrne.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Sodišče je v predmetni zadevi v skladu z določili ZUS-1 in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere imajo stranke pravico, saj se stranke šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

18. Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Razlogi prvostopenjskega organa po presoji sodišča omogočajo preizkus izpodbijane odločbe, sodišče pa je upoštevalo tudi stališča pritožbenega organa. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene očitke, stranka pa lahko do teh razlogov v tožbi zavzame stališče, če se z njimi ne strinja. V zvezi z pritožbenimi navedbami, na katere je odgovoril organ druge stopnje in jih zavrnil, tožeča stranka pa jih v tožbi ponavlja, se zato sodišče sklicuje na razloge obeh odločb in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbo pa dodaja:

19. Izpodbijano okoljevarstveno dovoljenje kot upravljalca določa prizadeto stranko A d.o.o., ki je stranka v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v skladu z 73. členom ZVO-1. 20. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke v upravnem sporu oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo1. Sodišče je družbi A d.o.o priznalo položaj prizadete osebe s položajem stranke v upravnem sporu (tretji odstavek 16. člena ZUS-1) v skladu z navedenimi določili, saj bi odprava izpodbijane odločbe neposredno posegla v njene pridobljene pravice.

21. Tožeča stranka je v upravnem postopku izkazala pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku, kot upravljalka občinskih cest, odgovorna za sanacijo in čiščenje občinskih cest ter za škodo, ki nastane uporabnikom teh cest, v skladu z 43. členom ZUP2. Prav tako pa ima pravni interes v tem postopku zaradi njene dolžnosti za skrb za varstvo okolja, ki ji je bil tudi priznan z odločbo tožene stranke z dne 19. 10. 2020. Tožeča stranka je tako aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe.

22. Iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov je razvidno, da je bilo na zahtevo družbe A d.o.o. izdano obravnavano okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R10 – vnos zemeljskega izkopa do skupne količine 200.000 m3 za namen izboljšanja ekološkega stanja tal na zemljišču v k.o. .... Prizadeta stranka kot upravljalec je vložila vlogo na podlagi 38. člena Uredbe o odpadkih, ki določa med drugim, da lahko izvajalec obdeluje odpadke, če ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja.

23. Okoljevarstveno dovoljenje oziroma izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 84. člena, ki določa pogoje za izdajo okoljevarstvenih dovoljenj po 82. členu ZVO-1. V postopku so bila upoštevana tudi določila Uredbe o odpadkih (38. člen) in Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (9. člen).

24. Po mnenju tožeče stranke upravni organ ni preverjal izpolnitve pogojev za zemeljski izkop. Za izvedbo zemeljskega izkopa bi morala prizadeta stranka na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem podatkov pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo teh odpadkov. Tožeča stranka ugovarja pa tudi neobstoju zemljine na nepremičninah v ..., kjer se bo izvedel zemeljski izkop.

25. Po določbi prvega odstavka 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov mora oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe ali izdelovati umetno pripravljeno zemljino zaradi njenega vnosa v tla, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10, v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer se za predelavo odpadkov po postopku z oznako R10 šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo. V obravnavani zadevi je bistveno, da bo zemljina odstranjena iz lokacije v k.o ..., odložena v tla na zemljišče v k.o ..., za namen izboljšanja ekološkega stanja tal. Za izboljšanje ekološkega stanja tal se lahko uporablja zemeljski izkop ali umetno pripravljena zemljina, ki izpolnjuje zahteve Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (prvi odstavek 8. člen).

26. Prizadeta stranka je k okoljevarstvenemu dovoljenju predložila Oceno zemeljskega izkopa št. 5000-509/19 z dne 15. 7. 2019, ki jo je izdelal B d.o.o., iz katere izhaja, da zemljina ustreza zahtevam Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, glede vseh anorganskih, organskih parametrov in vsem zahtevam za fizikalno kemične parametre. Iz Poročila o vzorčenju zemljine je razvidno, da je le to potekalo dne 10. 6. 2019, in sicer na izkopani zemljini na posameznih vzorčnih mestih na lokaciji izkopa. Prav tako sta bila za lokacijo vnosa izdelana Moratoring stanja tal (ničelno stanje parc. št. 932 – del 1, k.o. ...), ki jih je izdelal B d.o.o. in opravljeno. Predložen je Načrt ravnanja z odpadki, vnos zemeljskega izkopa v tla iz maja 2019, ki ga je izdelal E s.p.. Sodišče zato ni sledilo dokaznemu predlogu prizadete stranke za zaslišanje priče C.C., ki je bil pooblaščenec prizadete stranke v postopku pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, ki bi izpovedal o stanju zemljine na lokaciji izkopa v času vložitve vloge in danes, saj o je o tem predložen naveden Načrt ravnanja z odpadki, kot tudi predložena Ocena kakovosti zemeljskega izkopa z dne 15. 7. 2019. Iz tega razloga je neutemeljen tudi dokaz tožeče stranke za postavitev izvedenca o obstoju in obsegu zemljine.

27. Nesporno je, da sta na zemljišču parc. št. 932 v k.o. ... lastnika A.A. in B.B., ki sta za ta poseg podala dovoljenje. Iz Lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanja drugih del na zemljišču, je razvidno, da gre za območje kmetijskih zemljišč. Pridobljeno je Vodno soglasje št. 35507-8972019 z dne 9. 8. 2019. Prizadeta stranka je podala izjavo, da bo vnos zemeljskega izkopa izveden izven 10 m varovalnega pasu lokalne ceste, varovanega pasu daljnovoda, varovalnega pasu prenosnega plinovoda in komunikacijskega voda. Za vse navedeno so bila pridobljena dovoljenja, kar tudi ni sporno.

28. Uredba o odpadkih, Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in ZVO-1, kot podlaga za izdajo spornega okoljevarstvenega dovoljenja, ne določajo preverjanja prvostopenjskega organa ali upravljalec razpolaga z ustreznimi kapacitetami za predelavo odpadka, torej v obravnavanem primeru zemeljskega izkopa. Prvostopenjski organ je na podlagi Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov določil pogoje vnosa zemeljskega izkopa, katerih se bo moral upravljalec držati. Oseba, ki pripravlja zemeljski izkop ali umetno pripravljeno zemljino zaradi vnašanja v ali na tla, mora voditi evidenco o obdelavi odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, evidenco o uporabi zemeljskega izkopa in evidenco o uporabi umetno pripravljene zemljine (12. člen Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov). Za izvajanje nadzora kakovosti zemeljskega izkopa pa bo morala biti imenovana odgovorna oseba, ki bo izkop prevzemala in vodila naveden evidence, in jih na zahtevo ministrstva ali pristojnega inšpektorja predložiti, kot je že obrazložil drugostopenjski oran v svoji odločbi.

29. Za tožečo stranko je sporno ali je upravni organ preverjal izpolnitev pogojev za izvedbo agromelioracije. Po mnenju tožeče stranke bi upravni organ, ko je z izpodbijano odločbo odločil, da lahko prizadeta stranka opravi zemeljski izkop na nepremičnini, ki v naravi predstavlja najboljše kmetijsko zemljišče, moral kot materialnopravno pomembno upoštevati kongentne določbe ZKZ, predvsem, ki urejajo agrarno operacijo oziroma zahtevno agromelioracijo (5.1. ZKZ).

30. Predlog za uvedbo zahtevne agromelioracije lahko vložijo lastniki kmetijskih zemljišč na predvidenem območju zahtevne agromelioracije oziroma fizične ali pravne osebe, ki jih pooblastijo lastniki zemljišč na predvidenem območju zahtevne agromelioracije (prvi odstavek 79. člena ZKZ) in predlogu med drugim predložiti tudi okoljevarstveno dovoljenje. Zahtevna agromelioracija se uvede z odločbo ministrstva, pristojnega za kmetijstvo.

31. Postopek pridobitve okoljevarstvenega dovoljena po ZVO-1 in postopek agromelioracije po ZKZ, sta dva ločena postopka oziroma dve različni upravni zadevi, kjer so aktivno legitimirani različni predlagatelji. Okoljevarstveno dovoljenje je potrebo pridobiti pred izdajo agromelioracijskih del. Iz Načrta agromelioracijskih del za izvedbo zahtevne agromelioracije na zemljišču ..., ki ga je izdelala D. (junij 2019) izhaja, da bo prizadeta stranka kot investitor izvedela za namen racionalne rabe naravnih virov za izboljšanje ekološkega stanja, zamenjavo spodnjega sloja kmetijskega zemljišča z izkopom nerodovitnega sloja tal. Izvedba agromelioracije predstavlja varovanje rodovitne zemljine in obsega ukrepe, ki izboljšujejo fizikalne, kemijske in biološke lastnosti tal ter izboljšujejo dostop na kmetijsko zemljišče3. Okoljevarstveno dovoljenje je kot pogoj za izdajo agromelioracijske odločbe, saj kot izhaja iz navedenega Načrta agromelioracijskih del, kjer je predviden rok (jesen 2021) izvedbe agromelioracijskih del po pridobitvi vseh soglasij in dovoljenj ter odločbe o uvedbi agromelioracije. Stranka najprej poda vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenj, ki ga v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZKZ predloži predlogu za uvedbo zahtevne agromelioracije.

32. Sporno je tudi ali bi prizadeta stranka morala pridobiti rudarsko pravico oziroma koncesijo za izkoriščanje, ker je zemeljski izkop sestavljen iz snovi, za izkoriščanje katerih je potrebno pridobiti rudarsko pravico. Tožeča stranka meni, da je s tem, ko je upravni organ prizadeti stranki dovolil opraviti zemeljski izkop, ki je na podlagi 9. točke 2. člena Uredbe o obremenjevanju okolja sestavljen tudi iz mineralnih sedimentov, ki se na podlagi četrtega odstavka 4. člena ZRud-1 štejejo za nekovinske mineralne snovi, zahtevana pridobitev rudarske pravice v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZRud-1. Ravnanje z nekovinsko mineralno surovino, ki pomeni višek materiala ob izvajanju gradbenih del in melioracij, ureja 92. člen ZRud-14. Če se nekovinska mineralna surovina, pridobljena pri gradbenih delih ne porabi pri gradnji ali melioraciji ali če način uporabe take mineralne surovine ni določen v izreku dovoljenja ali odločbe (prvega odstavka 92. člena ZRud-1), veljajo za investitorja teh del glede plačila za pridobljeno enoto mineralne surovine določbe ZRud-1 in predpisov, ki urejajo način določanja plačila rudarske koncesnine (drugi odstavke 92. člena ZRud-1). Prizadeta stranka bo navedeno koncesnino kot sama navaja tudi poravnala. V obravnavanem primeru gre za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe oziroma postopek za predelavo odpadkov po postopku R10, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po 9. členu Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in ne za rudarska dela po ZRud-1. 33. Sodišče pritrjuje prizadeti stranki, da upravni organ ni imel zakonske podlage v ZVO-1, Uredbi o odpadkih, kot Uredbi o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, da v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 84. člena ZVO-1, preveri še kakšna druga dovoljenja kot je rudarska koncesija za izkoriščanje mineralnih surovin, kot tudi ne ugotavljati, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvedbo agromelioracije, saj ne gre za isto upravno stvar. Kot je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pravilno pojasnila tožena stranka, so v skladu z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov podlage za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, potrebna soglasja lastnikov kraja vnosa zemljine glede nameravanega vnosa, kar je bilo v postopku tudi pridobljeno. Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, kot podlago za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zahteva kot upravni akt vodno soglasje, ki pa je bilo v postopku predloženo.

34. Namen izdaje okoljevarstvenega dovoljenja izhaja iz prvega odstavka 70. člena ZVO-1, po katerem mora upravljavec v zvezi z obratovanjem naprave zagotoviti ukrepe za preprečevanje onesnaževanja okolja; uporabo najboljših razpoložljivih tehnik; preprečevanje onesnaževanja okolja večjega obsega; preprečevanje nastajanja odpadkov v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke; reciklažo oziroma odstranjevanje odpadkov s čim manjšim vplivom na okolje; učinkovito rabo energije; ukrepe za preprečevanje nesreč in ukrepe za preprečitev onesnaževanja okolja. Že iz te zakonske določbe izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja načeloma namenjen varovanju okolja in zdravja ljudi.

35. Glede odgovornosti za morebitno škodo sodišče pojasnjuje, da je po ZVO-1 eno temeljnih načel, da škodo plača povzročitelj obremenitve (9. ZVO-1). Po prvem odstavku 10. člena ZVO-1 povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanja okolja, vključno s stroški izvedbe preprečevalnih in sanacijskih ukrepov v primeru okoljske škode. Po 6. točki 3. člena Uredbe o odpadkih je povzročitelj odpadkov oseba, katere delovanje ali dejavnost povzroča nastajanje odpadkov (izvirni povzročitelj odpadkov), ali oseba, ki izvaja predobdelavo, mešanje ali druge postopke, s katerimi se spremenijo lastnosti ali sestava teh odpadkov. Po presoji sodišča že iz citiranih določb jasno izhaja odgovornost prizadete stranke za preprečevanje in sanacijo morebitne okoljske škode, v skladu z navedenimi določbami. Navedbe tožeče stranke, da je bil upravni organ dolžan preverjati finančno stanje prizadete stranke, če bo sposobna povrniti stroške morebitne nastale škode, nima podlage v ZVO-1, ne v citiranih uredbah, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega okoljevarstvenega dovoljenja.

36. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi, glede na obrazloženo je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

37. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. 2 Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba iz prvega odstavka tega člena ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače ( 43. člen ZUP). 3 Agromelioracije obsegajo ukrepe izravnave zemljišč, krčitev grmovja in dreves, nasipavanje rodovitne zemlje, odstranitve kamnitih osamelcev, ureditve poljskih poti, izdelave in razgradnje teras, ureditve gorskih in kraških pašnikov, ureditve manjših odvodnjavanj, apnenja in založnega gnojenja (78. člen ZKZ). 4 Če se ob izvajanju gradbenih del na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po predpisih, ki urejajo graditev objektov, ali melioraciji na podlagi odločbe, izdane po zakonu, ki ureja kmetijska zemljišča, predvideva pridobitev nekovinske mineralne surovine, se ta surovina uporabi pri gradnji oziroma melioraciji pod pogoji, določenimi v gradbenem dovoljenju ali odločbi o melioraciji, način uporabe take mineralne surovine pa mora biti določen v izreku dovoljenja ali odločbe (prvi odstavek 92. člena ZRud-1).