Jedro

Tožnik s tem, ko je že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavljal socialno-ekonomske vidike diskriminacije ni navajal dejstev, ki bi bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla toženka, ampak je njegova prošnja v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere neutemeljena, ker tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Maroko doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je namreč, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in da prihaja iz varne izvorne države.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik prihaja iz Maroka, po narodnosti je Berber. Po veroizpovedi pa musliman, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Diplomiral je s področja informatike. Vojaškega roka ni služil in ni član politične stranke ali organizacije. Nikoli ni bil obsojen na zaporno kazen. V zvezi s svojo potjo po zapustitvi izvorne države septembra 2019 je povedal, da je z letalom odšel v Turčijo, kjer je ostal 13 dni, od tam v Grčijo za 10 dni, nato v Albanijo, kjer je ostal pet dni in naprej do Črne gore. Po 25 dneh je pot nadaljeval v Bosno in Hercegovino (BiH), kjer je ostal približno dva meseca. Iz BiH je pot nadaljeval preko Hrvaške, 8 dni kasneje pa je prišel do Slovenije. V Sloveniji ga je po dveh nočeh prijela policija, ko je bil na poti do azilnega doma. Dokumente je izgubil v Turčiji, doma ima samo kopijo osebne izkaznice.

3. Po tem, ko ga je tožena stranka seznanila, da je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav, je v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, povedal, da sta se starša ločila, ko je bil še majhen, od takrat pa je imel ves čas težave, tudi težave duševne narave. Ob šolanju je tudi delal, da je preživljal svojo družino. Kot Berber je bil diskriminiran, kar je čutil tako, da si je s težavo uredil dokumente, v hiši, kjer je živel, niso imeli kanalizacije, elektrike pa je vedno zmanjkovalo, redne zaposlitve ni imel in je opravljal le priložnostna dela, plačilo pa je bilo slabo. Kar je zaslužil, ni zadoščalo za preživetje družine. Povedal je, da je osem mesecev delal v informacijskem podjetju. Želel si je redne zaposlitve, vendar je ni uspel najti.

4. Zaradi sistema v Maroku, ki mu ni všeč, je pričel s pisanjem protirežimskih člankov, ki jih sam ni nikjer objavil, a so kljub temu, sam ne ve, kako to, bili objavljeni. Težav zaradi tega ni imel, imel pa jih je njegov brat, ker je rekel, da so pisanja njegova, da bi s tem zaščitil brata. Maroko je zapustil zaradi družinskih in političnih težav. Povedal je še, da bi Maroko zapustil tudi, če bi imel stalno službo, saj mu sistem ni bil všeč.

5. Kot je povedal, so se njegove težave pričele, ko je bil še majhen in sta se starša veliko prepirala. Oče je domov vozil druge ženske in pretepal mamo. Pretepal je tudi njega. Od hiše je odgnal tožnikova starejša brata, ki pa sta se vrnila, ko se je oče odselil. Tožnikova mati je zato podala vlogo za ločitev. Sam je bil takrat star 10 ali 11 let. Mati je očeta prijavila zaradi nasilja, vendar ni policija nič ukrenila, saj je oče takrat že zapustil njihovo bivališče. Od tedaj dalje tožnik očeta ni več videl. Mati je od očeta zahtevala tudi plačilo preživnine, vendar tudi sodišče pri tem ni bilo uspešno. Tožnik je zato zasovražil državo. Poleg družinskih težav je tožnik navajal tudi težave zaradi berberske narodnosti. Povedal je, da so imeli težave s sosedi, živeli so v težkih pogojih. Želel je zaključiti šolanje, da bi pomagal svoji družini. Delal je tudi med šolanjem in imel zaradi tega veliko težav. Delati je pričel že po očetovem odhodu od hiše. Po maturi se je prijavil na delovno mesto inženirja, vendar so zaradi korupcije njegovo prijavo zavrnili, zaposlili pa osebo, ki je imela slabše ocene. Zato se je odločil, da bo Maroko zapustil. Kasneje je diplomiral iz informatike in se zaposlil za osem mesecev v podjetju A. Prejemal je 300 evrov mesečno, kar pa ni zadoščalo za normalno življenje, saj bi potreboval vsaj enkrat več. Zaradi razočaranja, ker ga niso zaposlili na delovno mesto inženirja, je pričel s pisanjem člankov zoper režim, kralja in korupcijo. Člankov nikjer ni objavil, pisal jih je, da bi sprostil svojo jezo. Za članke je vedel samo njegov starejši brat. Članki so nekako prišli v javnost. Ker ga je starejši brat želel zaščiti, je rekel, da so članki njegovi. Zato je brat imel nekaj težav, sam pa ne. Na vprašanje uradne osebe, kako so ljudje vedeli, da so članki njegovi, je povedal, da zaradi njegovega rokopisa in ker je v soseski večkrat glasno kritiziral državni sistem.

6. Tožnik je povedal še, da so ga zaradi berberske narodnosti velikokrat žalili. Zaradi drugačne obravnave ob pridobivanju novih dokumentov je dobil občutek, da ni državljan Maroka. Arabci so vedno imeli pred njim prednost. Pojasnil je, da sistem sicer ni agresiven do Berberov, vendar pa je v Maroku veliko korupcije, preostali Arabci pa se do njih obnašajo diskriminatorno.

7. Finančno mu je za pot iz Maroka pomagala mama, ki je vzela 600 evrov kredita. Za pot mu je dala 400 evrov, ostalo je prihranil sam. Na vprašanje, ali je bil v Maroku kdaj grožen, je odgovoril pritrdilno in pojasnil, da je čutil, da bi lahko imel težave z državo kadarkoli. Povedal je še, da se v Maroko ne želi vrniti.

8. Na vprašanje pooblaščenca, ali se je kdaj udeležil kakšnih demonstracij, je odgovoril pritrdilno, vendar ni znal povedati, katerega leta je to bilo. Povedal pa je, da so demonstracije potekale zoper vlado in kralja.

9. Glede na navedeno, je tožena stranka ugotovila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Svojo prošnjo je utemeljeval z nezadovoljstvom s svojim življenjem zaradi ekonomskih in družinskih težav. Pri tem pa je razlog za odhod iz Maroka pavšalno povezal z nezadovoljstvom z državnim sistemom, režimom, pritiski in diskriminacijo na podlagi njegove berberske narodnosti.

10. Tožena stranka ugotavlja, da so razlogi tožnika, ki se navezujejo na preganjanje zaradi berberske narodnosti, splošni in pavšalni. Podal ni nobenih konkretnih navedb, kako je bil sam osebno oškodovan, čeprav mu je bilo v zvezi z navedenim zastavljenih več vprašanj. Opisati ni znal niti enega dogodka, na podlagi katerega bi tožena stranka lahko ocenila, da je v Maroku ogrožen na podlagi svoje narodnosti. Meni, da posplošene navedbe glede oteženega pridobivanja dokumentov in domnevnih žaljivk niso izkaz ogroženosti ali resne škode na podlagi njegove narodnosti in tudi ne nakazujejo na diskriminatorno obravnavo, še zlasti zato ne, ker je opisoval zgolj domnevno splošno stanje.

11. V zvezi z družinskimi težavami, na katere se je tožnik prav tako skliceval, pa tožena stranka ugotavlja, da psihičnih pritiskov, ki jih je občutil, ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi katerega izmed razlogov iz Ženevske konvencije, kakor tudi ne z resno škodo. Po očetovem odhodu tožnik namreč z njim ni imel nobenih težav, saj niti ne ve, kje se sedaj nahaja. Tudi finančne težave, ki jih je zaradi očetovega odhoda občutil, ni mogoče povezati z resno škodo.

12. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tudi tožnikovo nezadovoljstvo z maroškim režimom, ne more biti razlog za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik je navajal zgolj hipotetično možnost, da bi imel težave, ki pa niso nastopile. Zato jih ni mogoče obravnavati in šteti kot relevanten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako ni mogoče tožnikovih navedb v zvezi z njegovim razočaranjem nad sistemom v Maroku po razvezi staršev, korupcijo v Maroku, ki naj bi jo pri zaposlovanju izkusil tudi na lastni koži, povezati s preganjanjem v izvorni državi ali z možnostjo nastopa resne škode ali diskriminacije. Ugotavlja, da je tožnik zasedbo delovnega mesta povezoval le z boljšimi ocenami, ne pa tudi s pridobljenim znanjem oziroma večjimi izkušnjami protikandidata. Kljub njegovim trditvam, da je sistem v Maroku slab, pa je vendarle zaključil študij na Fakulteti za informatiko in si tudi našel zaposlitev na svojem področju, pri čemer mu tega nihče ni poskušal onemogočiti. Trditve, da je maroški sistem slab, so pavšalne in brez realne osnove. Kar pa zadeva njegove navedbe, da je zaradi nezadovoljstva pričel s pisanjem kritičnih člankov, pa tožena stranka zaključuje, da sam zaradi tega ni imel težav niti da bi bil v strahu.

13. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ -1. Zatrjevanih težav ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini. Tega tožnik s svojimi pavšalnimi, hipotetičnimi in nekonkretnimi izjavami niti ni izkazal. Meni, da je Maroko zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer in želje po boljšem življenju. Ravno tako ni moč zaključiti, da je bil v preteklosti žrtev preganjanja, kakor tudi ne, da bi bil v primeru vrnitve v Maroko soočen s preganjanjem ali resno škodo, saj mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik ni izkazal. Okoliščine, kot jih je za utemeljitev svoje prošnje navajal, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

14. Tožnik se je predstavil kot državljan Maroka. Kljub temu, da svoje istovetnosti ni nesporno izkazal, je tožena stranka do dokaza o nasprotnem štela, da je državljan Maroka. V navedbah tožnika pa tudi ni mogoče najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni vama izvorna država. Zato je zaključila, da je bil vzrok za zapustitev države slaba ekonomska situacija, ki je vodila v nezadovoljstvo z maroškim režimom, in težnja po izboljšanju le-te.

15. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

16. V tožbi tožnik izpostavlja, da je imel v izvorni državi težave tako zaradi svoje narodnosti, kot tudi političnega prepričanja. Ker je Berber in diskriminiran, slednje vpliva na njegovo osebnost. V upravnem postopku je natančno povzel svoje življenje in ravnanja, ki jih je bil kot Berber deležen. Povedal je, da je bil pred državnimi organi v Maroku obravnavan kot manjvreden, da je bil deležen splošnih žaljivk, kar je vse vplivalo na osebnostno dojemanje okolja, v katerem živi. Pri njem se je pojavil tako občutek strahu kot tudi sovraštva. Navaja, da so v Maroku splošno poznane sistemske pomanjkljivosti zlasti pri obravnavi Berberov. Tožnik je želel živeti v tem sistemu, vendar je bil izpostavljen diskriminatornim ravnanjem. Zaradi tega je utrpel resno škodo, ki se je odražala v strahu pred dnevom. Ker ga država ni zaščitila pred resno in sistematično diskriminacijo, je iz izvorne države pobegnil. Prav zaradi diskriminacije, ki je je bil deležen, je postal politično aktiven, četudi le v smeri lastnega pisanja. Strah ga je namreč bilo morebitnih sankcij. Tožnik se je tudi udeležil demonstracij zoper režim v izvorni državi. To so tudi razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Iz Maroka tožnik ni odšel zaradi slabe ekonomske situacije. Institut mednarodne zaščite je namenjen tistim, ki so preganjani na podlagi svoje narodnosti in političnega prepričanja, še posebej če je prisoten strah, kot pri tožniku. Meni, da je pri podaji prošnje navajal pomembna dejstva, ki jih tožena stranka ni pravilno prepoznala.

17. Tožnik se sicer strinja, da je Maroko varna država, vendar ne za tožnika. Za tožnika je Maroko nevarna in diskriminatorna država.

18. Meni, da tožena stranka ni ugotovila resničnega dejanskega stanja. Očita ji, da tožniku v postopku ni dala možnosti, da se izjasni o vseh okoliščinah in dejstvih in se pri tem sklicuje na fotografije, ki jih je imel tožnik v telefonu. To bi morala tožena stranka storiti že v upravnem postopku, ne pa slednje prelagati na pooblaščenca. Iz teh razlogov je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Fotografije so bile pomembne tako z vidika identifikacije tožnika, kot tudi za presojo dejanskega stanja.

19. Sodišču predlaga, da ga zasliši ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in samo tožniku prizna mednarodno zaščito.

20. Skupaj s tožbo je tožnik vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po mnenju tožnika bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe in s tem s kršitvijo pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS nastala težko popravljiva škoda. Tožnik navaja, da bi v primeru, če bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari in bi bil odstranjen iz območja Republike Slovenije ter vrnjen Kraljevino Maroko, izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Slednje bi za tožnika pomenilo takšno pravno situacijo, ko vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča. Tožnik se ne bi več nahajal pod jurisdikcijo Republike Slovenije, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu ta z odstranitvijo in vrnitvijo v izvorno državo prenehal. 21. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da vsako potencialno diskriminatorno ravnanje še ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem se sklicuje na 54. točko Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki določa, da diskriminacija postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve možnosti, da si sam zasluži za življenje oziroma za dostopnost do javnih izobraževalnih ustanov. Izpostavlja, da iz tožnikovega primera ne izhaja, da bi mu bila onemogočena pravica do šolanja, zaposlitve, oziroma da bi mu bil onemogočen dostop do javnih dobrin in ustanov (mati je denimo brez omejitev pridobila kredit). Zato trditev, da je bil diskriminiran oziroma preganjan, ni utemeljena. Da je res tako, potrjuje tožnik sam z zgolj hipotetično izjavo, da je čutil, da bi lahko kadarkoli imel probleme z državo. Vendar pa slednje iz njegovih izjav ne izhaja. Izpostavlja, da preganjanje povezuje s slabimi življenjskimi pogoji, z uporabo besede Berber kot žalitve in oteženim pridobivanjem dokumentov, čeprav je dokumente pridobil (tako potni list, kakor tudi osebno izkaznico). Ugotavlja, da je bil tožnik v Maroku že dlje časa nezadovoljen, na kar kaže njegova izjava, da mu tam preprosto ni všeč in bi državo v vsakem primeru zapustil. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je tožnik Maroko zapustil v prvi vrsti zato, ker si je želel izboljšati življenje, čemur pa mednarodna zaščita ni namenjena.

22. Izpostavlja še, da iz navedb tožnika v postopku mednarodne zaščite ne gre razbrati, da bi se aktivno politično udejstvoval. Članki, ki jih je navajal, so sicer izražali njegovo nezadovoljstvo in razočaranje nad režimom, vendar je tožnik povedal, da je s pisanjem želel doseči le boljše počutje. Njegov namen ni bil, da bi bili javno objavljeni, torej ne gre za aktivno politično izražanje. Za članke, razen njegovega brata, ni vedel nihče. Tudi po njihovi objavi, do katere je prišlo po čudnem naključju, tožnik ni občutil posledic, čeprav naj bi se vedelo, da je članke pripravil on. Prav tako udeležba na demonstracijah, pri čemer pa ni vedel povedati, katerih demonstracij se je udeležil in kdaj, ne izkazuje, da bi bil zaradi tega lahko ogrožen oziroma v strahu pred morebitnimi posledicami. Tožnik tudi ni navedel, da bi imel zaradi udeležbe na demonstracijah težave. Ni nepomembno niti to, da je demonstracije omenil šele, ko ga je pooblaščenec na koncu osebnega razgovora to izrecno vprašal. Tožnik v upravnem postopku tudi ni navajal, da bi mu bilo onemogočeno politično udejstvovanje oziroma, da bi bil zaradi političnega prepričanja ogrožen oziroma zatiran. Poudarja, da je s tožnikom opravila dva razgovora, pri čemer je imel možnost, da se natančno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, za katere misli, da so pomembne v njegovem primeru, na kar je bil tudi izrecno opozorjen.

23. Glede na tožbene navedbe dodaja še, da je tožnik v upravnem postopku zatrdil, da bo preko pooblaščencev predložil sliko potnega lista, kakor tudi sliko hiše v kateri je živel, kar do izdaje izpodbijane odločbe ni storil niti ni tega storil kasneje. Zato so tožnikovi očitki, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o omenjenih dokazilih, neutemeljeni. Meni, da je dolžnost tožnika, da za svoje izjave predloži dokaze, ki jih poseduje, in ni dolžnost tožene stranke, da tožnika za dokazila prosi in nanje čaka v nedogled.

24. V zvezi z zahtevano začasno odredbo pa meni, da je ta neutemeljena ali vsaj preuranjena, saj tretji odstavek 70. člena ZMZ-1 določa, da tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe.

25. K točki I izreka:

26. Tožba ni utemeljena.

27. Izpodbijana odločba temelji na določbah 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1, na podlagi katerih se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vendar pa mora sodišče ugotovitve in pravno utemeljitev tožene stranke popraviti oziroma dopolniti.

28. Tožena stranka je dovolj natančno povzela tožnikove navedbe v zvezi z diskriminacijo in sicer o tem (na primer), da so živeli med Arabci, in da so imeli težave s sosedi zaradi narodnosti, da so živeli v težkih pogojih, zaradi korupcije so zavrnili tožnikovo prijavo za delo in vzeli drugo osebo, ki je imela slabše ocene; velikokrat so mu rekli Berber kot žalitev; ko so potrebovali uradne dokumente, so se do Berberov obnašali drugače kot do Arabcev; dobili so občutek, da niso državljani Maroka; ko so čakali na vrsto in je bil Arabec za njim v vrsti, je imel Arabec prednost in so ga poklicali pred njim.

29. Vendar pa je toženka v izpodbijanem aktu razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 napačno uporabila s pravnega vidika oziroma ga je napačno interpretirala v povezavi s trditvami tožnika v upravnem postopku. Kajti dejanje preganjanja po drugi alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 se lahko izvaja tudi preko diskriminacije zaradi pripadnosti določeni narodnosti (tretja alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1) v obliki pravnih in upravnih ukrepov oziroma zbira različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, če so ta dejanja dovolj resne narave ali ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1).

30. Upravno sodišče je na tej pravni podlagi v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1 v zadevah, kot je na primer I U 766/2013-15 z dne 8. 1. 2014. V tej sodbi je v povezavi z zbirom dejanj in ukrepov preganjanja upoštevalo okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnikov v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnike s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite.1 V sodbi v zadevi I U 1140/2012-51 z dne 10. 5. 2013 je upoštevalo diskriminatorne elemente na področju zaposlovanja, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvenega varstva ter dostopa do stanovanja, ki jih izvajajo državne službe.2

31. Sodišče lahko v tej zadevi, upoštevajoč omenjene elemente iz sodb v zadevah I U 766/2013-15 in I U 1140/2012-51, ponovi izpeljavo splošne interpretacije in stališča, ki jih je zavzelo že v sodbi v zadevi I U 1875/2015-52 z dne 1. 6. 2017, in sicer, da preganjanje predstavlja nedoločen pravni pojem. Zato je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve, ne izključuje preganjanja iz ZMZ-1 oziroma kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.3

32. Tudi Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca4 navaja, da splošno sprejete definicije pojma „preganjanje“ ni, tako da je presoja, katera dejanja utemeljujejo zahtevo po podelitvi begunskega statusa, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tudi različni avtorji v strokovni literaturi navajajo, da pojem preganjanja nima določene pravne definicije in da po splošno sprejetih stališčih velja, da mora ravnanje doseči določeno stopnjo resnosti, da se lahko opredeli kot preganjanje. Vendar pa pri tem obstajajo različne razlage glede tega, kdaj je ta stopnja dosežena, in jasnega testa, ki bi vnaprej opredeljeval, kdaj določena diskriminatorna dejanja predstavljajo preganjanje, ni.5

33. Da dejanja diskriminacije v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja, primeroma navaja Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Ta v 53. odstavku najprej navaja, da je prosilec lahko izpostavljen različnim ukrepom, ki sami po sebi ne dosegajo preganjanja (na primer diskriminacija v različnih oblikah), v nekaterih primerih v kombinaciji z drugimi neugodnimi dejavniki (npr. splošno ozračje negotovosti v matični državi), vendar pa lahko v teh primerih različni elementi, če se združijo v prosilčevi zavesti, ustvarijo posledice, ki v veliki meri opravičujejo obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem na kumulativnih osnovah. Konkretno ta priročnik glede diskriminacije v odstavkih 54. in 55. navaja, da v različnih družbah dejansko obstajajo večje ali manjše razlike pri obravnavanju različnih skupin in da osebe, ki so zaradi takšnih razlik manj ugodno obravnavane, niso nujno tudi žrtve preganjanja. Kljub temu diskriminacija postane preganjanje v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. pri resnih omejitvah možnosti, da si sama zasluži za življenje, potem glede dostopa do javnih izobraževalnih ustanov in socialnega in zdravstvenega varstva. V primerih, ko diskriminacijski ukrepi sami po sebi niso resnega značaja, vseeno lahko povzročijo utemeljen strah pred preganjanjem, če v zavesti prizadete osebe ustvarijo občutek strahu in negotovosti v zvezi s prihodnjo eksistenco. V strokovni literaturi se omenja, da „gola diskriminacija“ (še) ne predstavlja preganjanja, kljub temu pa se preganjanje začne v primeru, ko diskriminatorna dejanja dosežejo določeno stopnjo resnosti („severe or serious discrimination“).6

34. Dejanja preganjanja torej niso zgolj tista, ki predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, saj že iz določbe prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 jasno izhaja, da morajo dejanja preganjanja predstavljati hudo kršitev človekovih pravic, ni pa določen še nadaljnji pogoj, da mora iti za pravice, ki jih ni mogoče omejiti; to izhaja tudi iz uporabe pojma „zlasti“ v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, 2. alineja pa pravic, ki jih skladno z EKČP ni mogoče omejiti, niti ne omenja. Ni torej nujno, da gre za kršitev pravic, ki jih skladno z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, temveč dejanja preganjanja lahko predstavljajo tudi kršitve drugih človekovih pravic, ki pa morajo biti dovolj hude, da ustrezajo standardu iz 26. člena ZMZ-1. Ali in kdaj kršitve tak standard dosegajo, pa je, kot že omenjeno, odvisno od okoliščin vsakega konkretnega primera in pravne meje vnaprej ni mogoče natančno določiti.

35. V povezavi s kršitvami socialnih in ekonomskih pravic kot dejanj preganjanja in nedoločnim pojmom preganjanja je treba dodati, da se v strokovni literaturi omenja hierarhična delitev človekovih pravic v več kategorij, pri čemer naj bi prvo kategorijo predstavljale pravice, ki jih skladno s Splošno deklaracijo človekovih pravic ni mogoče omejiti, drugo kategorijo pravice, ki jih zagotavlja Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), tretjo kategorijo socialne in ekonomske pravice, ki jih zagotavlja Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), ter četrto kategorijo pravice, ki jih zagotavlja Splošna deklaracija človekovih pravic, pa niso vsebovane v MPDPP oziroma MPESKP.7 Zaradi takšne delitve nekateri opozarjajo, da organi odločanja pripisujejo socialnim in ekonomskim pravicam nižji status kot pa civilnim in političnim pravicam.8 Vendar pa ob tem stojijo na stališču, da tudi kršitve tovrstnih pravic lahko predstavljajo dejanja preganjanja, in pri tem navajajo, da mora biti v teh primerih kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.9 Pristojni organi naj bi v zadevah, ki vključujejo diskriminatorna ravnanja, interpretirali vpliv diskriminacije na človekove pravice v luči namena teh pravic, ki je v tem, da se vsakemu posamezniku omogoči življenje v enakosti in dostojanstvu.10

36. Zgoraj navedenemu sodišče dodaja, tako kot v zadevi I U 1875/2015-52, da kadar zakonodajalec v zakonu predpiše nedoločen pravni pojem, kot je preganjanje na podlagi diskriminatornih ukrepov na različnih področjih družbenega življenja, sodišče lahko izhaja iz predpostavke, da je zakonodajalec s tem dal sodiščem obveznost, da nedoločen pravni pojem napolnijo z vsebinskimi kriteriji in standardi glede na konkretne okoliščine vsakega primera in se natančnejša opredelitev nedoločnega pravnega pojma lahko razvije šele na podlagi sodne prakse. Sodišče v takih primerih ne vzpostavlja natančne pravne opredelitve vnaprej in še posebej ne, če v postopku stranke ne uveljavljajo konkretnih izkušenj in škode zaradi diskriminatornih ravnanj, četudi to ni nujen pogoj za ugotovitev preganjanja (ali resne škode).11

37. Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da tožnik s tem, ko je že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavljal socialno-ekonomske vidike diskriminacije ni navajal dejstev, ki bi bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla toženka, ampak je njegova prošnja v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere neutemeljena, ker tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. 38. Glede teh ugotovljenih okoliščin pa med strankama ni spora oziroma je toženka po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih, glede na standarde intenzivnosti preganjanja, izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

39. Sodišče ugotavlja, da trditve tožnika o diskriminaciji, ki so navedene v povzetku izpodbijanega akta in na začetku vsebinskega dela te sodbe, ne kažejo na potrebno stopnjo intenzivnosti in socialno-ekonomske razsežnosti diskriminatornih ukrepov preganjanja po 26. členu ZMZ-1. Trditveno breme v zvezi z intenzivnostjo in socialno-ekonomskimi razsežnostmi preganjanj pa je bilo na strani tožnika. Iz vsega navedenega ne izhaja, da bi bil tožnik v Maroku preganjan v smislu 26. člena ZMZ-1 oziroma da bi mu v Maroku grozila resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1, česar niti ni zatrjeval, saj se je skliceval na razlog za svoje težave v zvezi s pripadnostjo Berberom oziroma zaradi svojih člankov s politično in kritično vsebino. Vendar tudi v vezi s tem ni bil preganjan in ne kaže, da bi lahko bil, saj naj bi avtorstvo navedenih člankov pripisovali njegovemu bratu, za katerega pa tožnik tudi ni rekel, da bi bil preganjan iz političnih razlogov s potrebno stopnjo intenzivnosti, ali da bi bila preganjana njegova družina. V tem elementu se sodišče lahko strinja z ugotovitvami in dokazno oceno tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi imel zaradi pisanja člankov zoper maroški sistem kakršnekoli težave. Iz njegove izjave na strani 3 zapisnika osebnega razgovora z dne 12. 2. 2020 izhaja, da je začel pisati članke zoper korupcijo v državi, ko so zavrnili njegovo vlogo za drugo delovno mesto. Članke je pisal in hranil doma ter jih ni objavljal. Zanje je vedel le njegov starejši brat. Ta naj bi tudi imel manjše težave, ko se je za članke izvedelo. Na izrecno vprašanje, ali je imel on sam zaradi njih kdaj težave, je namreč tožnik odgovoril nikalno. Iz navedb tožnika v postopku mednarodne zaščite tudi ne gre razbrati, da bi se aktivno politično udejstvoval, kot skuša prikazati v tožbi. Kot pravilno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na tožbo, je tožnik na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca povedal, da se je udeležil le enih demonstracij. Pri tem ni vedel povedati, katerega leta. Predvsem pa nikoli ni zatrjeval, da bi imel zaradi udeležbe na teh demonstracijah v izvorni državi težave.

40. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah s tem, ko je tožena stranka naložila tožniku, da predloži tako fotografije dokumentov kot hiše, kjer je živel, ki so bile naložene na tožnikov telefon. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni dvomila, da je državljan Kraljevine Maroko. Prav tako pa tudi ne, v kakšnih razmerah, kar naj bi izkazovala fotografija tožnikovega doma, je tožnik v Maroku živel. S tem povezan tožbeni ugovor oziroma argument ne more spremeniti dokazne ocene.

41. Glede resne škode pa tožnik tudi ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 niti ni navajal kakršnih koli drugih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost tveganja resne škode iz prve ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 42. Glede slednjega, to je revščine, je Upravno sodišče že vpeljalo v upravno-sodno prakso standard,12 da kadar tožnik uveljavlja pomanjkanje sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre sicer lahko za kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je lahko relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v izvorni državi. To se sicer ne nanaša na situacijo, ko stranki grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1) in v Maroku tudi ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo nediskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Vendar pa bi lahko določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,13 prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Maroko doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.14

43. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisne od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,15 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.16

44. Tožnik očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov. Zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi pridobila poročila o izvorni državi, da bi natančneje ugotovila oziroma preverjala dejansko stanje, ki ga je predstavil tožnik v upravnem postopku. Ne glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika, pa tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev zgolj za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.17 Zaradi tega negativna odločitev, ki jo izpodbija tožnik, tudi z vidika subsidiarne zaščite in načela nevračanja ni nezakonita.

45. Toženka tudi ni nepravilno uporabila kriterija iz druge alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik namreč ni podal prepričljivih razlogov, zaradi katerih Maroko, ki je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Dejstvo, da je toženka tožnika ob podaji prošnje obvestila o tem, da je Maroko po Odloku varna izvorna država, glede na to, da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, v konkretnih okoliščinah tega primera zadošča, da bi lahko tožnik navedel bolj prepričljive argumente, dejstva ali predlagal tehtne in konkretne dokaze, ki po njegovem mnenju izkazujejo nasprotno, pa tega ni storil. Zato s tem, ko mu toženka ni še posebej pojasnjevala, kaj pomeni, da je Maroko varna izvorna država in ali je v tem upoštevan tudi položaj Berberov v državi, ni kršila pravice do izjave tožnika v postopku.

46. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika še v postopku pred sodiščem. Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve), mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“

47. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Sodišča EU in ESČP glede sojenja na glavni obravnavi. Sodišče EU v sodbi v zadevi Sacko podaja interpretacijo določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,18 in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP. 19 Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.20

48. Na tej podlagi je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

49. K točki II izreka:

50. Po določbi 4. odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor. Iz določila prvega odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Zakonodajalec je z določilom tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 med drugim izrecno določil, da tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v rednem postopku in zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe To pomeni, da ima vložena tožba v zadevah mednarodne zaščite, za kakršno gre tudi v obravnavanem primeru, suspenzivni učinek že po samem zakonu (ex lege). Tožnik torej ni imel pravnega interesa za izdajo začasne odredbe že v času vložitve tožbe in ga tudi nima v času odločanja sodišča, kajti sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi drugega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Upravno sodišče se je ob tem oprlo na vir: Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 37. Navedlo je, da se ti elementi v zadostni meri ujemajo s področji, na katerih velja splošna zaščita pred diskriminacijo oseb ne glede na raso ali narodnost v pravu EU po Direktivi Sveta 2000/43/ES z dne 29 junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (člen 3). Ta direktiva sicer ni uporabljiva v konkretnem primeru, lahko pa služi za orientacijo, katera področja izključenosti posameznika iz družbe so lahko ključna za presojo socialno-ekonomske diskriminacije iz 2. alineje prvega in drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. 2 I U 1140/2012-51, 10. 5. 2013, odst. 73. 3 I U 1875/2015-52, 1. 6. 2017, odst. 74; glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, [GC], 21. 1. 2011, odst. 219. 4 Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev (UNHCR Handbook on Procedures and Criteria for determing Refugee Status - Geneva, Januar 1992), 51. odstavek. 5 Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 30 in 51. Podobno tudi Lauren Michelle Ramos: A New Standard for Evaluating Claims of Economic Persecution Under the 1951 Convention Relating to the Status of Refugees, Vanderbilt Journal of Transnational Law, Vol. 44, št. 2 , Marec 2011, str. 504-505; Francesco Maiani: The Concept of “Persecution” in Refugee Law: Indeterminacy, Context-Sensitivity, and the Quest for a Principled Approach, Les Dossiers du Grihl, Les dossiers de Jean-Pierre Cavaillé, De la persécution, 28. 2. 2010, dostopno na: http://dossiersgrihl.revues.org/3896. 6 Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 32-33. 7 Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45; James Hathaway: The Law of Refugee Status, Butterworths, Toronto, 1991, str. 106-11; Elena Loredana Pirvu in drugi: Persecution based on human rights violation, dostopno na:http://www.arduph.ro/domenii/protectie-persoane-si-bunuri/drepturile-omului-la-pace/persecution-based-on-human-rights-violation/. 8 Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45. 9 Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45-47; Elena Loredana Pirvu in drugi: Persecution based on human rights violation, dostopno na: http://www.arduph.ro/domenii/protectie-persoane-si-bunuri/drepturile-omului-la-pace/persecution-based-on-human-rights-violation/; Lauren Michelle Ramos: A New Standard for Evaluating Claims of Economic Persecution Under the 1951 Convention Relating to the Status of Refugees, Vanderbilt Journal of Transnational Law, Vol. 44, št. 2 , Marec 2011, str. 516-518; Michelle Foster: Non-Refoulment on the basis of Socio-Econimic Deprivation: The Scope of Complementary Protection in International Human Rights Law, New Zeland Law Review, Part II, 2009, str. 307-310. 10 Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 53. 11 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1875/2015-52, 1. 6. 2017, odst. 74-78. 12 Glej na primer. I U 1004/2018-6, 16. 5. 2018, odst. 48. 13 Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28. 14 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 15 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 16 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 17 Z enako utemeljitvijo je sodišče odločilo v zadevi: I U 1004/2018-6, 16. 5. 2018, odst. 49. 18 C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73. 19 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47. 20 Ibid. odst. 44.