Jedro

Tudi morebitna ukinitev delovnega mesta v posledici spremembe organizacije znotraj družbe ima naravo poslovne odločitve, ki je v izključni domeni delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Lahko pa preizkuša, če je z ukinitvijo delovnega mesta pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala potreba po delu delavca, ali pa je bila ukinitev njegovega delovnega mesta zgolj navidezna. Slednje v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Zaradi ukinitve tožnikovega delovnega mesta je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni imela možnosti, da bi tožnika ustrezno prezaposlila. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013, ki jo je tožena stranka dne 4. 3. 2013 podala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravnima strankama dne 5. 11. 2012, ni prenehala veljati, zaradi česar delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja (I/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter ga od nezakonitega prenehanja pogodbe dalje, to je od dne 4. 4. 2013 prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati plačo po odpovedani pogodbi, od nje odvesti davke in prispevke, nato pa mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni pod izvršbo (I/3. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I/4. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožena stranka v njegovem primeru zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj je najprej dne 26. 11. 2012 na novo sistemizirala 4 delovna mesta svetovalec v kabinetu generalnega direktorja, nato pa dne 25. 2. 2013 ukinila 4 delovna mesta svetovalec poslovodstva. Razlog, da je ukinila delovno mesto svetovalec poslovodstva je v racionalizaciji in optimizaciji poslovanja, vendar je po mnenju tožnika to zgolj fingiran razlog, s katerim je tožena stranka hotela opravičiti arbitrarnost svoje odločitve. Tožena stranka je sicer predložila poslovni načrt družbe za leti 2013 in 2014, vendar s tem ni v ničemer izkazala potrebe po reorganizaciji, še manj pa glede tega, da je bil poslovni načrt sprejet pred izpodbijano odpovedjo. Dokazna ocena temelji izključno na pavšalni izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je v tem, da si vsak generalni direktor organizira način dela. Tožena stranka bi morala v dokazne namene predložiti pogodbe o zaposlitvah svetovalcev v kabinetu generalnega direktorja, pa je sodišče takšen dokaz neutemeljeno zavrnilo. Očitno generalni direktor ob nastopu vodenja družbe ni želel več sodelovati s tožnikom. Tožnik bi lahko opravljal tudi druga dela, saj si je z delom svetovalca poslovodstva pridobil bogate izkušnje. Zato potreba po njegovem delu iz pogodbe o zaposlitvi ni mogla prenehati. Sodišče se ni opredelilo do nelogičnega dejstva, da bi za projekt desetih hidroelektrarn zadostovala dva človeka, ki poleg navedenega dela opravljata še delo izvršnega direktorja razvoja (A.A.) in pomočnika izvršnega direktorja razvoja (B.B.). Še manj nelogično je, da zakonitemu zastopniku tožene stranke ni znano ali Svet za koordinacijo projekta Srednja Sava sploh še obstaja. Izpovedba zakonitega zastopnika je v medsebojnem nasprotju tudi za to, da je tožnik v začetku meseca novembra 2012 opravljal naloge projekta C., medtem ko naj bi zakoniti zastopnik v istem času ugotovil, da na tem projektu lahko delata navedena sodelavca. Tudi sicer, v kolikor bi potreba po racionalizaciji poslovanja resnično obstajala, bi tožena stranka delovne naloge iz na novo ustanovljenih delovnih mest razdelila med obstoječe svetovalce poslovodstva. Tožena stranka je bila dolžna obvestiti svet delavcev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Tožena stranka bi morala skladno z določbami Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (v nadaljevanju: KP dejavnosti) obveščati delavce o vseh aktivnostih, ki so povezane z reševanjem presežnih delavcev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožniku je prenehalo delovno razmerje v posledici spremembe Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 13. 2. 2013, ki s spremembo pravilnika v letu 2012 nima nobene zveze. Sistemizacija delovnih mest spada v poslovno odločitev delodajalca in delavec vanjo ne more posegati. Na 4 delovna mesta svetovalec v kabinetu generalnega direktorja je zaposlila (razen delavca dr. D.D.) samo svoje delavce. Direktor tožene stranke je obrazložil tožnikovo delo v okviru projekta C.. Meni, da je tožniku pravilno in iz utemeljenih razlog odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nikakršnega nasprotja tako med izpovedbo direktorja tožene stranke kot glede povzemanja podatkov iz izvedenih listih, kot to zmotno opozarja pritožba. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 28. 2. 2013 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalec poslovodstva zaradi prenehanja potreb delavca pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012. Tožena stranka je zaradi racionalizacije in optimizacije poslovanja, zniževanja stroškov dela ter učinkovitejše razdelitve del in nalog dne 25. 2. 2013 sprejela spremembe Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto svetovalec poslovodstva. Zato je tožniku na podlagi redne odpovedi prenehalo delovno razmerje, poleg njega pa tudi preostalim trem njegovim sodelavcem na delovnem mestu svetovalec poslovodstva. Tožena stranka je preverila, če bi tožnika lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji na drugem ustreznem delovnem mestu oz. ga ustrezno prekvalificirala, vendar takšne možnosti ni našla. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano odpoved ter ugotovilo, da je bila zakonita. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

Tožena stranka je podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu z določbo 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z določb 2. odstavka 88. člena ZDR odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Na delodajalcu je dokazno breme, da je poslovni razlog utemeljen. V tej zvezi sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga presoja le, če je v resnici podan, in da ne gre zgolj za navidezni razlog ter rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to določba 6. člen ZDR.

Tudi morebitna ukinitev delovnega mesta v posledici organizacije znotraj družbe ima naravo poslovne odločitve, ki je v izključni domeni delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Seveda pa lahko preizkuša, če je z ukinitvijo delovnega mesta pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehala potreba po delu delavca, ali pa je bila ukinitev njegovega delovnega mesta zgolj navidezna. Na takšen razlog se je tožnik skliceval ves čas postopka, to pa opozarja tudi v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 26. 11. 2012 na novo sistemizirala 4 delovna mesta svetovalcev v kabinetu generalnega direktorja: svetovalca za pravno, kadrovsko, splošno in administrativno področje; svetovalca za področje trgovanja z električno energijo in drugimi energenti; svetovalca za proizvodnjo tehnično področje in svetovalca za finančno ekonomsko področje. Po izpovedbi direktorja E.E. je prišlo do spremembe sistemizacije zaradi ugotovitve, da so se nekatera delovna mesta prekrivala in podvajala, kar je povečalo stroške poslovanja. Na novo delovno mesto svetovalec v kabinetu generalnega direktorja so razporedili 3 že zaposlene delavce pri toženi stranki (F.F., G.G. in H.H.), enega pa so na novo zaposlili (D.D.), vendar je bil navedeni že pred tem zaposlen v skupini I..

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da so bila za novo zaposlene svetovalce vzpostavljena specifična delovna področja. Njihovo delo je bilo v pogodbah točno opredeljeno, kar za svetovalca poslovodstva to ni bilo določeno. Kot je izpovedal direktor E.E., je ob nastopu funkcije ugotovil, da so se določena opravila pri toženi stranki podvajala, zaradi česar ni bilo več potrebne po delu svetovalcev poslovodstva. S spremembo Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 25. 2. 2013 so bila delovna mesta svetovalcev poslovodstva iz tega razloga ukinjena. V tej zvezi je direktor izpovedal, da je delo svetovalcev poslovodstva, ki po ukinitvi niso bila več potrebna, prevzel sam. Poleg tega je izpovedal, da po novem izdeluje kontni plan računovodska služba in nobeden od svetovalcev poslovodstva. Zanikal je očitek, da bi vzpostavitev 4 izvajalcev svetovalcev generalnega direktorja kakorkoli vplivala na kasnejšo ukinitev delovnega mesta svetovalca poslovodstva, je pa res, da si je direktor ob nastopu funkcije vzpostavil svoj krog sodelavcev, za katere je smatral, da bo z njimi lahko delal. To pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni pomenilo ustvarjanje fiktivnih razlogov za ukinitev tožnikovega delovnega mesta ali kakršnekoli diskriminacije, kot to zmotno opozarja pritožba, saj je bilo takrat v domeni tožene stranke in hkrati generalnega direktorja, kako bo organiziral delovno proces in ustrezno zmanjšal stroške poslovanja. Po izpovedbi direktorja so se ti v obdobju od meseca januarja do septembra 2013 zmanjšali med 4 in 6 %. Skladno s tako ugotovljenimi razlogi ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da v tožnikovem primeru niso obstajali ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba izpostavlja, da bi morala tožena stranka o razlogih odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika obvestiti svet delavcev. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z dopisom z dne 27. 2. 2013 podal zahtevo, da se zaradi nameravane odpovedi pogodbe obvesti svet delavcev, saj ni bil član nobenega sindikata. Sindikat lahko odpovedi nasprotuje (3. odstavek 84. člena ZDR). Vendar je tožena stranka kljub temu o razlogih tožnikove odpovedi obvestila svet delavcev. Po izpovedbi takratne predsednice sveta J.J. se je svet delavcev do tožnikovega primera in tudi do ostalih treh odpovedi svetovalcev poslovodstva ustrezno opredelil na korespondenčni seji 11. 3. 2013, o čemer je izdal pisno obvestilo o sprejetih sklepih (priloga A7). Poleg tega je predsednica sveta delavcev o tem vprašanju komunicirala z direktorjem po e-pošti glede možnosti prezaposlitve oz. ustrezne prekvalifikacije svetovalcev poslovodje, pri čemer je direktorju predlagala, da se opravi z njimi razgovor. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vse navedeno dokazuje, da je bil v postopek odpovedi pogodb ustrezno vključen tudi svet delavcev, ki je obravnaval zadevo in podal mnenje. Vendar pa po stališču pritožbenega sodišča to ne pomeni, da je morala tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe njegovo mnenje tudi dejansko upoštevati.

Neutemeljena je pritožba, da je imela tožena stranka možnost ob odpovedi ponuditi tožniku ustrezno zaposlitev. Glede tega je predsednica sveta delavcev J.J., ki je pri toženi stranki opravljala tudi delo svetovalke za korporativne zadeve, izpovedala, da je direktor še pred posvetovanjem o spremembi Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 25. 2. 2013 poslal svetu delavcev pisno obvestilo, v katerem je navedel, da v zvezi z nameravano odpovedjo pogodb o zaposlitvi 4 svetovalcev poslovodje ni možnosti za njihove nove zaposlitve, da pa si bo direktor do konca postopka prizadeval najti za njih ustrezno delovno mesto. Glede delovnega mesta izvršnega direktorja proizvodnje pa je izpovedala, da se takrat na to delovno mesto ni zaposlil nihče. V tej zvezi je direktor E.E. glede tega izpovedal, da je bil do meseca januarja ali februarja 2013 na tem delovnem mestu zaposlen K.K., v nadaljevanju pa je bilo navedenemu ponujeno delovno mesto direktorja L., tako da je delovno mesto izvršnega direktorja proizvodnje pri toženi stranki dejansko ostalo nezasedeno.

Pritožba še izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do opravil na projektu C. in da so bile tožnikove delovne naloge prenesena na delavca A.A. in B.B.. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča temu ni tako, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo razloge, ki so se nanašali na projekt C. v spornem času. Takrat je direktor E.E. ugotovil, da so se nekatera delovna mesta na tem področju prikrivala in podvajala. V tej zvezi je tudi pojasnil izvajanje kontnega plana in v tej zvezi zadolžitve vodje računovodstva. Direktor je po podrobnejši seznanitvi s posameznimi projekti ugotovil, da sta na projektu C. že delala dva sodelavca (A.A. in B.B.), zaradi česar je ugotovil nepotrebnost tožnikovega dela. Ob izdelavi poslovnega načrta za naslednja leta se je zavedal, da bo prišlo pri toženi stranki do finančnih težav, zaradi česar je začel postopek ukinitve delovnega mesta svetovalec poslovodstva. Tožena stranka za tožnika, ki je po poklicu mag. znanosti, ni imela možnosti, da bi ga ustrezno prezaposlila, to pa je v sporu dokazala, zaradi česar kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da bi tožnik moral ohraniti delo pri toženi stranki, ne more biti upoštevno. Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v tej sodbi ni opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).