Jedro

Če oče nima stikov z mladoletno hčerko (po njeni želji), to ne pomeni avtomatično večjega preživninskega bremena zanj. Stiki so tudi njegova pravica. So zlasti v otrokovo največjo korist in jih ni možno kakorkoli vezati na plačevanje (višine) preživnine. Drugačno utemeljevanje bi (pravno politično) učinkovalo celo zoper to, da roditelj, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, tega k stikom z drugim roditeljem spodbuja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se od 1. 3. 2013 dalje na 180,00 EUR zvišana mesečna preživnina zniža za 15 EUR (na 165 EUR mesečno).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku in preživnino zanjo, ki je bila določena na podlagi dogovora pri CSD X 23. 7. 1998 in je bila nazadnje revalorizirana na znesek 123,08 EUR, za čas od 2. 7. 2012 do 28. 2. 2013 zvišalo na 200,00 EUR mesečno, pri čemer je ob upoštevanju že plačanega za to obdobje toženec dolžan še 925 EUR, od 1. 3. 2013 dalje pa je določilo na 180 EUR zvišano preživnino (I. točka). Višji zahtevek (tožnica je za zahtevala 250 EUR mesečno) je zavrnilo (II. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. tč.).

2. Proti sodbi (očitno oz. obrazloženo proti njeni I. točki) se pritožuje toženec zaradi kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe. Iz njegove obsežne pritožbe je možno izluščiti sledeče bistvene argumente: Mld. tožnica nekvalitetno preživlja svoj prosti čas, zato meni, da ni upravičena, da ga financira tudi toženec; potrebe za elektriko so upoštevajoč splošno znano porabo v štiričlanskem gospodinjstvu pretirano prikazane, računi zanjo pa neverodostojni; otroški dodatek za tožnico je 61,24 EUR in ne 55 EUR; arbitrarno je določiti tožencu 54.5 % kritja potreb, tožničini materi pa 45,5 %; toženca ne bi smelo kaznovati z višjo preživnino, če nima stikov s hčerko, kar je njegova pravica; napačno je upoštevano premoženjsko stanje njegove žene, saj ta ni dolžna preživljati tožnice, slednja bo kmalu celo polnoletna; toženec pričakuje petega otroka, sodišče pa ne bi smelo moralizirati in nekaterim otrokom priznavati več pravic kot drugim; materinih kreditov se ne bi smelo upoštevati v smislu njene slabše zmožnosti, saj ne gre npr. za stanovanjski kredit, vzroka za izredno socialno pomoč pa sodišče sploh ni ugotovilo; sodišče ni upoštevalo, da je plačal 31. 5. 2013 77 EUR in 11. 6. 2013 67,39 EUR šolskih obveznosti tožnice.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev, izraža strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in opredeljuje svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ni sicer dvoma, da je temelj za zvišanje preživnine podan, saj je bila tožnica ob določitvi preživnine stara dve leti (leta 1994), sedaj pa je že skoraj polnoletna. Razmere so se torej popolnoma spremenile. Preživnino je bilo za sporno obdobje treba določiti upoštevajoč potrebe upravičenke in zmožnosti zavezancev (128, 129, 129a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij; ZZZDR) Ob tem gre tožencu pojasnilo, da s polnoletnostjo obveznost preživljanja otroka ne ugasne avtomatično, saj ta dolžnost staršev traja vse dokler se redno šola, največ sicer do šestindvajsetega leta starosti (2. odst. 123. čl. ZZZDR).

6. Očitki toženca, usmerjeni v ugotovljeno višino tožničinih potreb, niso utemeljeni. Vsekakor drži, da je treba mladostnike spodbujati h kvalitetnemu preživljanju prostega časa, vendar je v vsakem primeru tudi prosti čas potreba, ki povzroča denarni strošek. Ta glede tožnice v konkretnem primeru ni pretirano ocenjen, namreč na 25 EUR mesečno, pri čemer zajema rekreacijo, razvedrilo in tudi počitnice.

Strošek za električno energijo in vodo v višini 1/3 od zneska 89 EUR na mesec je tožnica izkazala v takšni višini. Res gre za dokaj visok znesek, vendar iz obračunov prepričljivo izhaja, da gre za dejanske obveznosti tožničine matere, ki jih slednja v takšni višini poravnava, in da to niso listine, ki bi bile prilagojene tej pravdi. Pritožnikovi lastni izračuni o povprečni porabi energije v referenčnem gospodinjstvu so zato odveč.

7. Dalje pritožnik ne izkazuje, da na tožnico pripada večji delež otroškega dodatka. Njena mati namreč prejema 111,69 EUR mesečno skupaj zanjo in za sina Ž., ki je rojen l. 2002 in hodi v osnovno šolo. Iz odločbe o otroškem dodatku ne izhaja račun, ki ga skuša prikazati pritožnik. Gre za socialni prejemek tožničine matere, ki je določen in ji pripada glede na dohodek družine. Sodišče prve stopnje je tako povsem ustrezno upoštevalo, da ga za oba otroka prejme v enakem razmerju, saj kakšen drug ključ ni ne očiten, ne prepričljiv in ne logičen. Ocena sodišča prve stopnje, da je mesečno za pokritje denarnih potreb tožnice potrebnih povprečno 330 EUR, je torej v celoti ustrezna.

8. Napako pa je sodišče prve stopnje storilo pri porazdelitvi preživninskega bremena od trenutka, kot toženčevi dohodki niso več višji od dohodkov tožničine matere, kot je to ugotovilo sodišče (oba trenutno mesečno zaslužita nekaj manj kot 900 EUR). Toženec ima tudi že sedaj obveznost preživljati poleg tožnice še dva mladoletna otroka, enega pa še pričakuje. Sodišče prve stopnje je sicer ustrezno upoštevalo, da so preživninske zmožnosti njegove žene za njune skupne otroke razmeroma dobre, pa kljub temu ima toženec iz tega naslova več bremena, pa tudi tožnica za preživljanje svojega drugega otroka od njegovega očeta prejema preživnino (okoli 173 EUR mesečno). Ni utemeljeno, da ob tem in ob približno enakih zmožnostih toženec plačuje 55 % preživnine v denarju za tožnico, 45 % pa njena mati. Tega ne upravičuje niti dejstvo, da s tožnico nima več stikov (očitno na željo tožnice). Glede tega toženec utemeljeno poudarja, da so stiki tudi njegova pravica. Sodišče temu dodaja, da so zlasti v otrokovo največjo korist in jih ni možno kakorkoli vezati na plačevanje (višine) preživnine. Drugačno utemeljevanje bi pravno politično učinkovalo celo zoper to, da roditelj, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, tega k stikom z drugim roditeljem spodbuja. Obveznost toženca in tožničine matere do tožnice je torej treba sedaj izenačiti.

9. Plačil, ki jih omenja pritožnik, slednji ni izkazal (ne pred sodiščem prve stopnje ne sedaj v pritožbi), zato jih sodišče pri določeni preživninski obveznosti ne more upoštevati.

10. Na podlagi 4. in 5. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče na iz zgoraj podanih razlogov delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zvišanje preživnine dopustilo le do višine, ko ob približno enakih zmožnostih enako bremeni oba tožničina starša, kar pomeni, da je od 1. 3. 2013 toženec zavezan plačevati 165 EUR mesečno. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani in nespremenjeni del prvostopenjske sodbe (353. čl. ZPP).

11. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, pa tudi sicer se o stroških v družinskih sporih odloči po prostem preudarku, kar praviloma narekuje odločitev, da vsak nosi svoje (413. čl. ZPP)