Jedro

V tej pogodbi je nedvoumno navedeno, da je predmet nakupa hlodovina, katere količino stranki ocenjujeta na 1.000 m3. Ker ne gre za nejasno pogodbeno določilo, tudi ni pomembno, kakšna je sicer praksa glede predmeta pri sklepanju tovrstnih pogodb.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in v pobijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi toženca se ugodi in se v pobijanem delu (glede zavrnitve stroškovnega zahtevka nad zneskom 246.474,00 SIT) pobijana sodba razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca se pridrži za končno odločbo, tožnik pa nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, tožencu naložilo, da mu mora plačati 70.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v preostalem delu (glede plačila zneska 543.842,00 SIT za obnovo opustošenega gozda in 1.894.500,00 SIT, ki predstavlja vrednost preveč posekane lesne mase, oboje z obrestmi) pa zavrnilo. Tožniku je naložilo, da mora povrniti tožencu 246.474,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, pobijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov z obrestmi, podrejeno, da pritožbi ugodi, pobijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo temeljno načelo pravdnega postopka, vsebovano v 8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, pomanjkljivo je izvedlo postopek, zelo pomanjkljivo in enostransko ocenilo dokaze, o določenih pomembnih dejstvih in dokazih se sploh ni izjasnilo in o tem ni nikakršnih razlogov v obrazložitvi sodbe. Sodba ima po njegovem mnenju takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče v celoti preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni oziroma med seboj v nasprotju, sodba pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. V tem vidi kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče ni korektno povzelo izpovedi strank in posameznih prič, kot tudi posameznih listin, katerih vsebina je bila pomembna pri odločitvi. Iz obrazložitve je izpadla ocena številnih izvedenih dokazov, sodišče izpovedi prič med seboj ni primerjalo in se tudi ni izjasnilo o neskladnosti izjav med domnevno skladnimi izpovedbami prič tožene stranke. Sodišče bi se moralo izjasniti o vsebini pogodbe o poseku lesa z dne 19.10.1998, ki jo je pripravil brat toženca kot tudi o notarskem zapisu pogodbe o odkupu lesa z dne 20.10.1998. Izjasniti bi se moralo o ponudbah za posek lesa na panju družb SGG T. d.d. in MMG d.o.o. B., zavzeti bi moralo stališče o predloženih odločbah o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 9.9.1998, ki so bile sprejete kot dokaz in sta pravdni stranki in priče o tem podale določene kontradiktorne izpovedi. To velja tudi za izvedensko mnenje sodnega izvedenca gozdarske stroke I. P. z dne 6.12.1999, ki ga je sodišče zelo površno pregledalo in ocenjevalo ter se ni izreklo o pomembnih navedbah izvedenca. Na zadnjem naroku je tožnik predlagal zaslišanje priče J. M., saj je toženčev brat D. O. pri svojem zaslišanju pojasnil, da sta se s slednjim pogovarjala o količini lesa in da ji je tudi navedena priča govorila o hlodovini, nič pa ni omenjala odločb o odkazilu lesa. Izpoved te priče je izmišljena, saj je predlagana priča J. M. sodni izvedenec gozdarske stroke in tudi direktor Zavoda, ki je izdal odločbe o odobritvi poseka izbranih dreves. Iz teh razlogov je tožniku že sedaj jasno, da navedena priča zanesljivo ni govorila o neto hlodovini, saj se v stroki zmeraj pogovarjajo le o bruto lesni masi na panju. Poleg tega pa bi navedena priča nedvomno omenila tudi prej navedene odločbe, saj je iz odločb izhajala natančna količina odkazane lesne mase. Z njegovim zaslišanjem bi se lahko ugotovilo, da je bila izpoved toženca in njegovih prič popolnoma izmišljena, da je O. D. že pred sečnjo vedel za odkazilo lesa v gozdu in da gre za bruto lesno maso. Sodišče je neupravičeno zavrnilo izvedbo tega dokaza, pri čemer ni smatralo za potrebno, da bi o tem zavzelo kakršnokoli stališče v razlogih sodbe. Podana je tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče posamezna odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma določenih dejstev sploh ni ugotovilo oziroma ugotavljalo. Res je, da je izpoved tožnika osamljena, vendar je ves čas postopka prepričljivo in logično pojasnjeval, da je šlo v dogovoru s tožencem oziroma njegovim bratom za dogovor o poseku lesne mase na panju in to po sistemu videno-kupljeno. Takšen dogovor je imel tožnik tudi z vsemi ostalimi interesenti in v tej smeri je šla tudi večina ponudb. V kolikor bi sodišče vpogledalo in pravilno ocenilo ponudbe MMG d.o.o. B. in SGG T., bi lahko ugotovilo, da je šlo za odkup lesa na panju in za navedbo bruto lesne mase. Obe ponudbi sta se sklicevali na odločbe o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 9.9.1998, ki jih je izdal Zavod. Oba navedena interesenta sta si enako kot toženec ogledala lokacijo gozda, kjer naj bi se posekalo lesno maso in so vsi interesenti dobro vedeli, kaj je predmet odkupa oziroma prodaje. V kolikor bi sodišče objektivno ocenjevalo izpoved tožnika in to v povezavi s prej navedenimi ponudbami, odločbami o odobritvi poseka izbranih dreves in nenazadnje tudi izvedenskega mnenja, bi moralo priti do ugotovitve, da je izpoved tožnika logična in prepričljiva. Tudi v drugih primerih, ko gre za podoben nakup oziroma prodajo lesne mase, gre izključno za dogovore o poseku lesa na panju. Sodišče je ob pomanjkljivem poznavanju te problematike in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nasedlo izpovedi toženca, podprti z navidezno skladnimi izpovedbami z njegove strani zainteresiranih prič in spornim zapisom v obeh pogodbah. Šlo je za dogovor o poseku lesne mase na panju in je bila cena določena počez, torej za celotno lesno maso v pavšalno določenem znesku. Sodišču bi moralo biti jasno, da je toženec in njegov brat dobro vedel za preostale ponudbe in za odločbe o odobritvi poseka. Ponudba toženca za plačilo pavšalnega zneska 7.500.000,00 SIT je bila dana izključno iz razloga, ker se je tožnik nagibal k sprejemu ponudbe MMG d.o.o. B. za ceno 6.100.000,00 SIT, kar bi tožnik prejel takoj izplačano. Toženec je hotel s takšno ponudbo speljati posel drugi družbi. Tožnik je zahteval sestavo pisne pogodbe izključno iz razloga, da bi zavaroval plačilo, saj tožencu zaradi domnevne nediscipline ni preveč zaupal. Osnutek pogodbe je pripravil D. O. in se mu je v pogodbi namerno ali nenamerno zapisalo 1.000 m3 hlodovine. Navedena pogodba sploh ni bila podpisana in je predstavljala le pripomoček za podpis pogodbe pri notarju. V kolikor bi sodišče napravilo natančno analizo te pogodbe bi lahko ugotovilo, da gre za dovoljenje tožnika kot lastnika, da lahko kupca posekata les na tožnikovih treh parcelah v k.o. P. Že vsebina navedenega zapisa (glede lesne mase v količini 1.000 m3 hlodovine) spravlja v dvom resničnost izpovedi toženca in njegovega brata o tem, kakšen je bil dejanski dogovor v zvezi s predmetom pogodbe. V notarskem zapisu je zapisano, da si je toženec kot kupec nepremičnine v naravi ogledal in je s stanjem seznanjen. Ne gre prezreti tudi določbe čl. 2 pogodbe, iz katere izhaja, da je tožnik prodal tožencu pravico do poseka lesa na njegovih nepremičninah in da gre le za oceno lesne mase. Notar je prepisal osnutek pogodbe, ki jo je predhodno pripravil D. O. O teh dilemah, ki jih je izpostavil tožnik, se je natančno izjasnil sodni izvedenec, vendar se sodišče v natančno analizo in ocenjevanje izvedenskega mnenja ni spustilo. Tožnik je pojasnil, da je bil dogovor o odkupu odkazane lesne mase na panju in je laično ocenjeval, da gre za približno 1.000 m3 bruto lesne mase, kar pa sploh ni bil pogoj za sklenitev pravnega posla. Prepričljivo je tožnik pojasnil, da naj bi za takšno količino šlo ob upoštevanju količine odkazane lesne mase in ob upoštevanju približno 10 % lesne mase, ki jo je potrebno dodatno posekati pri podiranju in spravilu odkazane lesne mase. Zgolj to je imel tožnik v mislih, ko je sklepal pogodbo. V nadaljevanju graja dokazno oceno izpovedi tožnika in toženčevih prič, opozarja na navidezno skladnost njihovih izpovedi (glede 1.000 m3 hlodovine). Meni, da bi bilo treba kritično presojati trditev toženca, da ni videl drugih ponudb, da ni vedel za odkazilo lesne mase, da je bilo govora o neto hlodovini, da v začetku, kljub ogledu, ni imel prave predstave o dejanski količini hlodovine v gozdu, da ni imel nikakršnega vpliva na posek neodkazane lesne mase in da zato ne more nositi nikakršne odgovornosti v zvezi s tem. Neverjetna je tudi izpoved K., da je slepo ubogal zahtevo tožnika po poseku celotne količine neodkazane lesne mase, da o tem ni iskal nikakršnih navodil svojega naročnika, da ga je tožnik prepričal s tem, ker mu je zatrjeval, da bo on vse uredil z gozdarjem. Vedeti bi moral, da takšnega poseka ne bo odobril noben gozdar in da gre za nezakonito sečnjo. Tudi če bi mu tožnik res naročil tako sečnjo, bi ne smel upoštevati njegovih navodil, ker bi moral kot strokovnjak vedeti, da taka sečnja ni dovoljena in tudi iz razloga, ker s tožnikom ni bil v nikakršni poslovni zvezi in bi moral dobiti navodila od toženca. Toženec je dobro vedel, da K. seka tudi neodkazano lesno maso in mu je to očitno sam naročil. Ne glede na to toženec odgovarja za ravnanje svojega izpolnitvenega pomočnika, saj gre za njegovo izbiro. Toženec in njegov brat se očitno nista uspela dogovoriti, kdo je določil ceno 7.500.000,00 SIT in kdaj je bil kateri od njiju na ogledu, kakšne dokumente in kje sta jih dobila oziroma videla s strani tožnika in podobno, te nelogičnosti in nedoslednosti bi moralo sodišče upoštevati. Toženec je med drugim na strani 8 zapisnika z dne 29.10.2002 izjavil, da je tožnik v njegovi navzočnosti naročil K. naj poseka tudi neodkazana drevesa. To je K. zanikal in trdil, da se tega ne spominja. Opozarja tudi na izpoved K. v zvezi s ponudbama SGG T. in in MMG B. Nadalje pritožnik pobija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec plačal več, kot znaša vrednost vsega posekanega odkazanega in neodkazanega lesa. Navaja, da za neodkazan les tožnik ni prejel nikakršnega plačila, dobil ga je le za dogovorjeno prodajo lesa na panju. Ker med strankama ni bilo dogovora, gre za odškodninski zahtevek tožnika. V zvezi z razlogi sodbe v delu, ko je govora o stroških za obnovo gozda navaja, da gre za pomanjkljivo in neustrezno obrazložitev sodbe, napačno uporabljeno materialno pravo, v čem je zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je tožnik že obširno navedel zgoraj. V nadaljevanju opozarja še na napačno uporabo materialnega prava. Sodišče nepravilno nakazuje na uporabo čl. 607 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj bi moralo upoštevati 610. čl. ZOR, omenja 611. čl. ZOR, kjer je jasno zapisano, da toženec odgovarja za druge osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga sam opravil, zato se šteje, da je golosek izvršil toženec sam in je neposredno sam odgovoren za posledice, ki iz tega izhajajo. Sodišče bi moralo upoštevati splošne določbe ZOR in to v tistem delu, ko je govora o odgovornosti strokovnjaka. V posledici nezakonite odločitev o tožbenem zahtevku je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Toženec pa iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija stroškovno odločitev v zavrnilnem delu. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, saj tožnik glede na doseženi uspeh v pravdi (2,79 %) ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v prisojeni višini. Po prepričanju toženca tožeča stranka skladno z določilom čl. 154/3 ZPP sploh ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj je uspela le sorazmerno z majhnim delom svojega zahtevka, obravnavanje tega dela zahtevka pa ni povzročilo posebnih stroškov. Sodišče je to odločitev oprlo zgolj na listinski dokaz, sklep o stroških upravne izvršbe zavoda za gozdove, zaradi česar dodatno obravnavanje in dokazovanje v zvezi s tem sploh ni bilo potrebno. Po drugi strani pa to ni povzročilo posebnih stroškov. Dejstvo je, da je sodišče v zvezi s tem delom zahtevka postavilo vprašanje tožniku, tožencu in priči R. K. le na naroku dne 29.10.2002, medtem ko na naroku z dne 14.1.2003 o tem ni bilo govora. Glede na to je jasno, da tožena stranka (verjetno pravilno tožeča stranka) ni upravičena do povrnitve stroškov za pristop njenega pooblaščenca na obravnavo dne 29.10.2002 v višini 100 točk in za porabljen čas med zastopanjem v višini 450 točk, v zvezi s priznanjem stroškov za pristop njenega pooblaščenca na obravnavo z dne 14.1.2003 (50 točk) in za porabljeni čas med zastopanjem (250 točk) pa gre po prepričanju tožencu za očitno pomoto sodišča. Predlaga spremembo sklepa o stroških tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 388.0874,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2003 dalje do plačila.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je bila sklenjena pogodba o odkupu lesa določna glede predmeta pogodbe, to je 1.000 m3 hlodovine. To potrjuje predlog, ki ga je med zaslišanjem omenila priča D. O.: kontrolo nad odpeljano hlodovino naj bi vršil tožnikov bratranec J. D., in to z zapisovanjem števila voženj s kamionom, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da se z uporabljenim kamionom lahko naenkrat pelje največ 10-12 m3 hlodov. V zvezi s tožnikovo trditvijo, da ta ni videl, da sečejo neodkazana drevesa, videl pa je, da so nekatera tanjša odkazana drevesa ostala neposekana, odgovarja, da je v naravi moč ločiti tako vsa še neposekana kot tudi že posekana odkazana in neodkazana drevesa. Tožnik bi tako vsakič, ko je prišel v gozd, točno videl, kakšno je stanje. Glede toženčeve odgovornosti za sekačeva dejanja poudarja, da bi to držalo, če v razmerje med tožencem in sekačem ne bi posegel tožnik tako, da je sekača spravil v zmoto ter mu na svojo odgovornost naročil sečnjo neodkazanih dreves.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

Najprej k pritožbi tožnika: Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni podana. Sodba ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. Očitki v tej smeri so tudi neustrezno obrazloženi, saj pritožba v zvezi s temi očitki ne pove, katerih pravnopomembnih izpovedi in listin sodišče ni korektno povzelo in katerih izpovedi prič med seboj ni primerjalo. Podana ni niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 8. čl. ZPP. Dokazna ocena je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, je vestna, skrbna in analitična, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pa tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno v razlogih obravnavati konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, moralo pa je obravnavati pravnorelevantne dokaze, kar je tudi storilo. Če izvedba dokazov pokaže, da so nerelevantni ali brez dokazne vrednosti, sodbi, ki s takimi dokazi posebej ne polemizira in jih ne ocenjuje, ni mogoče očitati niti kršitev postopka pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tem omenjeni dokazi (ponudbe za posek lesa na panju, odločbe o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 9.9.1998) so po oceni pritožbenega sodišča brez dokazne vrednosti.

Pritožnik neutemeljeno graja tudi v sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki ga s svojo pritožbo ni uspel omajati. Najprej neuspešno napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožencu prodal 1.000 m3 hlodovine (sam še vedno vztraja pri trditvi, da mu je prodal les na panju). V zvezi s tem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi vsebinsko pravilna. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, ponudbi MMG d.o.o. B. in SGG T. nista pomembni, kot tudi ne mnenje izvedenca I. P. v delu, ko pojasnjuje, da bi 1.000 m3 hlodovine v predmetnih treh gozdnih parcelah lahko dosegli le s popolnim golosekom vseh treh parcel. Dejstvo je in tega tožnik ne izpodbija, da je s tožencem sklenil pogodbo o odkupu lesa v obliki notarskega zapisa. V tej pogodbi je nedvoumno navedeno in po mnenju pritožbenega sodišča je prav to pomembno, da je predmet nakupa hlodovina, katere količino stranki ocenjujeta na 1.000 m3. Ker ne gre za nejasno pogodbeno določilo, tudi ni pomembno, kakšna je sicer praksa glede predmeta pri sklepanju tovrstnih pogodb. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaslišanje priče M. J. ni bilo potrebno. Tudi v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je osnutek pogodbe z dne 19.10.1998 pripravil D. O. in se mu je v pogodbi namerno ali nenamerno zapisalo 1.000 m3 hlodovine, ne more biti v korist tožnika. Kot navaja v pritožbi, navedena pogodba (osnutek) ni bila podpisana in je predstavljala le pripomoček za podpis pogodbe pri notarju. Prav pri notarju pa je bila glede predmeta sklenjena pogodba v obliki notarskega zapisa z enako vsebino (o tem, da se prodaja 1.000 m3 hlodovine). Sodišče prve stopnje je naredilo natančno analizo te pogodbe, zato so tudi očitki v tej smeri odveč. Nepomembno je, kaj je imel tožnik v mislih pri sklepanju pogodbe s tožencem, pomembno je, kaj je zapisano v pogodbi. Ugotovitev glede predmeta pogodbe pritožnik izpodbija predvsem s ponavljanjem navedb, ki jih je sodišče prve stopnje že obravnavalo in jih tudi zavrnilo, s svojo dokazno oceno, ki jo ponuja v pritožbi, pa pritožbenega sodišča ni prepričal. Enako velja za pritožbeno grajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je posek neodkazane lesne mase R. K. naročil prav tožnik. Tudi te ugotovitve tožnik ni uspel izpodbiti. Zmotno pa je tudi njegovo pritožbeno stališče, da je za to sečnjo odgovoren toženec, ker je bil on v poslovnem odnosu z R. K. in ne tožnik, ki z njim ni bil v nikakršni poslovni zvezi. Res je, da prevzemnik posla (v konkretnem primeru toženec) odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu (priča K.), kot bi ga bil sam opravil. Ker pa je v tem primeru sečnjo neodkazanih dreves naročil tožnik sam, toženec, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zanjo ni odgovoren. Zakaj je sodišče prve stopnje verjelo tožencu in ne tožniku, je prepričljivo obrazložilo na 10. strani sodbe. Toženec ima prav, ko v odgovoru na pritožbo poudarja, da bi toženčeva odgovornost obstajala, če ne bi sam tožnik posegel v razmerje med sekačem in tožencem. Upoštevaje v pogodbi dogovorjeno ceno in s strani toženca opravljena plačila (deloma tudi v izvršbi), ki niso sporna, ter ostalih ugotovitev (o količini in vrednosti vsega posekanega lesa), je tudi zaključek o tem, da je toženec poravnal tožniku vso kupnino, pravilen. Pravilna in prepričljivo obrazložena pa je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za stroške obnove gozda.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

K pritožbi toženca: Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni uporabi 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik je uspel z enim od treh tožbenih zahtevkov (na plačilo zneska 70.000,00 SIT), s katerim so tudi nastali določeni stroški, zato citirana določba ne pride v poštev. Ne glede na to je po mnenju pritožbenega sodišča pobijana odločitev zmotna, ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov strank ubralo različna pristopa. Stroške tožnika je odmerjalo tako, da je upoštevalo le vrednost spornega predmeta 70.000,00 SIT (gre za zahtevek, s katerim je tožnik v celoti uspel), stroške toženca pa tako, da je pri odmeri upoštevalo vrednost vseh treh tožbenih zahtevkov. Pri tem je štelo, da je tožnikov uspeh 100 %. Nato je oba zneska pobotalo. Ker odmerjeni stroški strank zaradi različnega pristopa niso primerljivi, taka odločitev pa bi bila lahko v škodo toženca, je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev v pobijanem delu razveljavilo (kolikor tožencu niso bili priznani višji stroški od zneska 246.474,00 SIT) in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP).

Stroški toženca so bili odmerjeni na 388.074,00 SIT in sam se zoper to odmero ni pritožil. Pritožil se je zoper odločitev, da mu je tožnik dolžan povrniti manjši znesek in sicer 246.474,00 SIT. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odmeriti stroške tožnika na enak način, kot je odmerilo stroške toženca, oceniti tožnikov uspeh v pravdi, v kolikor bo ugotovilo, da po pobotanju stroškov tožnik dolguje tožencu višji znesek stroškov, od prisojenega, pa priznati tožencu še razliko. Če bo ugotovilo, da tožnik tožencu iz tega naslova ne dolguje ničesar več, pa bo moralo v preostalem delu stroškovni zahtevek toženca zavrniti.