Jedro

Kot pravilno ugotavlja sama pritožba, je lahko sodišče prve stopnje kot skupno upoštevalo le tisto premoženje, ki to še vedno je. Tako v ta okvir ni moglo šteti stanovanja v S., saj med pravdnima strankama ni bila nesporna le okoliščina, da gre za takšno (torej skupno) premoženje, ampak tudi, da ga je tožnik brez toženkinega soglasja podaril njunemu sinu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 5.2.2016: - ugotovilo, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju, ki obsega enosobno stanovanje z atrijem z identifikacijsko številko xy, v pritličju objekta A, G. 8, v izmeri 67,70 m2, v stanovanjski stavbi na naslovu G. 8, in parc. št. 1/18 k. o. X, 60 %, toženke pa 40 % (I. točka izreka), - zavrnilo (II. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače (ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi trisobno duplex stanovanje na naslovu S., in delež na skupnem premoženju, ki presega 60 %), - v umaknjenem delu (glede zahtevka na ugotovitev, da je podjetje S. s.p. skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež tožnika 85 %, toženke pa 15 %) postopek ustavilo (III. točka izreka), - odločilo, da ni pristojno za sojenje o zahtevku na ugotovitev, da je dvosobno stanovanje št. 5 v I. nadstropju na naslovu Ulica ..., BIH, skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež tožnika 85 %, toženke pa 15 %, ter tožbo v tem delu zavrglo (IV. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo 21.047,00 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in na plačilo pravdnih stroškov (V. točka izreka), - toženki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.419,60 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo po opravljeni glavni obravnavi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne (s stroškovno posledico) in da tožbenemu zahtevku toženke po nasprotni tožbi v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, in zadevo vrne v novo sojenje (s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje naj bi s sodbo v nasprotju z zakonom in brez ustrezne obrazložitve tožniku priznalo večji delež na skupnem premoženju. Iz obrazložitve sodišča ni moč jasno razbrati, zakaj je tožniku priznalo večji (to je 60%) delež na skupnem premoženju. Ob tem naj bi bilo vprašljivo dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločalo zgolj po navedbah strank in na podlagi pričanja sina pravdnih strank, brez kakršnihkoli materialnih dokazov, kot so izkazani dohodki pravdnih strank. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kaj je potrebno pri takem odločanju upoštevati. Do leta 2002 (po 18-ih letih zakonske zveze) med pravdnima strankama ni bilo večje razlike. Sodišče je odločitev o višjem deležu tožnika sprejelo na podlagi zadnjih osmih let zakonske zveze, ko je tožnik odprl samostojno dejavnost. Toženka je opozorila, da sta imela tudi v obdobju po letu 2002 pravdni stranki povsem enake prihodke. Predložila je tudi izkaze poslovanja tožnika, iz katerih je jasno razvidno, da je slednji vsa leta prejemal zgolj in samo minimalno plačo. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi izhajalo iz predloženih bilanc. Jasno je, da je tožnik državi prikazoval zgolj minimalen zaslužek in plačeval minimalne prispevke, davka pa sploh ne, a mu je kljub temu sodišče priznalo večji prispevek in ga nagradilo za domnevno „iznajdljivost“. Nesporno naj bi bilo, da je bil tožnik po letu 2002 toliko bolj odsoten od doma in je bilo zato družinsko breme toliko bolj na toženki. Sodišče ne more odločati povsem mimo prihodkov pravdnih strank. Nezakonito in nemoralno je od države zahtevati priznanje za dejavnosti, ki so potemtakem oškodovale javne prispevke in proračun države. Trdna materialna opora za izračun deležev na skupnem premoženju so pravzaprav le osebni dohodki zakoncev. Stranki sta sorazmerno, čeprav na različne načine prispevali k skupnemu premoženju. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene utemeljene podlage za odločitev o višjem deležu tožnika. Pri ugotavljanju skupnega premoženja je sodišče prve stopnje izpustilo dele premoženja, ki ga tako ali tako ni bilo moč več upoštevati kot skupno premoženje, ker je tožnik dele premoženja, kjer je lahko, že odtujil in obremenil s hipotekami. V kolikor bi sodišče pri svojem odločanju upoštevalo tudi med pravdnima strankama nesporno skupno premoženje, to je stanovanje v S. in tudi premoženje samostojnega podjetnika, bi imelo težko nerešljiv problem. Ni moč ugotavljati in deliti skupnega premoženja, ki ne obstaja več ali pa je obremenjeno s krediti enega zakonca. Stanovanje v S. je bilo podarjeno in obremenjeno s hipotekami, samostojni podjetnik ne obstaja več. Sodišče prve stopnje bi moralo torej zavreči tožbo. Ni moč ugotavljati skupnega premoženja, s katerim je eden od zakoncev (tukaj tožnik) že razpolagal prenesel na druge osebe ali obremenil s krediti. Zelo neetično je zahtevati delitev premoženja potem, ko je tožnik vse dele premoženja, kjer je lahko, odtujil in obremenil s krediti, kot skupno premoženje pa bi ugotavljal tisto, kar je še ostalo in ni pod hipotekami. Sodišče prve stopnje je posledično sprejelo zelo neetično odločitev. Tudi ni pravično, da se kot skupno premoženje upošteva premoženje, ki ga je tožnik že obremenil s hipotekami, in torej s tem delom že razpolagal. Sodišče prve stopnje je tudi povsem nezakonito in brez pravne podlage iz svojega odločanja izpustilo stanovanje v S., glede katerega je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je skupno premoženje. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede odtujitve stanovanja v S. je povsem nesprejemljiva, nerazumljiva in neskladna. Sodišče materi očita, da ni izpodbijala darila, ki ga je prejel njen sin. Prav tako ji očita, da pozablja, da ko podjetnik ustvarja premoženje in s tem povečuje skupno premoženje, po drugi strani ustvarja tudi dolgove, ki gredo prav tako v breme skupnega premoženja. Povsem brez podlage sodišče trdi, da velja solidarna odgovornost zakoncev tudi za obveznosti, ki jih zakonec podjetnik prevzame pri upravljanju podjetniške dejavnosti. Toženka je tudi že navedla, da tožnik ni imel samo dolgov, ampak tudi veliko odprtih terjatev, ki jih seveda ni navajal in jih ne deli. Tožnik je stanovanje v S. obremenil v letih po razpadu zakonske zveze. Stališče sodišča prve stopnje, da toženka s konkretno odsvojitvijo pravzaprav ni bila v ničemer prikrajšana, je povsem nezakonito in nemoralno. Sodišče je iz obsega skupnega premoženja izpustilo tudi premoženje skupnega podjetnika, pri čemer je tožnik na naroku dne 31.3.2015 tožbeni zahtevek spremenil tako, da je izpustil ta del zahtevka. Sodišče ni sprejelo nobenega sklepa o umiku. Pritožnica pojasnjuje, zakaj ni oporekala tej potezi tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati nemoralno početje tožnika, ki s tožbo deli samo še premoženje, ki je ostalo. Sodišče prve stopnje je povsem nesklepčno in zelo nasprotujoče utemeljilo, zakaj meni, da premoženje samostojnega podjetnika ni skupno premoženje. Premoženje samostojnega podjetnika lahko postane skupna lastnina zakoncev, podobno lahko tretje osebe pridobijo na premoženju gospodarskih subjektov stvarnopravna upravičenja na originaren način. Skupno premoženje je skupna vrednost s.p., kot se lahko ugotovi iz bilanc s.p. Stališče sodišča prve stopnje, da so skupno premoženje lahko samo premične stvari, nepremičnine, izhaja iz nepoznavanja bilanc in narave poslovanja. Skupno premoženje je lahko samo vrednost, ki ostane po odbitju obveznosti, torej dejanski dobiček, ki ga s.p. ustvarja. Stališče sodišča, da delitev premoženja že v pravdnem postopku ni mogoča, je v nasprotju z obstoječo sodno prakso (pritožba se sklicuje na sodbo VSL I Cp 3052/2011). Ena izmed takšnih relevantnih okoliščin je tudi nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem. Ni jasno, kako sodišče ne vidi in ne upošteva dokazov, da je tožnik močno razpolagal s skupnim premoženjem. Toženka je prepričana, da je v nasprotni tožbi jasno in pravilno navedla, da je delitev skupnega premoženja nemogoča in samo v škodo toženke. Sama je tudi jasno in določno navedla višino škode in predlagala postavitev izvedenca, ki bi ocenil vrednost podjetnika S. s.p. v letu 2010 in vrednosti skupnega premoženja. Gre za denarni zahtevek, odškodnino zaradi nedovoljenega in škodljivega ravnanja tožnika s skupnim premoženjem. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z obstoječo sodno prakso, obrazložitev pa tudi sama s seboj.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 60% (toženkin pa 40%), je ne le (materialno-pravno) pravilen, ampak tudi konkretno in prepričljivo obrazložen (glej strani 8 – 10 izpodbijane sodbe). Pritožbeni trditvi, da iz obrazložitve to ni moč (jasno) razbrati, zato ni moč slediti. Enako velja za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo zgolj na podlagi navedb strank ter na podlagi pričanja sina pravdnih strank in brez kakršnihkoli materialnih dokazov (kot so izkazani dohodki pravdnih strank). Izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje seveda ne temelji (zgolj) na navedbah strank, ampak (prvenstveno) na (dokazni) oceni njune izpovedbe,(1) kakor tudi izpovedbe njunega sina (priče) M. S. Kaj hoče (z oziroma na konkretni primer) pritožnica(2) z omenjanjem „podvrženosti močnemu subjektivnemu vplivu“ točno povedati, ni (po)jasn(jen)o. V našem procesnem pravu velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP(3)), kar (med drugim) pomeni, da (načeloma) nobeno dokazno sredstvo nima vnaprejšnje večje dokazne vrednosti (npr. listinski pred zaslišanjem) oziroma izključujočega položaja pri dokazovanju (ugotavljanju) posameznih dejstev.(4)

6. Ker je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno (glej strani 8 – 10 izpodbijane sodbe), da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo (vsebinsko presojalo) celotno obdobje zakonske zveze pravdnih strank, ki ga je razdelilo v dve (pod)obdobji (1984 -2002 in po letu 2002 do prenehanja zakonske zveze v letu 2011), očitek o upoštevanju (v zvezi z odločitvijo o višjem deležu tožnika) zgolj zadnjih osmih let ne drži. Kot je razvidno iz spisa, naj bi toženka v postopku na prvi stopnji v tem oziru predložila (le) izpise AJPES o poslovnem izidu tožnika (kot s.p.) v letih 2011 in 2012 (prilogi B4 in B16) ter o podatkih iz bilance stanja njegovega podjetja na dan 31.12.2011 (priloga B15).(5) Iz katerih z njene strani (kot to navaja v pritožbi) v postopku na prvi stopnji predloženih bilanc tožnika, naj bi izhajali njegovi mesečni zaslužki (v obdobju 2002 - 2010) v številkah, ki jih toženka omenja v pritožbi, ni razvidno. Predvsem spričo izpovedbe njunega sina, na katero je opozorilo že sodišče prve stopnje (glej prvi odstavek na 9. strani izpodbijane sodbe), pritožbeni trditvi, da sta imeli pravdni stranki v obdobju po letu 2002 povsem enake prihodke, ni moč slediti. Da naj bi imel tožnik višje dohodke, kot jih je (uradno) prikazoval, pa navsezadnje izhaja iz samih v pritožbi podanih navedb. Ta glede svojega hkratnega vztrajanja o enakosti dohodkov ne more biti prepričljiva. Na drugi strani pa okoliščina, ali je tožnik v relevantnem obdobju vse svoje dohodke (bilančno) pravilno prikazoval in plačeval potrebne davščine (ali ne), na civilno-pravna vprašanja (upravičenja) v zvezi z nastankom skupnega premoženja oziroma višine deležev pravdnih strank na njem, nima vpliva. Sodišče prve stopnje je (na 9. in 10. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) izrecno opozorilo (in tudi upoštevalo), da je bila toženkina skrb za dom in družino v celotnem trajanju zakonske zveze, še posebej pa v drugem obdobju zaradi tožnikove velike odsotnosti, večja. Vendar pa je hkrati ob ugotovitvi,(6) da je tožnik z opravljanjem podjetniške dejavnosti(7) odločilno prispeval k pridobivanju in povečevanju obsega skupnega premoženja (in da pri tem ni popolnoma zanemarjal ter opuščal niti skrbi za dom in družino) upravičeno (in v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR(8)) ocenilo, da je njegov delež večji (60%). Pritožbeno navajanje, češ da za to ni imelo podlage, ne drži, kar enako velja (za tudi sicer nekonkretiziran) očitek o tem, da je izpodbijana odločitev posledica kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

7. Kot (pravilno) ugotavlja sama pritožba, je lahko sodišče prve stopnje kot skupno upoštevalo le tisto premoženje, ki to še vedno je.(9) Tako v ta okvir ni moglo šteti stanovanja v S., saj med pravdnima strankama ni bila nesporna le okoliščina, da gre za takšno (torej skupno) premoženje, ampak tudi, da ga je tožnik brez toženkinega soglasja podaril njunemu sinu (kot to navaja tudi sama pritožba). Vse to je (na strani 7 obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar so (tudi sicer očitno splošni) pritožbeni očitki (o nesprejemljivosti, nerazumljivosti in neskladnosti obrazložitve sodišča prve stopnje) neutemeljeni. Dejstvo, da je prišlo do odtujitve stanovanja, tudi ni narekovalo (kot to meni pritožba) zavrženja tožbe v tem delu, ampak ustrezno vsebinsko (to je zavrnilno) odločitev o zahtevku. Procesno (in sicer o ustavitvi postopka) odločitev je sodišče prve stopnje (skupaj z izpodbijano sodbo) sprejelo le, kar se tiče tožnikovega ugotovitvenega zahtevka glede podjetja S. s.p., saj je slednji v tem delu tožbo umaknil(10). Ker je sodišče prve stopnje tudi v tem oziru sprejelo odločitev v skladu z zakonom (glej drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP), je pritožbeni očitek o neetični odločitvi ne le nejasen,(11) ampak tudi sicer očitno napačen.

8. Sodišče prve stopnje toženki tudi ne očita (kot meni pritožba), da ni izpodbijala darila, ki ga je prejel njen sin, ampak zgolj ugotavlja, da ima zakonec, ki z odsvojitvijo premoženja (ki je bilo skupno) ni soglašal v skladu z zakonom možnost tak posel izpodbijati in da toženka tega v konkretnem primeru ni storila. Pritožba se nadalje ne strinja z (pravilnim) materialno-pravnim naziranjem sodišča prve stopnje,(12) da gredo dolgovi, nastali, ko samostojni podjetnik ustvarja premoženje, ki predstavlja skupnega, v breme le-tega in da po pravilih družinskega prava za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakonca (napram podjetnikovega upnika) odgovarjata solidarno,(13) a ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bilo napačno. Okoliščina, da naj bi sama navedla, da tožnik ni imel samo dolgov, ampak tudi veliko odprtih terjatev (ki jih ni navajal in jih ne deli), v tem oziru ni bistvena.(14)

9. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na ustrezno teoretično podlago(15) razumljivo in hkrati prepričljivo (glej predvsem 6. in 7. stran obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo, da o podjetniškem premoženju ni moč govoriti kot o samostojni premoženjski kategoriji ter da so zato lahko tudi predmet skupnega premoženja (v kolikor ga eden od zakoncev s podjetniškim udejstvovanjem oziroma delom pridobi v času trajanja zakonske zveze) konkretne (ne)premičnine. Omenjeno sodišče torej ne ugotavlja (kot to zatrjuje pritožba), da premoženje samostojnega podjetnika (ni oziroma da) ne more predstavljati skupnega premoženja (prav nasprotno), ampak (zgolj) to, da ga ni moč upoštevati kot samostojne premoženjske kategorije/enote(16) (v smislu samostojnega objekta premoženjsko-pravnega upravičenja/pravice). Iz tega razloga je pritožbeno pojasnjevanje, zakaj lahko tudi premoženje, ki ga ustvari samostojni podjetnik postane skupna lastnina, brezpredmetno, navajanje, da je skupno premoženje skupna vrednost s.p., kot se lahko ugotovi iz bilanc s.p., pa neutemeljeno. Zakaj naj bi bilo temu tako oziroma zakaj naj bi bilo naziranje sodišča prve stopnje, češ da pri podjetniškem premoženju o samostojni premoženjski kategoriji(17) ni moč govoriti, napačno, pritožba prepričljivih (pravno-relevantnih) razlogov ne uspe podati. Sklicevanja na pomembnost poznavanja bilanc oziroma narave poslovanja ter na skupno premoženje kot vrednost, ki ostane po odbitju obveznosti, oziroma dejanski dobiček namreč v okvir takšnih razlogov ni moč uvrstiti.(18)

10. Sodišče prve stopnje je opozorilo na vse razloge, zaradi katerih ni bilo moč ugoditi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Tako je ob sklicevanju na relevantno pravno-teoretično podlago(19) pravilno pojasnilo, da je delitev v pravdi mogoča le v izjemnih primerih ter da je moč takšno delitev opraviti le ob upoštevanju celotnega obsega (skupnega) premoženja.(20) Prav tako je prepričljivo obrazložilo, zakaj temu v obravnavanem primeru (sploh pa ne na način, v skladu s katerim naj bi se to po toženkinem naziranju izvedlo) ni bilo moč slediti. Ker torej vse za takšno delitev potrebne predpostavke niso podane, pritožbeno sklicevanje na tožnikovo razpolaganje s skupnim premoženjem ne zadošča. Kar se tiče pritožničinega navajanja, da je jasno (določno) navedla višino škode, je že sodišče prve stopnje ustrezno izpostavilo (razvidno pa je to tudi iz same nasprotne tožbe), da toženka svojega denarnega zahtevka ni opredelila kot odškodninskega.(21) Pritožbena trditev, da naj bi njen denarni zahtevek predstavljal odškodnino zaradi tožnikovega nedovoljenega in škodljivega ravnanja s skupnim premoženjem, je zato neupoštevna ne le, ker je premalo konkretizirana, ampak tudi ker je (nedopustno) nova(22) (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Ker tako pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Kar seveda ni isto, kot trditvena podlaga (navedbe), ki sta jo stranki podali v postopku.

Op. št. (2): Ki predlaga, da naj bi sodišče druge stopnje o njeni pritožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, a razlogov za izvedbo le-te ne navedene (347. člen ZPP).

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Pritožbeno sklicevanje na materialne dokaze (ki naj bi izkazovali dohodke pravdnih strank) je tudi sicer presplošno.

Op. št. (5): Vsi omenjeni izpisi vsebujejo tudi podatke za leto pred tem.

Op. št. (6): Ki je pritožba ne uspe izpodbiti.

Op. št. (7): V tem obdobju naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje obstajalo večje nesorazmerje v prispevanju k pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja na strani dohodkov.

Op. št. (8): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami Op. št. (9): Oziroma ki ni bilo odtujeno (okoliščina, da je premoženje „obremenjeno“ s krediti, pa na obravnavana lastniška upravičenja vpliva seveda nima).

Op. št. (10): Pritožbeno pojasnjevanje, zakaj temu umiku ni nasprotovala (oporekala), je brezpredmetno. Prav tako pritožba ne pojasni, na kakšen način bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tožnikovo početje (ki ga pritožba označuje za nemoralnega), ki naj bi s tožbo delil samo še premoženje, ki je ostalo. Sodišče (prve stopnje) brez ustreznih (sklepčnih) s strani strank postavljenih zahtevkov (oziroma mimo njih) pač ne more odločati. In zahtevek glede določenega premoženja (pravilno: določene premoženjsko-pravne pravice), za katerega je menila, da je potrebno o njem v tem sporu odločiti, je imela toženka v postopku na prvi stopnji ves čas možnost postaviti.

Op. št. (11): Ni namreč (po)jasn(jen)o, kaj naj bi imelo sodišče prve stopnje s tožnikovim (s strani pritožbe osporavanim) odtujevanjem (skupnega) premoženja (oziroma „obremenjevanjem“ le-tega s krediti). Podobno nejasno (neprepričljivo) je pritožbeno naziranje, da kot skupnega ni pravično upoštevati premoženja, ki je obremenjeno s hipoteko. Če je en zakonec brez soglasja drugega na tak način obremenil premoženje (ki sodi v okvir skupnega), ima drugi (v skladu z določbami ZZZDR) na voljo ustrezna pravna sredstva. Ne izgubi pa takšno premoženje zaradi obremenitve s hipoteko svoje (skupne) narave.

Op. št. (12): Podanim v zvezi s toženkino izpovedjo (kot jo na 11. strani obrazložitve izpodbijane sodbe omenja sodišče prve stopnje), da ji je prav, da je stanovanje prešlo na sina, ne pa tudi, da je obremenjeno in da bo najverjetneje šlo za poplačilo dolga nastalega v času samostojnega podjetništva.

Op. št. (13): In sicer v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR.

Op. št. (14): Enako velja za navajanje, da naj bi tožnik stanovanje v Srednjih Gameljnah obremenil po razvezi zakonske zveze.

Op. št. (15): Glej dr. Gregor Dugar, Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis 2015, Institut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2015 (glej predvsem str. 59 – 63).

Op. št. (16): Gre torej „zgolj“ za generičen pojem, ki označuje skup samostojnih premoženjskih pravic (npr. pravic na nepremičninah oziroma premičninah), ki ob izpolnitvi pogojev iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR sodijo v skupno premoženje.

Op. št. (17): Oziroma o samostojnem objektu premoženjsko-pravnega upravičenja Op. št. (18): Saj gre očitno za ekonomske (in ne pravne) kategorije.

Op. št. (19): Glej Jasna Hudej in Iztok Ščernjavič, Sporna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, Letnik 66 (128), št. 1-2/2011, Zveza društev pravnikov Slovenije (str. 39), in Zvone Strajnar, Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten 1/2004 (letnik XXV), Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2004 (glej predvsem strani 49 - 54) Op. št. (20): Iz sodbe VSL I Cp 3052/2011, na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da naj bi kot skupno premoženje obravnavala le vrednost odsvojenega stanovanja.

Op. št. (21): Zakaj ni bilo moč slediti njenemu v vlogi z dne 31.3.2015 oziroma v nasprotni tožbi podanemu dokaznemu predlogu po postavitvi sodnega izvedenca - cenilca podjetij, je v okviru prvega odstavka na 7. strani izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. Poleg tega noben dokazni predlog manjkajočih trditev (v konkretnem primeru v zvezi z obstojem odškodninskega zahtevka) ne more nadomestiti.

Op. št. (22): To velja tudi za pritožbeno zahtevo po upoštevanju vrednosti stanovanja na naslovu S.