Jedro

Tožnici sta v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ker sta z njo sklepali pogodbo o organiziranju potovanja; tožena stranka je kot organizator nastopala pri oglaševanju in sklepanju pogodbe, zato je glede pasivne legitimacije pravno nepomembno, da je izvedbo praktično vseh storitev zaupala drugi pravni osebi, za ravnanje katere je objektivno odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vsaki od tožnic prisodilo denarni znesek v višini 485,13 € (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek vsake od tožnic pa zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačalo stroškov tožeče stranke v višini 77,29 € (3. točka izreka).

Pritožuje se tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opozarja, da sta tožnici vedeli, kdo je dejanski organizator potovanja, zato označuje za materilnopravno zmotno, da je kot organizator obravnavana tožena stranka. Pritrjuje teoretičnemu stališču, da formalne pomanjkljivosti potrdila o potovanju ne morejo imeti prednosti pred vsebino, če je ta potniku znana, ker bi bilo drugačno razlogovanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Opozarja, da je na zgrešeno pasivno legitimacijo opozorila že v odgovoru na tožbo. Meni, da je neutemeljeno odvzeta dokazna vrednost dopisu družbe T. iz Egipta, ki je potrdila, da je njena ladja nasedla in odpovedala naročene storitve. Kot tendenciozno ocenjuje trditev, da ladje na drugem koncu Nila pri plovbi niso imele težav. Vztraja, da je nizek vodostaj izredna okoliščina, zaradi katere ima organizator pravico prilagoditi oz. spremeniti program potovanja. Enako stališče zavzema tudi glede okvare avtobusa. Kot nesprejemljivo označuje stališče, da ni konkretno prerekala trditev tožeče stranke. Dokazno breme je na tožeči stranki, ki ni ponudila materialnih dokazov za trditev, da je bila ladja nižje kategorije od oglaševane, da so bile hotelske sobe in posteljno perilo umazano, zato je sodišče v nasprotju z dokaznim bremenom sledilo tožeči stranki. Opozarja, da je nasprotovala vsem navedbam tožeče stranke, ki so se nanašale na kvaliteto storitev, po drugi strani pa se je cel postopek vodil okoli kvalitete, zato je sodišče neutemeljeno dokazovanje nekaterih dejstev prevalilo na toženo stranko. Ugotovitev o umazanosti sob označuje za arbitrarno in nepreverljivo, zaradi česar se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Opozarja tudi na izpoved vodiča, ki nasprotuje izpovedbam udeležencev potovanja.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja pri stališčih, ki jih je navajala v postopku na prvi stopnji in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458 čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zaradi omejenosti pritožbenih razlogov pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku; je pa pritožbeno sodišče presojalo pritožbene navedbe, ki nepravilno ugotovitev dejanskega stanja pripisujejo bistvenim procesnim kršitvam in kršitvi materialnega prava.

Materialnopravna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da je tožena stranka organizator potovanja, so pravilno uporabljena. Tožnici sta v pogodbenem odnosu s toženo stranko, ker sta z njo sklepali pogodbo, medtem ko poslovno razmerje tožnic s T.T., d.o.o. iz spisovnih podatkov ni razvidno. Tožena stranka je kot organizator nastopala pri oglaševanju in sklepanju pogodbe, zato je glede pasivne legitimacije pravno nepomembno, da je izvedbo praktično vseh storitev zaupala drugi pravni osebi, za ravnanje katere je objektivno odgovorna. Teoretično stališče, ki ga pritožnica citira, ni uporabno, ker v obravnavanem primeru ne gre za formalno napako potrdila o potovanju, ampak je tožena stranka s tožnicama v poslovnem odnosu kot organizator potovanja. Pravno nepomembno je, ali sta tožnici na letališču ali kasneje izvedeli, da vse storitve usklajuje in potovanje dejansko organizira T.T., d.o.o. S tem, ko pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je odreklo dokazno vrednost oz. nepravilno ovrednotilo dopis družbe T. iz Egipta, graja dokazno oceno, prepisano z 8. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je argumentirano navedlo, zakaj tožena stranka samo s tem dokazom ni zadostila dokaznemu bremenu, ki jo glede zatrjevanih izrednih okoliščin (in posledično dovoljenosti sprememb programa potovanja) zadeva. V dopisu se poslovni partner iz Egipta sklicuje na tehnične težave z ladjo zaradi nasedlosti na plitvino, zato je logično in razumno sklepanje, da s tem dokazom ni dokazan nizki vodostaj in njegova posledica nemožnost plovbe. Ob odsotnosti drugih dokazov o nemožnosti plovbe, je edino razumen in logičen zaključek o neizkazanosti izrednih okoliščin.

Pritožbeno sodišče v obrazložitvi ne zazna nasprotij, na katera pritožnica opozarja. Stališče prvostopenjskega sodišča, da sama zamenjava vrstnega reda oglaševanih vsebin (bivanje v Kairu/plovba po Nilu) ne pomeni spremembe programa, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je do spremembe programa prišlo. Spremembo programa je namreč sodišče utemeljilo z vsebinsko spremembo - s številnimi okoliščinami, ki pomenijo odstop od ponujenih vsebin in lastnosti (skrajšano bivanje na Nilu, manj prostega časa…).

Ker kakršnekoli posebnosti ali celo motnje v avtobusnih transferjih niso bile oglaševane in dogovorjene, je zaključek o znižanju cene zaradi izkazanega izredno slabega stanja avtobusov, nad katerimi je bil presenečen celo eden od organizatorjev (dopis z dne 1.3.2004 – dokaz A7), logičen in razumen; Pritožbeno opravičevanje spremembe programa z nepričakovano okvaro avtobusa ne vzdrži kritične presoje.

Pri presoji izvedenih dokazov pritožbeno sodišče ni zaznalo v pritožbi očitane arbitrarnosti, nepreverljivosti, pavšalnosti. Dokazna ocena je izredno skrbna, vestna, natančna, obrazložitev sodbe pa logična in prepričljiva. Izpoved vodiča ne odstopa od izpovedi ostalih prič in tožnic tako, da bi bilo neskladje treba razčistiti bolj ali drugače, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče na 12. strani sodbe. Pritožbena trditev, da je tožena stranka nasprotovala vsem navedbam tožeče stranke, ki se tičejo obsega in kvalitete storitev, je pravilna. S tem pa še ni zadostila svoji obveznosti, da z razlogi zanika po nasprotni stranki zatrjevana zanjo nesprejemljiva dejstva (2. odstavek 214. čl. ZPP). Ker dejstev, ki niso sporna, ni treba dokazovati, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi se morala tožena stranka na posamezne očitke konkretno odzvati, če bi želela doseči njihovo kritično presojo. Pri tem ne gre za prevalitev dokaznega bremena, kot nepravilno razloguje pritožnica.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).

Na osnovi 5. odstavka 458. čl. ZPP v pritožbenem postopku odloča sodnica posameznica.