Jedro

Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja mora pritožnik za uspeh s pritožbo navesti ne le dejstvo, ki je bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj je bilo zmotno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 03 Ig 2005/08297 z dne 3. 11. 2005, vzdrževalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 3.365,09 EUR s pripadki in v 3. točki izreka za znesek 63,42 EUR, v preostalem delu pa je 1. in 3. točko izreka sklepa razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 253,57 EUR s pripadki (3. točka izreka).

2. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je prišlo dne 6. 5. 2004 do prometne nezgode, v kateri sta bila udeležena zavarovanec tožene stranke AA in uporabnik vozila BB, katerega lastnik je CC, ta pa je imel pri tožeči stranki sklenjeno zavarovanje. Oba udeleženca prometne nezgode sta vozila prehitro, to je preko 50 km/h, pri čemer je zavarovanec tožeče stranke presegel dovoljeno hitrost za cca 60 %, zavarovanec tožena pa za približno 40 %. Ta je kljub prehitri vožnji „vozil po svojem voznem pasu s še vedno prilagojeno hitrostjo“. Ob za 60 % prekoračeni hitrosti pa je zavarovanec tožeče stranke zapeljal na nasprotno vozišče. Ko je zaznal, da se mu približuje vozilo, je zaviral in zaradi ABS sistema zaviranja obvladal svoje vozilo ter se vrnil na svoj prometni pas. Zavarovanec tožene stranke je na napačno vožnjo zavarovanca tožeče stranke prav tako reagiral z zaviranjem. Ker pa ni imel ABS sistema zaviranja, ga je zaneslo na nasprotni vozni pas, kjer je prišlo do trčenja. Upoštevajoč navedena dejstva, je presodilo, da znaša odgovornost zavarovanca tožeče stranke za nezgodo 75 %, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa 25 %.

3. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila le tožeča stranka. Navaja, da se pritožuje „na zavrnilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov“. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po oceni pritožnice je prvostopno sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka s tem, „ko je zavrnilo zaslišanje udeležencev prometne nesreče kot nepotreben dokaz, pri tem pa ni pojasnilo razlogov za tako odločitev“. Katero bistveno kršitev določil pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje s tem zagrešilo, pritožba ne pove. Če meni, da gre za 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo kljub temu mogoče preizkusiti.

7. Drži pritožbena trditev, da sodba temelji zgolj na izvedenskem mnenju izvedenca VK. S to trditvijo pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj tudi trdi, da izvedensko mnenje zaradi pomanjkanja materialnih dokazov s kraja prometne nezgode temelji zgolj na verjetnosti. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja mora pritožnik za uspeh s pritožbo navesti ne le (1) dejstvo, ki je bilo zmotno ugotovljeno, ampak (2) tudi obrazložiti, zakaj je bilo zmotno ugotovljeno. Ker pa pritožnica v pritožbi ne pojasni, katera dejstva so zanjo sporna, je uveljavljani pritožbeni razlog, kljub temu da sodišče prve stopnje dejansko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem udeležencev prometne nezgode, kar sta sicer predlagali obe pravdni stranki, neutemeljen. Tudi pritožbena navedba, da dejstva o nastanku in poteku prometne nezgode niso bila tako zanesljivo ugotovljena, da bi lahko bila podlaga za objektivno strokovno mnenje, je do to mere nekonkretizirana, da ne zadošča za presojo, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljen.

8. Drži, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po zaslišanju izvedenca VK. Če je to storilo zato, ker je tožeča stranka po tistem, ko je izvedenec dne 1. 12. 2008 na treh straneh (list. št. 56-58) enkrat že dopolnil svoje delo, z dopisom z dne 5. 1. 2009 (list. št. 59) predlagala, naj se izvedenec „zasliši na naroku za glavno obravnavo, saj navaja, da je opisan potek nezgode najverjetnejši ter, da bi se zaslišal glede možnosti drugih variant nastanka nezgode“ je ravnalo pravilno. Pritožbena navedba, da je z nezaslišanjem kršilo določila 243. do 256. člena ZPP, bi bila utemeljena le v primeru, če bi svoja vprašanja za izvedenca tožeča stranka v dopisu (list. št. 59) utemeljila do te mere, kot je storila to v pritožbi. Ker pa z omenjenim dopisom tega ni storila, niti v pritožbi ni navedla, da že takrat ni mogla konkretneje oblikovati vprašanj za izvedenca, pomeni pritožbeno zatrjevanje, da bi za 10 % spremenjene vrednosti prinesli povsem drugačen rezultat, nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

9. Ker pritožnici glede na na navedeno ni uspelo izpodbiti ugotovitev prvostopnega sodišča, da je zavarovanec tožeče stranke za 60 % prekoračil dovoljeno hitrost, zavarovanec tožene stranke pa za 40 % in da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je reagiral na do te mere prehitro vožnjo zavarovanca tožeče stranke, da ga je zaneslo na nasprotni vozni pas, pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji prvostopnega sodišča, da znaša doprinos tožeče stranke za nezgodo 75 %, doprinos tožene stranke pa 25 %.

10. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).