Jedro

Tožnik je pri prvostopenjskemu organu vložil zahtevo za vračilo preveč plačanega DMV, o kateri pa še ni odločeno. Torej postopek odločanja o tožnikovi zahtevi ni končan. Pri izpodbijani odločbi tako ne gre za akt iz 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se ob reševanju tožnikove pritožbe zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Celje, Izpostava Žalec, št. DT 4234-116/06-04046-07 z dne 20. 9. 2007 odločba odpravi. Iz izreka navedene odločbe izhaja še, da stroški postopka niso bili priglašeni.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je Davčni urad Celje, Izpostava Žalec (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) z odločbo št. DT 4234-116/06-04046-07 z dne 20. 9. 2007, v kateri je v izreku navedeno: 1) Zavezancu se odmeri DMV v znesku 2.418,11 EUR in sicer od davčne osnove 21.982,76 EUR in po stopnji 11 %. Zavezanec je 14. 11. 2006 svojo obveznost iz naslova plačila DMV po odločbi št. 4234-3/06-255-04046-07 z dne 10. 11. 2006 v višini 3.314, 70 EUR v celoti poravnal, zato se mu preveč plačani davek v znesku 896,59 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 79,16 EUR vrne od dneva plačila 14. 11. 2006 do dneva vračila 28. 9. 2007. 2) Odločba št. 4234-3/06-255-04046-07 z dne 10. 11. 2006 se odpravi. 3) Stroški tega postopka, ki jih je imel predlagatelj, bremenijo samega predlagatelja. Davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali. 4) Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

Prvostopenjski organ je tožniku izdal odločbo z dne 10. 11. 2006, s katero je bil tožniku odmerjen DMV za pridobitev motornega vozila iz druge države članice Evropske unije. Prvostopenjski davčni organ je naknadno ugotovil, da je bil zaradi očitne napake davek previsoko odmerjen. Po določbi 90. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke odpravi, razveljavi ali spremeni pravnomočno odmerno odločbo, če ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek. Ugotovil je, da je tožnik, ki je pridobil novo motorno vozilo znamke fiat, datum pridobitve 8. 11. 2006, zavezanec za plačilo DMV in sicer od davčne osnove 21.982,76 EUR, po stopnji 11% določeni v 2. odstavku 6. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS št. 72/06 – UPB2, v nadaljevanju ZDMV) v znesku 2.418,11 EUR. Tožnik je 14. 11. 2006 svojo obveznost iz naslova plačila DMV v znesku 3.314,70 EUR v celoti poravnal, zato se mu preveč plačani davek v znesku 896,59 EUR z zamudnimi obrestmi vrne od dneva plačila do dneva vračila, to je od 14. 11. 2006 do 28. 9. 2007. Tožnik se je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo (z dne 20. 9. 2007) pritožil, ker 28. 9. 2007 ni prejel preveč odmerjenega davka in obresti in predlagal, naj se prvostopenjska odločba dopolni tako, da se obresti vrnejo do dneva vračila in ne samo do 28. 9. 2007. Drugostopenjski organ je ob preizkusu prvostopenjske odločbe ugotovil, da je bil v postopku na prvi stopnji očitno prekršen materialni zakon in sicer 6.b člen ZDMV. Prvostopenjski organ je tožniku z odločbo z dne 10. 11. 2006 v obliki odtisnjene štampiljke na hrbtni strani računa odmeril DMV v znesku 794.334,00 SIT. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrgel kot prepozno, tožnikovo pritožbo zoper ta sklep pa je drugostopenjski organ zavrnil. Tožnik je nato poslal prvostopenjskemu organu „zahtevek za vračilo“, v katerem je zahteval vračilo preveč plačanih davkov in taks z obrestmi, ki naj bi mu bile protizakonito odmerjene z odločbo z dne 10. 11. 2006 ter se pri tem skliceval na mnenje Generalnega davčnega urada o stopnjah DMV in DDV ter osnovah za odmero davkov. Prvostopenjski organ je nato izdal odločbo z dne 20. 9. 2007, s katero je odpravil odmerno odločbo z dne 10. 11. 2006, in tožniku odmeril nižji DMV. Kot razlog za takšno odločitev je prvostopenjski organ navedel, da je pri prvotni odmeri prišlo do očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 20. 9. 2007, s katero je tožniku odmeril nižji DMV (kot z odločbo z dne 10. 11. 2006), očitno prekršil materialni zakon in sicer 6.b člen ZDMV. Ugotavlja tudi, da je odločitev prvostopenjskega organa, da je pri prvotni odmeri prišlo do očitne napake, v smislu 90. člena ZDavP-2 preskromno obrazložena, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki v skladu z določili 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, narekuje odpravo izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ namreč pojma „očitna napaka“ v konkretnem primeru ni obrazložil tako, da bi bilo mogoče opraviti preizkus pravilnosti odločitve. Po stališču drugostopenjskega organa niti ni bilo razlogov za izdajo prvostopenjske odločbe z dne 20. 9. 2007. Tožnik vlaga tožbo zoper odločitev drugostopenjskega organa. Navaja, da je v predmetni zadevi pri odmeri DMV nepravilno ugotovljena davčna osnova in da ni pravilno, da se v osnovo za izračun DMV vključuje v tujini plačan DDV pri pridobitvi novega motornega vozila. Tožnik pojasnjuje, da je nabavil novo vozilo, s katerim še ni bilo prevoženih 6000 km. Direktiva o davku na dodano vrednost 2006/112/ES in Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV-1) določata, da kopensko motorno vozilo velja za novo, če od prve uporabe vozila do trenutka dobave ni preteklo več kot 6 mesecev ali z vozilom do trenutka dobave ni bilo prevoženih več kot 6000 kilometrov. Pridobitelj, tudi če je fizična oseba, se šteje, da je identificiran za namene DDV in mora za novo vozilo plačati davek v svoji državi. Tuj dobavitelj tožniku ne bi smel zaračunati DDV, ker je kraj obdavčitve v Sloveniji. Ker je tuj dobavitelj tožniku zaračunal nemški DDV, mu je prvostopenjski organ odmeril DMV od celotne vrednosti vozila z vključenim tujim DDV. Od te osnove (25.500 EUR) mu je organ odmeril DMV v znesku 794.334 SIT. Na tožnikovo zahtevo je prvostopenjski organ odmero popravil in mu DMV ponovno odmeril z odločbo z dne 21. 9. 2007 (pravilno z odločbo z dne 20. 9. 2007) v pravilnem znesku. Na navedeno odločbo se je tožnik pritožil, ker mu organ DMV ni vrnil v roku 30 dni, na davčno osnovo pa se ni pritožil. Prvostopenjski organ mu je preveč plačni DMV vrnil, vrnil mu je tudi zamudne obresti do dneva vračila. Med samim postopkom se je tožnik obrnil tudi na tujega dobavitelja, ki mu je neupravičeno zaračunal davek na dodano vrednost, ta je napako odpravil (priloga: vračilo v tujini plačanega DDV). Tožba se nanaša na ugotovitev drugostopenjskega organa, ki zatrjuje, da se v davčno osnovo za odmero DMV mora vključiti tudi v tujini plačani DDV pri pridobitvi novega vozila. Tožnik meni, da zaradi napake dobavitelja, ki jo je le-ta kasneje popravil, ni dolžan plačati več DMV, kot mu nalaga zakon in kot mu ga je z odločbo z dne 21. 9. 2007 (pravilno z odločbo z dne 20. 9. 2007) naložil prvostopenjski organ. Uveljavlja tudi stroške sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih, razvidnih iz izpodbijane odločbe, ter predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, iz razlogov razvidnih iz navedene odločbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče ugotavlja, da tožba zoper odločbo drugostopenjskega organa z dne 29. 3. 2010, s katero je bila odpravljena odločba prvostopenjskega organa z dne 20. 9. 2007, ni dovoljena.

Iz 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1 pa izhaja, da je upravni akt upravna odločba, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo odpravil odločbo prvostopenjskega organa z dne 20. 9. 2007. Navedena odločba tako ne izpolnjuje materialnega pogoja, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (s tožbo v upravnem sporu se lahko izpodbija le izrek upravnega akta in ne njegova obrazložitev), s tem pa ne gre za akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor.

V 1. odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja končan. V obravnavanem primeru je tožnik pri prvostopenjskemu organu dne 30. 8. 2007 vložil zahtevo za vračilo preveč plačanega DMV (na podlagi odločbe prvostopenjskega organa z dne 10. 11. 2006), o kateri pa še ni odločeno (z izpodbijano odločbo o tožnikovi zahtevi ni odločeno). Torej postopek odločanja o tožnikovi zahtevi ni končan. Pri izpodbijani odločbi tako ne gre za akt iz 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za akt iz 2. člena ali 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor, je potrebno tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.