Jedro

''Pravice'' nosilcev stanovanjske pravice iz četrtega in naslednjih odstavkov 125. člena SZ ab initio niso pravice (v ožjem smislu), ampak oblikovalna upravičenja oziroma opcije. Pravice postanejo šele, če in ko se izpolni opcijski predpogoj: denacionalizacijski upravičenci stanovanj, na katerih so obstajale stanovanjske pravice, so morali nasprotovati, odkloniti soglasje k nameravanemu nakupu denacionaliziranega stanovanja (prim. četrti odstavek 125. člena SZ). Ta predpogoj pa v predmetnem primeru ni bil izpolnjen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 1.702 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvima dvema tožnikoma znesek 177.570 SIT (sedaj 741 €), tretjemu tožniku pa znesek 515.941 SIT (sedaj 2.153 €), oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od različnih datumov v letih 1992 in 1993 dalje do plačila. V preostalem je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti (omejilo ga je na dan 31. 12. 2001). Sicer je toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožniki v reviziji, ki jo vlagajo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, menijo, da se je sodišče pri odločanju oprlo na zmotno materialnopravno podlago. Namesto 125. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 21/94 – v nadaljevanju SZ) bi moralo za pravno podlago odločitve vzeti 108. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker so razlogi za ničnost sklenjenih prodajnih pogodb na strani toženke. Škoda, trdijo, jim je nastala že z ugotovitvijo ničnosti pogodb, zaradi sklenitve katerih niso uveljavljali pravic iz 125. člena SZ, zato jim z odškodninskim zahtevkom ni bilo treba čakati na konec denacionalizacijskega postopka. Sodišči sta to spregledali, zaradi česar sta poleg napačne uporabe materialnega prava še nepopolno ugotovili dejansko stanje in odločili mimo postavljenega zahtevka. Izpodbijana sodba, zaključijo, je nepravilna tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj ZOR pravila o prepovedi ultra alterum tantum, ki ga je uporabilo pritožbeno sodišče, ne določa. 4. Toženka v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in predlaga zavrnitev revizije

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistvo zadeve je mogoče strniti v naslednje povedi. Tožniki so kot nosilci stanovanjskih pravic na dveh stanovanjih iste stanovanjske hiše v K. ne vedoč, da glede njiju obstoji dolžnost vrnitve upravičencem do denacionalizacije, ti stanovanji odkupili od toženke po določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91) s kupoprodajnima pogodbama z dni 14. 1. 1992 in 26. 5. 1992. Ker je kasneje sodišče obe kupoprodajni pogodbi pravnomočno izreklo za nični na podlagi drugega odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji, tožniki uveljavljajo odškodnino za škodo, ki naj bi jim nastala, ker zavoljo prepričanja, da so stanovanja korektno odkupili že v letu 1992, niso uveljavljali možnosti nakupa nadomestnega stanovanja pod ugodnimi pogoji iz 125. člena SZ. Konkretno, od toženke zahtevajo znesek, ki ustreza 50 % vrednosti vsakega od spornih stanovanj.

8. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da tožniki niso upravičeni do odškodnine, saj jim škoda zaradi izjalovljene pravice nakupa drugega stanovanja, tj. stanovanja, ki naj bi nadomestilo tisto, v katerem prebivajo kot imetniki stanovanjske pravice, pod pogoji iz 125. člena SZ (v reviziji jo sicer prikazujejo v navidez novi, drugačni materialnopravni luči) preprosto ni mogla nastati. In sicer zato ne, ker ''pravice'' nosilcev stanovanjske pravice iz četrtega in naslednjih odstavkov 125. člena SZ ab initio niso pravice (v ožjem smislu), ampak oblikovalna upravičenja oziroma opcije.(1) Pravice postanejo šele, če in ko se izpolni opcijski predpogoj: denacionalizacijski upravičenci stanovanj, na katerih so obstajale stanovanjske pravice, so morali nasprotovati, odkloniti soglasje k nameravanemu nakupu denacionaliziranega stanovanja (prim. četrti odstavek 125. člena SZ). Ta predpogoj pa v predmetnem primeru ni bil izpolnjen (to navsezadnje v reviziji s trditvijo, da ''tožeče stranke ... niso uveljavljale pravice do nakupa stanovanja....'' izrecno priznavajo tudi sami revidenti), kar pomeni, da pravice, katerih možnost uveljavitve naj bi se tožnikom izjalovila zaradi ravnanja toženke, niti nastale (še) niso.

9. Odškodninski zahtevek iz tega naslova je zato neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, s katerim revidenti izpodbijajo zamejitev teka zakonskih zamudnih obresti na dan 31. 12. 2001. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se glede teka zakonskih zamudnih obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), od 1. 1. 2002 ne uporablja ZOR, kot zmotno menijo revidenti, pač pa tedaj veljavna zakonodaja, tj. OZ s prepovedjo obrestovanja ultra alterum tantum. Tako je pritožbeno sodišče tek zakonskih zamudnih obresti, katerih vsota je do 1. 1. 2002 dosegla in tudi že presegla glavnico, pravilno omejilo na omenjeni datum.

10. Ker so poleg povedanega očitno neutemeljeni tudi na povprek navrženi revizijski očitki procesne narave (sodišči nista odločali mimo tožbenih zahtevkov in tudi pravice revidentov do izjavljanja nista kršili), je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

11. Revidenti, ki so iz revizijskega postopka izšli kot poraženci, morajo v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti toženki stroške revizijskega postopka. Te ji je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako revidentom naložilo v plačilo 1.702 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Glej npr. sodbo VS RS II Ips 370/2007.