Jedro

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

Iz odločbe ZPIZ z dne 18. 4. 2019 jasno izhaja, da je bila tožnikova zahteva za stornacijo zavarovanja v času do vključno junija 2013 zavrnjena, in sicer iz razloga, ker je v času, dokler Hrvaška ni postala država članica EU, veljal meddržavni sporazum o socialnem zavarovanju, ki pa ni reguliral primerov kolizije uporabe predpisov v primeru sočasnega obstoja več pravnih razmerij (v konkretnem primeru družbeništva in poslovodenja v eni državi ter delovnega razmerja v drugi), zato se tožnikov status v Sloveniji obravnava samostojno, njegova vključenost v socialno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja na Hrvaškem do junija 2013 pa ne vpliva na zakonsko obveznost vključitve v zavarovanje v Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku obračunal in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost (v nadaljevanju PSV) za obdobje od decembra 2012 do vključno decembra 2016, in sicer za obvezno zdravstveno zavarovanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, zavarovanje za starševsko varstvo ter pripadajoče obresti, vse pa kot prispevke zavarovanca in prispevke delodajalca (v sklopu slednjih pa še prispevke za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter pripadajoče obresti), v skupnem znesku 21.079,59 EUR, ki morajo biti po posameznih kategorijah prispevkov plačani v postavljenem roku na prehodne podračune, kot so navedeni v izreku izpodbijane odločbe, odtlej z zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. Dodal je še, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja PSV za obdobja od maja 2009 do vključno marca 2017 in ugotovil, da jih tožnik za čas od decembra 2012 do decembra 2016 ni obračunal niti plačal, pri čemer bi skladno s 353. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) to moral storiti najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Iz uradne evidence davčnega organa, ki temelji na podatkih evidenc podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodja družbe A. od maja 2009 do vključno marca 2017 po zavarovalni podlagi 040/112, za PSV v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, in 16. členom ZPIZ-2. Glede na določbo prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 je za tožnika zastarala pravica do odmere PSV za obdobje od maja 2009 do novembra 2012, zato se za ta obdobja PSV ne odmerijo. Glede na navedeno se obračunajo PSV za čas od decembra 2012 do decembra 2016, ki so za posamezno leto prikazani v preglednicah, ki vsebujejo mesečne zneske zavarovalnih osnov, določenih skladno z 209. členom ZPIZ-1, stopnje PSV, določene v členih 8.-14. Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), ter obresti za čas od poteka roka za plačilo do izdaje izpodbijane odločbe. Od januarja 2017 davčni organ sestavlja predizpolnjene obračune PSV na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in jih odlaga v eDavke do 10. v mesecu za pretekli mesec, po 15. pa postanejo ti predizpolnjeni obračuni tudi obračuni PSV in izvršilni naslov, skladno s 145. členom ZDavP-2. Posledično za čas od januarja do marca 2017 že obstajajo izvršilni naslovi, zato obveznosti za te tri mesece niso vključene v izpodbijani odločbi. Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznih PSV opravlja davčni organ.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločbe je navedel, da se v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in prvim odstavkom 16. členom ZPIZ-2 obvezno zavarujejo osebe, ki so družbeniki gospodarskih družb in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Zavarovanci po Zakonu z zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) so po 6. točki 15. člena družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, če so poslovodne osebe, ki poslovodno funkcijo opravljajo kot edini ali glavni poklic. Zavarovanci za starševsko varstvo so na podlagi 5. točke 6. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) in 7. točke 8. člena ZSDP-1 družbeniki gospodarskih družb, ki so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodja gospodarske družbe A. d.o.o., zaradi česar je nastala obveznost zavarovanja in s tem obračuna in plačila PSV. Iz javno dostopnih evidenc AJPES izhaja, da je bil tožnik družbenik in poslovodja omenjene družbe od 6. 10. 2004 do 31. 3. 2017, hkrati pa iz registra davčnih zavezancev izhaja, da je bil vključen v obvezno zavarovanje v tem svojstvu od 1. 5. 2009 do 31. 3. 2017 po zavarovalni podlagi 040 ter od 1. 1. 2011 do 31. 3. 2017 po zavarovalni podlagi 112. Davčni organ je pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov in se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, temveč na podlagi uradnih podatkov, ki mu jih uradoma pošlje ZZZS, le kontrolira, ali zavezanci pravilno obračunavajo in pravočasno plačujejo PSV. V nasprotnem primeru davčni organ z odločbo ugotovi vrsto in višino prispevkov ter določi rok za njihovo plačilo. Tako bi tožnik lahko ugovore, ki jih uveljavlja v pritožbi zoper odmerno odločbo (da je bil zavarovan v spornem obdobju na Hrvaškem), lahko uveljavljal kvečjemu v postopku ugotovitve statusa zavarovanca pred pristojnim zavodom. Če meni, da je bil v spornem obdobju neutemeljeno zavarovan po podlagi 040, mora pri ZPIZ zahtevati odločbo za ureditev statusa. Zato v tem postopku s svojimi ugovori ne more uspeti. Če pa pristojni zavod kasneje drugače reši vprašanje, ki se tiče vključitve v obvezno zavarovanje, je to lahko razlog za obnovo odmernega postopka. Prvostopenjski organ je 15. 2. 2018 poizvedel pri ZPIZ, ali je tožnik sprožil takšen postopek, izkazalo se je nasprotno. Trditve o davčnem rezidentsvu niso upoštevne, saj plačevanje prispevkov ni pogojeno z davčnim rezidentvom v Sloveniji. Glede tega, da družba ne posluje in bi že zdavnaj morala biti izbrisana, pa je razvidno, da je bila družba A. v sodni register vpisana vse do konca marca 2017, pri čemer pa ima šele izbris družbe iz sodnega registra konstitutivni učinek, dotlej pa družba obstaja in funkcionira kot pravna oseba, zato pa je imel tožnik dotlej status družbenika in poslovodje, na katerega se veže obveznost zavarovanja., na to in posledično obveznost plačevanja prispevkov pa dolgotrajni postopki izbrisa ne morejo vplivati.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in odločbo druge stopnje, predlaga njuno odpravo in ustavitev postopka podrejeno pa odpravo in vrnitev v novo odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadki. Navaja, da je za svoje obveznosti prvič izvedel po prejemu obvestila z dne 24. 11. 2015 (A4), s katerim mu je toženka sporočila, koliko znaša zavarovalna osnova zaradi družbeništva v družbi A.. Nato je organu večkrat skušal pojasniti, da ta družba ne posluje in bi morala biti po uradni dolžnosti izbrisana iz registra (če obstajajo izbrisni razlogi, pa je treba po uradni dolžnosti o tem obvestiti registrsko sodišče), da sam živi na Hrvaškem od leta 2010, kjer ima tudi status davčnega rezidenta (po odločbi z dne 22. 1. 2015 (A6) se od 1. 1. 2014 dalje tudi šteje za nerezidenta Slovenije), zaradi česar ni nobene navezne okoliščine, ki bi utemeljevala zavarovanje oz. plačevanje prispevkov v Sloveniji, ter da je ustrezno zavarovan pri hrvaškem zavodu, pristojnem za pokojninsko zavarovanje, zato ne more biti zavarovan še v Sloveniji. Po ZPIZ-1 in ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo družbeniki gospodarskih družb, če niso zavarovani na drugi podlagi, pri čemer ni treba da bi bil zavezanec zavarovan v Sloveniji, iz česar logično izhaja, da je lahko zavarovan tudi v kakšni drugi državi. Tožnikov status zavarovanca na Hrvaškem izkazujejo pogodba o zaposlitvi (A5), odločba z dne 22. 1. 2015 (A6), potrdilo o rezidentstvu na Hrvaškem (A7), potrdilo da je tožnik prijavljen kot hrvaški rezident z dne 13. 1. 2016 (A8), prijava začetka pokojninskega zavarovanja, da je tožnik od 8. 5. 2012 zavarovan na Hrvaškem (A9), prijave začetka zdravstvenega zavarovanja iz 2012, 2013 in 2014 (A10). Tožnikovo zavarovanje na drugi podlagi tako ne more biti sporno, traja pa vse od 8. 5. 2012, vse to pa je bilo znano že pred izdajo izpodbijane odločbe, zato je jasno, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj ne upošteva pravega dejanskega stanja, posledično pa je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tudi v odločbi o davčnem nerezidentvu (A6) je jasno navedeno, da je tožnik predložil pogodbo o zaposlitvi na Hrvaškem, torej se je vedelo, da je tožnik kot zavezanec nesporno zavarovan na drugi podlagi in mu ni mogoče naložiti spornih prispevkov. Poleg tega je protiustavno, da ZPIZ-1 družbenika oz. poslovodjo obravnava kot samozaposleno osebo, saj je jasno, da je ta fikcija zgrešena; če že, bi se moralo šteti, da je takšna oseba zaposlena v družbi in bi morala biti slednja zavezana za plačilo PSV, ne pa fizična oseba. Tožnik poleg omenjenih listinskih dokazov predlaga tudi lastno zaslišanje.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je družba A. še vedno vpisana v registru, ta status pa preneha šele z izbrisom, posledično pa ima tožnik vse do izbrisa status družbenika in poslovodje. To da tožnik živi na Hrvaškem in je tam rezident, ne more vplivati na samo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe Toženka pa je pristojna le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov, zato se v zavarovalne podlage ne more spuščati. Posledično bi tožnik ugovor v zvezi z zavarovanjem v tujini lahko uveljavljal kvečjemu pred pristojnim zavodom in bi moral pri ZPIZ zahtevati odločbo za ureditev statusa zavarovanca. Za toženko je namreč upoštevno stanje na podlagi dejstev, ki obstajajo v času izdaje odločbe; če pa bo zavod kasneje drugače rešil vprašanje glede vključitve v obvezno zavarovanje, pa lahko pride do obnove postopka odmere PSV; vendar po toženkinih poizvedbah tožnik dotlej pri ZPIZ ni podal nobenega zahtevka.

6. S pripravljalno vlogo je tožnik odgovoril, da ni mogoče opravičiti, da mora nekdo, ki je nesporno zavarovan v tujini, v Sloveniji plačati PSV po podlagi, ki določa obvezno zavarovanje družbenikov, če niso zavarovani na drugi podlagi. Tožnik pa je to nedvomno izkazal, izpodbijana odločba pa je tudi edina odločba, ki jo je prejel, in prav iz nje izhaja sporna obveznost; odločba jo je konstituirala, zato ne drži, da bi bila toženka pristojna le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem PSV.

7. Toženka je sodišče naknadno obvestila o obnovi postopka odmere PSV, ki je bil končan z izpodbijano odločbo, in sicer s sklepom in odločbo št. DT 4250-983/2019-3 z dne 26. 6. 2019 (B1) na zahtevo tožnika v takšnem obsegu, da se ugotovijo pravilna osnova ter vrsta in višina PSV lastnikov zasebnih družb, ki so poslovodne osebe, in sicer v delu, ki se nanaša na obdobje od julija 2013 do decembra 2016 (za to obdobje se izpodbijana odločba nadomesti z odločbo št. DT 4250-983/2019-3 z dne 26. 6. 2019 in se tožniku PSV ne odmerijo), za obdobje od decembra 2012 do junija 2013 pa je ostala izpodbijana odločba v veljavi.

8. Na poziv sodišča je tožnik naknadno sporočil, da ima vsled navedenega za obdobje od decembra 2012 do junija 2013 še vedno interes, da se za to obdobje ugotovi, da je bil ustrezno zavarovan v tujini in mu zato v Sloveniji ni treba plačati PSV na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2. 9. Na poziv sodišča je toženka v tej zvezi naknadno pojasnila še, da je do postopka obnove prišlo na podlagi odločbe ZPIZ št. 10301-1028508/2019 z dne 18. 4. 2019 (B2), s katero je pristojni organ odločil, da ima tožnik v obdobju od maja 2009 do junija 2013 status zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 iz naslova družbeništva in poslovodenja pri družbi A.. Z omenjeno odločbo je ZPIZ storniral zavarovanje le za čas julij 2013 – marec 2017, tožnikov zahtevek za stornacijo pa je zavrnil za čas od 5. 8. 2012 do 30. 6. 2013. Tožnik je torej šele po prejemu odločbe drugostopenjskega organa na pristojni zavod podal zahtevo za ureditev statusa, vsled česar je bila izdana omenjena odločba o obnovi. Glede na navedeno je imel tožnik v času december 2012 do junij 2013 status zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja – zavarovalna podlaga 040. Ker pa obračunov ni oddajal, so bili naloženi z odmerno odločbo, ki v takšnem primeru predstavlja izvršilni naslov. Neporavnana obveznost iz naslova prispevkov 2/2013 na dan 23. 2. 2021 znaša še 22,17 EUR.

10. V zadevi je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega spisa, iz katerega je pod C1 v sodni spis prevzelo izpodbijano odločbo v fotokopiji (saj je bila fotokopija izpodbijane odločbe, ki jo je tožnik predložil tožbi, slabo čitljiva), ter tožnikove predložene listinske dokaze A4-A10 ter toženkina dokaza B1 in B2. Dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje je bil na naroku umaknjen.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Z izpodbijano odločbo, kot je bila spremenjena s sklepom in odločbo št. DT 4250-983/2019-3 z dne 26. 6. 2019, ostaja za sodno presojo odprta še odmera PSV tožniku za obdobje december 2012 do junij 2013. Tožnik trdi in dokazuje, da je bil že od maja 2012 dalje zavarovan kot zaposlenec na Hrvaškem, zato ne drži, da bi ne bil, kot to določata ZPIZ-1 in ZPIZ-2, zavarovan na drugi podlagi. S tem izpodbija odmerjene in v plačilo naložene PSV po temelju, medtem ko njihove višine (osnova in odmerni odstotki) ne prereka. Posledično je nerelevanten tožnikov dokazni predlog A4 z obvestilom o tem, kolikšna zavarovalna osnova se mu določi. 13. Da se lahko nekomu naložijo v plačilo PSV, mora za to obstajati najprej temelj, tj. zavezanost. Da bi tožnik bil družbenik in poslovodja družbe A. (tudi v preostalem še spornem obdobju december 2012 do junij 2013) s tožbo ne osporava, temveč trdi, da ta družba ni aktivna in bi morala biti izbrisana iz sodnega registra. Te tožbene navedbe so nerelevantne iz razlogov, ki jih je pravilno navedel že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi in na katere se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. Sodišče dodaja, da zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.1 Enako se sodišče sklicuje tudi na razloge drugostopenjske odločbe o tem, zakaj so nerelevantne za odločitev v zadevi tožnikove trditve (in posledično tudi dokazni predlogi A6-A8) o njegovem davčnem rezidentstvu na Hrvaškem.

14. Nadalje pa tožnik trdi, da je bil zavarovan v tujini, zaradi česar nista izpolnjeni predpostavki iz ZPIZ-1 in ZPIZ-2, ki govorita o odsotnosti druge pravne podlage za zavarovanje. Da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi na Hrvaškem (A5) in da se je nato na tej podlagi tam tudi socialno zavaroval (A9 in A10) med strankama niti ni sporno. Vendar pa iz odločbe ZPIZ z dne 18. 4. 2019 (B2) jasno izhaja, da je bila tožnikova zahteva za stornacijo zavarovanja v času do vključno junija 2013 zavrnjena, in sicer iz razloga, ker je v času, dokler Hrvaška ni postala država članica EU, veljal meddržavni sporazum o socialnem zavarovanju, ki pa ni reguliral primerov kolizije uporabe predpisov v primeru sočasnega obstoja več pravnih razmerij (v konkretnem primeru družbeništva in poslovodenja v eni državi ter delovnega razmerja v drugi), zato se tožnikov status v Sloveniji obravnava samostojno, njegova vključenost v socialno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja na Hrvaškem do junija 2013 pa ne vpliva na zakonsko obveznost vključitve v zavarovanje v Sloveniji. Predmetna odločba ZPIZ je bila izdana na tožnikovo zahtevo, iz spremnega dopisa k njej pa izhaja, da je postala tudi dokončna in pravnomočna (7. 5. 2019).

15. Kot je v upravnem sporu navedla toženka, je sama pristojna le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem PSV, zavarovalna razmerja in podlage pa določa pristojni zavod. Vsled predmetne odločbe ZPIZ je v obnovljenem postopku toženka izpodbijano odločbo za čas od julija 2013 do decembra 2016 nadomestila in tožniku PSV za omenjeno obdobje ni odmerila, kar med strankama ni sporno in kar je očitno tudi tožnik akceptiral kot pravilno, glede na to, da vztraja v tem upravnem sporu le še glede obdobja od decembra 2012 do junija 2013. Glede na to isto odločbo ZPIZ (s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja za čas do 30. 6. 2013, ter s katero je bila zavrnjena zahteva za stornacijo zavarovanja do tega datuma) pa je toženka v preostanku izpodbijano odločbo vzdržala v veljavi. Tako je bilo po presoji sodišča s predmetno odločbo ZPIZ pravnomočno rešeno vprašanje glede spornega temelja tožniku naloženih obveznosti, ki predstavlja v tem upravnem sporu predhodno vprašanje, in sicer je bil ugotovljen tožnikov status zavarovanca (tudi) za sporno obdobje december 2012 – junij 2013, tožnikova zahteva za stornacijo zavarovanja pa je bila posledično (tudi) za sporno obdobje zavrnjena.

16. Tožnik je po izdaji sklepa in odločbe št. DT 4250-983/2019-3 z dne 26. 6. 2019 (B1), ki sta bila izdana na podlagi cit. odločbe ZPIZ (B2), sodišču sporočil le, da ima interes za ugotovitev, da je bil ustrezno zavarovan v tujini tudi v obdobju december 2012 – junij 2013. Vendar pa zgolj s takšnim pavšalnim vztrajanjem in brez da bi konkretizirano podal argumente o nepravilnosti razlogov, ki izhajajo iz predmetne odločbe ZPIZ, pri sodišču ni uspel vzbuditi dvoma o njihovi pravilnosti in o pravilnosti tako rešenega predhodnega vprašanja.2

17. Tožbeni argument, da je neustavno, da ZPIZ-1 družbenika oz. poslovodjo obravnava kot samozaposleno osebo, saj bi se moralo kvečjemu šteti, da je takšna oseba zaposlena v družbi in bi morala biti slednja zavezana za plačilo PSV, ne pa fizična oseba, sodišče zavrača kot neutemeljen. Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo po pravu družb na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa, družbeniki pa družbo upravljajo. To po presoji sodišča samo po sebi ni podobno delovnemu razmerju, v katerem delavec opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, temveč je to sorodno opravljanju samostojne dejavnosti. Lahko sicer skladno z drugim odstavkom 73. člena Zakona o delovnih razmerjih poslovodna oseba pri družbi, katere edini družbenik je ta poslovodna oseba, dela tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi in se potem takšno razmerje lahko šteje kot delovno razmerje; vendar pa tožnik v tu obravnavanem primeru ne trdi, da bi bil pri družbi A. zaposlen. Zato sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti ne sledi.

18. Ker torej po povedanem tožbeni argumenti niso utemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

1 Prim. VSRS sodba VIII Ips 202/2015. 2 Zlasti tudi ne upoštevaje stališča iz sodbe VSRS VIII Ips 255/2011, v kateri sodišče poudari, da, v primeru, ko je oseba obvezno pokojninsko (in invalidsko) zavarovana v tujini, lahko na podlagi 19. člena ZPIZ-1 predlaga izvzem iz obveznega zavarovanja – v Sloveniji – vendar le, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Merodajni meddržavni sporazum v tu obravnavanem primeru pa tega, kot ugotavlja ZPIZ v svoji odločbi, ni določal, tega pa tožnik v tem upravnem sporu v ničemer ne osporava.