Jedro

Ravnanje voznika z dolgoletnimi vozniškimi izkušnjami, ki je brez posebnega razloga (nasproti mu ni pripeljalo nobeno vozilo, cesto pa je dobro poznal, saj je po njej vozil dnevno) vozil preblizu desnemu robu cestišča, zaradi česar je zapeljal na neutrjeno bankino, ni skladno z ravnanjem skrbnega voznika in predstavlja hudo malomarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 307.072,00 SIT s pripadki in pravdne stroške.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje in navaja v pritožbi, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki pa ga ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v tej zadevi uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (glej 1. odst . 498. čl. ZPP/99).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi navedla, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP, dejansko pa je obrazložila le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi namreč ne zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo katero izmed dejanskih okoliščin prometne nesreče, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni obrazložen. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče zmotno zaključilo, da ravnanje zavarovanke tožene stranke v konkretnem primeru predstavlja hudo malomarnost. Te pritožbene trditve pa predstavljajo pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Na podlagi dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijani sodbi, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da ravnanje zavarovanke tožene stranke v danih okoliščinah, ko ni izkazano, da bi bilo zavarovanki pripeljalo nasproti kakšno vozilo in ko je zavarovanka sporni cestni odsek dobro poznala, saj je po njem dnevno vozila in ko tudi ni bilo drugih izjemnih okoliščin, ni bilo skladno z ravnanjem povprečno skrbnega voznika s tako dolgim vozniškim stažem kot ga je imela zavarovanka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je ravnanje zavarovanke tožene stranke v konkretnem primeru mogoče oceniti kot hudo obliko malomarnosti. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve tako pravilen.

Tožena stranka tudi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Teh ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.