Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da je Vrhovno sodišče RS večkrat poudarilo pomen zaupanja v delo delavcev na delovnem mestu prodajalec, blagajnik ali drugih delavcev, ki poslujejo z denarjem. Ni mogoče govoriti o dejanjih majhnega pomena, ko gre za delavca na delovnem mestu prodajalec, ki je ves čas v stiku z denarjem in za katerega se v krajšem časovnem obdobju ugotovi, da prav pri poslovanju s strankami, torej z denarjem, ni ravnal v skladu z internimi navodili delodajalca. Od delavcev na delovnih mestih, na katerih ti prihajajo neposredno v stik z denarjem oziroma drugimi ugodnostmi v obliki premoženjskih pravic, se upravičeno pričakuje večja stopnja skrbnosti in prirejanje dela na blagajni ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena, ki bi izključevalo delavčevo odgovornost, ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov oziroma drugih premoženjskih ugodnosti. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da dejanja, ki se očitajo tožnici ni mogoče šteti za tako hude kršitve pogodbenih obveznosti, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, napačen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2016 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2014 ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, temveč še traja do 30. 9. 2016, ko preneha pogodba o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 9. 2016 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco, vse v 8 dneh, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od 6. 6. 2016 do 30. 9. 2016, obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 824,18 EUR ter od mesečnih zneskov obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 4.945,08 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka. V presežku je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v znesku 653,62 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno zoper ugodilni del sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica storila očitana dejanja, navedena v izredni odpovedi in sicer na podlagi listinskih dokazov, video posnetkov nadzornih kamer na BS v A., izpovedbe priče B.B. in izpovedbe tožnice, ki dejanj ni zanikala, vendar je kljub temu zaključilo, da očitana dejanja nimajo znakov kaznivega dejanja Ponareditev ali uničenje poslovnih listin po 235. členu Kazenskega zakonika, niti ne predstavljajo hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi upravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter odločilo, da je izredna odpoved nezakonita. Sodišče je zmotno ugotovilo, da v konkretnem primeru lažni oziroma opuščeni podatki niso pomembni za poslovni promet ali za gospodarske odločitve tožene stranke in zato napačno zaključilo, da ravnanje nima znakov kaznivega dejanja. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje. Čeprav podatek o kupcu blaga ne predstavlja obvezne sestavine računa po 82. členu Zakona o davku na dodano vrednost, je ta podatek, kadar je na računu zaveden, pomemben za poslovni promet, saj je lahko podlaga za dokazovanje pravno pomembnih dejstev (kdo je nakup opravil), kot tudi za gospodarske odločitve (med drugim tudi sama količina doseženih in koriščenih ugodnosti pri tožencu oziroma njegovemu poslovnemu partnerju vpliva na nadaljnje gospodarske odločitve o potrošniških akcijah, popustih in ugodnosti, posledično tudi ceni posameznega blaga. Obširnejšega delovanja sistema tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dolžna dokazovati, ker tožnica ni ugovarjala, da pri toženi stranki sistem, ki bi omogočal natančnost podatkov o koristnikih ugodnosti, ni vzpostavljen. Dejstvo, da je tožnica za svoje nakupe in nakupe strank uporabljala kartico lojalnostni, ki je ležala v kartonasti škatlici na prodajnem pultu in za katero je brez dvoma vedela, da ni imetnik te kartice, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj kaže na tožničino naklepno ravnanje, s katerim je škodovala toženi stranki in ravnala v izrecnem nasprotju z njenimi navodili. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je očitana dejanja ocenilo kot neznaten premoženjski delikt, katerega kaznivost je izključena na podlagi Zakona o kazenskem postopku. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da določbe o kazenskopravnem institutu dejanja majhnega pomena, ni mogoče neposredno upoštevati pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pojem hujša kršitev je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine v katerih je kršitev storjena. Pri presoji teže in pomena kršitev je treba izhajati iz delovnega mesta, na katerem je delavec zaposlen. Temeljna naloga tožnice, zaposlene na delovnem mestu prodajalec, je bila prodaja blaga in storitev na BS, v skladu z navodili toženca, kot izhaja iz opisa del in nalog pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se na delovnih mestih, na katerih delavci prihajajo neposredno v stik z denarjem, upravičeno pričakujejo večja stopnja zaupanja. Kot je tožnica na zaslišanju sama potrdila, je bila seznanjena s tem, da mora vsaki stranki izdati ustrezen račun za prodano blago, da ji je prepovedano poseganje v račune z namenom pridobivanja popustov oziroma spreminjanja podatkov o kupcih, da je kupec upravičen do popustov le, če predloži kartico lojalnosti in da C. kartice lojalnosti niso prenosljive. Sodišče pa se je postavilo na napačno stališče, da popust, ki ga je koristila tožnica in oškodovanje družbe D. predstavljata zanemarljivo višino. Pravno zmoten je zaključek sodišča, da je nezakonita izredna odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker dejanja tožnice ni mogoče opredeliti za tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti, ki bi upravičevala izredno odpoved. Tožena stranka je posledice očitanih kršitev natančno določila v svojih navodilih in internih aktih, kjer je za takšne kršitve predpisala najhujšo sankcijo. Sodišče je v nasprotju z obstoječo sodno prakso tožnici po 118. členu ZDR-1 odmerilo denarno povračilo v višini šestih bruto plač in ni upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le dve leti, da je imela izobrazbo prodajalke in glede na izkušnje prodajalke na bencinskih servisih, ki se v bistvenih elementih ne razlikujejo od dela prodajalcev v drugih panogah, ni težje zaposljiva. Zlasti ni upoštevalo, da se je tožnica že 1. 10. 2016 zaposlila pri drugem delodajalcu. Čeprav je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica kršitve dejansko storila ter da je toženec postopek izredne odpovedi sicer izpeljal zakonito, teh okoliščin pri odločitvi o višini dosojenega povračila ni upoštevalo.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je tožnici dne 6. 6. 2016 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnici je očitala, da je 11. 4. 2016 z uporabo tipkovnice z maloprodajno aplikacijo za pripravo računa vnesla artikel 1 kom. Kombo mleka v vrednosti 8,88 EUR, nato pa v nasprotju z navodili delodajalca ni izdala ustreznega računa za omenjen (lastni) nakup, temveč je neupravičeno posegla v odprt, še nezaključen račun in spremenila elemente računa. S pritiskom na gumb lojalnost v maloprodajni aplikaciji in odčrtanjem EAN kode C. lojalne kartice, katere imetnik je bil E.E., ki spornega dne nakupa ni opravil, mu je tako neupravičeno naložila na lojalnostno kartico 40 zlatih točk. Dne 16. 4. 2016 tožnica ponovno ni izdala ustreznega računa za lastni nakup v vrednosti 8,88 EUR, temveč je neupravičeno posegla v odprt, še nezaključen račun s pritiskom gumba "lojalnost" in imetniku kartice E.E. naložila 40 zlatih točk, do katerih imetnik ni bil upravičen, saj ni opravil spornega nakupa. Tudi dne 21. 4. 2016 je pri lastnem nakupu sendviča, v vrednosti 2,75 EUR, v nasprotju z navodili delodajalca, posegla v še odprt račun in spremenila elemente oziroma podatke o kupcu, s tem da je uporabila kartico lojalnosti E.E. in si s takšnim ravnanjem omogočila nakup po znižani ceni, prav tako je s C. lojalnostne kartice neopravičeno koristila 30 zlatih točk. Enako je tožnica tudi dne 22. 4. 2016, v nasprotju z navodili delodajalca, posegla v odprt še nezaključen račun s pritiskom gumba lojalnost ter imetniku kartice lojalnosti neupravičeno naložila skupaj 80 zlatih točk. 7. V zvezi z očitkom v izredni odpovedi, da je tožnica z opisanimi ravnanji kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da kršitve vsebujejo vse znake kaznivega dejanja Ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da tožničina dejanja vsebujejo znake navedenega kaznivega dejanja. V podobnem primeru je tako odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 278/2016 z dne 9. 5. 2017. 8. V kolikor sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ugotovi, da niso podani znaki kaznivega dejanja je potrebno presojati, ali tožničino ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za utemeljenost razloga za izredno odpoved, se v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zahteva kumulativna izpolnjenost obstoja hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter subjektivni odnos do te kršitve v obliki naklepa ali hude malomarnosti. Pojem hujša kršitev je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru prisoditi okoliščine, v katerih je kršitev storjena. Pri presoji teže in pomena kršitev je potrebno izhajati iz delovnega mesta, na katerem je delavec zaposlen. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu prodajalke in je bila njena temeljna delovna naloga prodaja blaga in storitev na BS, v skladu z navodili tožene stranke, kot to izhaja iz opisa del in nalog navedenih v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2014. Prav tako je tožnica, ko je bila zaslišana, izpovedala, da je vedela, da mora vsaki stranki izdati ustrezen račun za prodano blago in da je prepovedano posegati v račune, z namenom pridobivanja popustov oziroma spreminja podatkov o kupcu. Tožena stranka je delavce opozorila na spoštovanje notranjih pravil o poslovanju s C. kartico in na možnost izredne odpovedi v primeru kršitev teh pravil. 9. Pritožba pravilno opozarja, da je Vrhovno sodišče RS večkrat poudarilo pomen zaupanja v delo delavcev na delovnem mestu prodajalec, blagajnik ali drugih delavcev, ki poslujejo z denarjem. Ni mogoče govoriti o dejanjih majhnega pomena, ko gre za delavca na delovnem mestu prodajalec, ki je ves čas v stiku z denarjem in za katerega se v krajšem časovnem obdobju ugotovi, da prav pri poslovanju s strankami, torej z denarjem, ni ravnal v skladu z internimi navodili delodajalca (tako je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 199/2013 z dne 24. 3. 2014 in sodbi VIII Ips 224/2004 z dne 22. 3. 2005). Od delavcev na delovnih mestih, na katerih ti prihajajo neposredno v stik z denarjem oziroma drugimi ugodnostmi v obliki premoženjskih pravic, se upravičeno pričakuje večja stopnja skrbnosti in prirejanje dela na blagajni ne more pomeniti ravnanja majhnega pomena, ki bi izključevalo delavčevo odgovornost, ne glede na višino na tak način protipravno prisvojenih zneskov oziroma drugih premoženjskih ugodnosti. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da dejanja, ki se očitajo tožnici ni mogoče šteti za tako hude kršitve pogodbenih obveznosti, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, napačen.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni bistvena vrednost premoženjske škode, ki jo je tožnica povzročila družbi D. d. d., ter da je pomembna okoliščina, da tožnica dnevno rokuje z gotovino. Glede na delo, ki ga je opravljala, je bistveno, da delodajalec zaposlenemu lahko zaupa. Zato je sodišče preuranjeno zaključilo, da dejanje tožnice ni mogoče opredeliti kot hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi opravičevale izredno odpoved. V skladu s 33. členom ZDR-1 mora delavec vestno opravljati svoje delo in skrbeti za zakonitost poslovanja, ki mu je zaupano ter mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delavcu je zaradi kršitve mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da dejanja tožnice ne pomenijo hujše kršitve delovnih obveznosti, se sodišče ni opredelilo do subjektivnega odnosa tožnica do očitanih kršitev, v obliki naklepa ali hude malomarnosti, kot to določa 2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter presoditi tudi, ali je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer ali s tožnico ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.