Jedro

Glede na konkretizirane navedbe tožeče stranke pritožbeno sodišče zato ne sledi oceni sodišča prve stopnje, da bi šlo v primeru ugoditve spornemu dokaznemu predlogu za informativni dokaz.

Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju, katera dela so bila dejansko izvedena, vendar pa tudi v primeru, da tega ni oziroma da ga stranka ne predloži, še ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko izvršenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da so bila ta izvršena. Gradbeni dnevnik torej predstavlja dokazno sredstvo, ki ima pomembno dokazno funkcijo o nastanku okoliščin glede dejstev, ki se vanjo vpisujejo, vendar pa mu to ne daje pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8523/2009 z dne 3. 2. 2009 in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka), odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 673,44 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2008 do plačila ter 6,55 EUR izvršilnih stroškov, v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi do dne plačila (II. točka izreka), zavrnilo je višji tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 27.219,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.564,14 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko sodbe je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Tožeča stranka je namreč dovolj opredeljeno navedla, katera dela in v kakšnih količinah je opravila na zunanji strani fasade na objektu V. G., katerih plačilo zahteva z računom št. 8/08; katera zemeljska dela je opravila na objektu na P. ulici in v kakšnih količinah, katerih plačilo zahteva na podlagi računa št. 9/08, in katera so dela ter njihova količina, ki se nanašajo na gradbišče V., katerih plačilo vtožuje na podlagi računa št. 10/08. Vrsta in količina izvedenih del izhaja iz predloženih računov, specifikacij in ponudb, za katere je tožeča stranka navedla, naj se štejejo kot del njene trditvene podlage. Sklicevanje na navedene listine je v primerih, kot je obravnavani, smiselno in dopustno, saj bi samo prepisovanje večje količine podatkov imelo za posledico le večjo nepreglednost vlog. Poleg tega pa pritožbeno sodišče meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da poda natančnejše navedbe glede opravljenih del in (u)porabljenih količin ne samo glede del na objektu V. G., ampak tudi kar se tiče objekta na P in na gradbišču V., v kolikor je ocenilo, da že podana trditvena podlaga in sklicevanje tožeče stranke na priložene listine, iz katerih izhajajo vrsta in količine opravljenih del, niso dovolj jasne. Glede na konkretizirane navedbe tožeče stranke pritožbeno sodišče zato ne sledi oceni sodišča prve stopnje, da bi šlo v primeru ugoditve spornemu dokaznemu predlogu za informativni dokaz.

6. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo spornega dela tožbenega zahtevka izhaja, da je kot edini primeren dokaz, ki bi lahko dokazoval resničnost tožbenih navedb, štelo le gradbeni dnevnik, ker pa ga je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, ga je zaradi prekluzije zavrnilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedlo tudi druge predlagane dokaze, in sicer je vpogledalo v pravočasno priložene priloge tožeče in tožene stranke, ter zaslišalo tožečo in toženo stranko ter priče D. G., J. M. in I. B. bi moralo skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP pri presoji, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri presoji utemeljenosti tožbenih navedb in ugovorov tožene stranke bi torej moralo napraviti celovito dokazno oceno, ne pa zgolj zaradi prepozne predložitve gradbenega dnevnik zaključiti, da tožeča stranka navedb o vgrajenih količinah ni dokazala. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju, katera dela so bila dejansko izvedena, vendar pa tudi v primeru, da tega ni oziroma da ga stranka ne predloži, še ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko izvršenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da so bila ta izvršena. Gradbeni dnevnik torej predstavlja dokazno sredstvo, ki ima pomembno dokazno funkcijo o nastanku okoliščin glede dejstev, ki se vanjo vpisujejo, vendar pa mu to ne daje pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bilo pozivanje tožeče stranke na konkretnejšo opredelitev del, izvedenih na zunanji strani fasade na objektu V. G., očitno samo sebi namen. Če je sodišče prve stopnje namreč ocenilo, da so oziroma bi bili tudi pravočasno predloženi dokazi s strani tožeče stranke neprimerni oziroma nezadostni za dokazovanje tožbenih navedb, tudi konkretizacija slednjih ni bila potrebna. Poleg tega pa pritožbeno sodišče meni, da je materialno procesno vodstvo od sodišča prve stopnje terjalo njegovo večjo angažiranost ne samo v smeri dopolnjevanja navedb o dejstvih, ampak tudi v smeri dokazne pobude. Ker je materialno procesno vodstvo kot razjasnjevalna dolžnost sodišča osredinjeno predvsem na zbiranje procesnega gradiva, mora imeti izraz napeljevanja oziroma spodbujanja strank k navedbi vseh pravno pomembnih dejstev ter k ponudbi dokazov (1).

7. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je predložene specifikacije računov ocenilo za enostranske listine, ki lahko dokazujejo le izmere tožeče stranke, ne pa dejanskih izmer opravljenih del, pritožbeno sodišče dodaja, da je račun sicer res enostranska listina, v katerem stranka ovrednoti izvedeno delo ter količino porabljenega materiala, vendar pa podlaga za plačilo ni sama izdaja računa, ampak opravljeno delo in vrednost pri tem porabljenega materiala. V zvezi z navedeno obrazložitvijo sodišča prve stopnje pritožba utemeljeno opozarja, da bi se tožena stranka že z izogibanjem podpisu opravljenih izmer namreč lahko izognila nastanku obveznosti plačila, če bi imelo njihovo potrjevanje funkcijo nastanka terjatve tožeče stranke.

8. Tožeča stranka je trdila, da je toženi stranki poslala račun št. 8/08 s specifikacijo in dopisom (priloga A12) in v dokaz priložila fotokopijo potrdila o oddaji pošiljke priporočeno po pošti. Po navedbah tožeče stranke tožena računa ni zavrnila, medtem ko je slednja prejem omenjene pošiljke najprej zanikala, potem pa navedla, da je prejela le dopis ne pa tudi računa. Sodišče prve stopnje glede tega ni sprejelo nobenega zaključka, saj se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da tožena ni zavrnila niti rač. št. 8/08 niti računa št. 9/08. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da se je tožena izmikala skupnim sestankom, na katerih bi prišlo do pregleda in prevzema del, kar bi sicer bila dolžnost tožene stranke kot naročnika.

9. Sodba prav tako ne vsebuje nikakršne dokazne ocene o zaslišanih strankah in pričah, pač pa se glede zatrjevanega ustnega naročila del na zunanjem delu fasade na objektu V. G. le sklicuje na izpoved tožene stranke, ki je navedla, da ustnega naročila za izvedbo navedenih del ni dala, medtem ko izpovedbe tožeče stranke, ki je trdila nasprotno, sploh ne omeni in se v zvezi z navedenim spornim dejstvom tudi ne opredeli do predloženih blagajniških izpiskov tožeče stranke, iz katerih izhaja, da je tožena stranka plačevala avanse za dela na zunanjem delu fasade (priloga A17). Pri tem je tožeča stranka tudi pojasnila izračun vtoževanega zneska po računu št. 8/08, pri katerem je upoštevala plačilo po računu št. 02/2007 na podlagi pravnomočne sodbe v postopku X Pg 3189/2008, in plačane avanse. Sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo, zakaj ne verjame izpovedbi tožeče stranke oziroma ali in zakaj jo šteje za neverodostojno. V zvezi z izvajanji tožeče stranke namreč sodba vsebuje le ugotovitev, ki je hkrati zaključek, da ni dokazala zaračunane količine zatrjevanih opravljenih dodatno dogovorjenih del. 10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo le, ali je bila ponudba oziroma pogodba za opravo dodatnih del na objektu V. G. podpisana s strani obeh pravdnih strank, medtem ko je ostale relevantne okoliščine, ki bi kazale na to, da je bil med strankama sklenjen ustni dogovor, zanemarilo. Ni namreč neobičajno, da stranke pri pregledu oziroma tekom opravljanja pogodbeno dogovorjenih del ugotovijo in se ustno dogovorijo za izvedo dodatnih del. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da je med strankama očitno prišlo do ustnega dogovora glede dodatno opravljenih del, saj sicer ni logično, da bi tožeča stranka pripravila ponudbo, na tej podlagi še pogodbo in se samoiniciativno lotila izvajanja del, če tožena stranka tega sploh ne bi želela. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da ni logično, da bi tožeča stranka izgubljala čas z izdelavo in pripravo pogodbe za dodatna dela, če tožena stranke ponudbe sploh ne bi sprejela. Prav tako ni življenjsko verjetno, da bi tožeča stranka sama na lastno iniciativo, brez naročila tožene stranke izdelala ponudbo, pripravila pogodbo in nato pristopila še k izdelavi fasade ter da bi tožena stranka tožeči dopuščala izvedbo del, ki jih ni naročila. Pisna potrditev služi lažjemu dokazovanju dejstva, da sta stranki sklenili dogovor glede količine, vrste in cene opravljenih del, v primeru odsotnosti tovrstnega dokaza pa bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča glede zatrjevanega ustnega dogovora na podlagi dokazne ocene izpovedb zaslišanih strank in prič, predloženih blagajniških izpiskov o plačanih avansih (priloga A17), upoštevaje tudi okoliščine, v katerih je oziroma naj bi se stranki o dodatnih delih dogovarjali, presoditi, ali je do dogovora ter glede katerih del res prišlo.

11. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede računa št. 9/08 pritožba utemeljeno opozarja, da se pri presoji njegove utemeljenosti sodišče napačno sklicuje na račun št. 02/07, saj se ta nanaša na objekt V. G.. Tožeča stranka je namreč plačilo po navedenem računu vtoževala in njegovo utemeljenost dokazala v postopku X Pg 3189/2008, medtem ko v zvezi z objektom V. G. v tem postopku vtožuje plačilo računa št. 8/08, ki predstavlja končni obračun, v katerem je odšteta vrednost plačanega računa št. 02/2007 in opravljenih predplačil (priloga A5). V zvezi z objektom na P. pa je tožeča stranka v postopku X Pg 3189/2008 vtoževala račun št. 3/2007, dodatna dela pa vtožuje v tem postopku, z računom 9/08. 12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožeča stranka podala dovolj konkretne navedbe o opravljenem delu in količinah uporabljenega materiala na vseh treh spornih objektih, po dopolnitvi dokaznega postopka z izvedbo pravočasno predloženih in predlaganih dokazov pa ponovno presojati, ali so te utemeljene ali ne, ter za odločitev o pravnorelevantnih dejstvih, sprejeto na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, tudi navesti razloge.

(1) Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 349.