Jedro

Stališče, da ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah in da se je zato treba opreti na določbe OZ, je zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 68/2012, ki jasno izpostavi stališče, da se določbe ZVPot uporabljajo le v primerih, ko gre za premične stvari, ki so definirane v prvem členu zakona.

ZVKSES ne ureja rokov za sodno uveljavljanje zahtevkov pri jamčevanju za stvarne napake, niti ne odkazuje na ureditev iz ZVPot. Glede na to, da se ZVPot uporablja v primerih, ko je govora o premičnih stvareh, ZVKSES pa se nanaša na nepremičnine, tudi ni moč pritrditi pritožbenemu razlogovanju, da ZVPot v razmerju do ZVKSES predstavlja lex generalis. Kadar obligacijsko razmerje ni urejeno v drugem zakonu, se uporabljajo določbe zakonika glede vprašanj, ki v drugem zakonu niso urejena, saj zakonik vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja. To pa pomeni, da v danem primeru ni mogoče govoriti o pravni praznini, ki bi jo bilo treba zapolniti z uporabo 37.c. člena ZVPot. Bistveni razlikovalni znak med ZVPot in ZVKSES je, da se slednji nanaša na nepremičnine. Ker gre za bistveno večjo vrednost, se tudi od kupcev pričakuje, da bo njihovo ravnanje skrbnejše. Nagrada nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka).

II. Pritožbi stranskega intervenienta se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek „1.325,90 EUR“ nadomesti z zneskom „2.735,85 EUR„.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stranskemu intervenientu 121,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka nosi svoje stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je tožbo z dne 14. 7. 2011, modificirano 29. 5. 2013, zavrglo v delu, v katerem še ni bilo pravnomočno razsojeno (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo 2.340,92 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožečo stranko je zavezalo tudi k povračilu pravdnih stroškov stranskega intervenienta, odmerjenih na 1.325,90 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnica v pritožbi povzema potek postopka in poudarja, da je vložila predlog za izločitev sodnice. Opozarja na določbo prvega odstavka 74. člena ZPP, po kateri izločeni sodnik sicer lahko izvaja nadaljnja dejanja, če je razlog izločanja okoliščina po 6. točki 70. člena ZPP, ne sme pa izdati odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča. V obravnavanem primeru se je glede ločenega dela tožbenega zahtevka z izpodbijanim sklepom postopek končal, to pa pomeni, da je sodnica kršila prepoved in s tem zagrešila kršitev po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede odločitve o zavrženju prepozne tožbe uveljavlja bistveno procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zgolj sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča – ne da bi sodišče prve stopnje podalo citat in pomensko razlago takšne sodbe – ne zadosti zakonski zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe. Opozarja, da osamljena sodba enega od senatov Vrhovnega sodišča še ne predstavlja sodne prakse, na katero bi se smelo sodišče prve stopnje sklicevati brez resne utemeljitve pravnega vprašanja. Sodna praksa Vrhovnega sodišča ni vedno enotna in se sčasoma spreminja, zato nima veljave pravnega vira. Predpostavlja, da odločba II Ips 68/2012 tudi ni neposredno uporabljiva za obravnavani primer, saj je bilo odločeno o drugačnem vprašanju. Rok za vložitev tožbe z jamčevalnim zahtevkom ni pravna posledica stvarne napake na nepremičnini, v sodbi II Ips 68/2012 pa tudi ni nobene relevantne razlage glede pravno upoštevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe, zato se sodišče prve stopnje nanjo sploh ne bi smelo sklicevati. Neurejen rok za vložitev tožbe za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov po Zakonu o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb(2) je pravna praznina, ki zahteva sistemsko razlago relevantnega prava. Poudarja, da je izpodbijani sklep pravno zmoten, ker bi morebitna sodna praksa, ki bi uveljavila enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov potrošnikov zaradi skritih stvarnih napak na novozgrajenih hišah, stanovanjih ali skupnih delih večstanovanjskih stavb, ki so grajene za trg, močno posegla v ustavno zajamčene človekove pravice. Na prvem mestu v pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS). V zvezi s tem izpostavlja določbo Zakona o varstvu potrošnikov,(3) ki določa dveletni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. V zvezi s tem opozarja na težji položaj kupcev nepremičnin. Izpostavlja neutemeljeno razlago prvega sodišča, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede zvijačnega ravnanja tožene stranke. Njena izjava, da napak ni, predstavlja poskus izmaknitve odgovornosti v pričakovanju, da zaradi težavnosti in visoke vrednosti zadeve tožeča stranka tožbe ne bo vložila. To pa ni nič drugega kot zvijačnost in huda kršitev pogodbenih obveznosti. Izpostavlja, da napake niti niso vedno vidne in ugotovljive. To pomeni, da morajo kupci za sestavo tožbe velikokrat čakati na naravne okoliščine, ki jim omogočijo dokazovanje zahtevkov. V primeru pravne praznine po ZVKSES bi se moral ob smiselni uporabi določb ZVPot tudi tistim potrošnikom, ki jih varuje ZVKSES, priznati najmanj enak rok za vložitev tožbe kot tistim, ki jih varuje ZVPot. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Stranski intervenient se pritožuje zoper odločitev o povračilu stroškov (III. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge, še zlasti pa napačno uporabo materialnega prava. Opozarja na določbo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), po kateri nagrada za postopek nastane že s sprejemom pooblastila, in sicer tudi že za pregled, posvete, nasvete, mnenja in ne le v primeru pisnih vlog. Pooblaščenec stranskega intervenienta ni prejel pooblastila le za narok, temveč tudi za zastopanje v celotnem postopku, zato bi mu moralo sodišče priznati nagrado za postopek po tar. št. 3100 in pripadajoči DDV.

4. Na pritožbo tožeče stranke se je odzvala tožena stranka, ki v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V celoti pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. 5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba stranskega intervenieneta pa je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

6. Očitek, ki ga tožeča stranka izpostavlja v zvezi z sodničino kršitvijo prepovedi iz prvega odstavka 74. člena ZPP, je neutemeljen. Določba 74. člena pooblašča sodnika, da lahko kljub zahtevi za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred sodiščem konča. 7. Sodnica je bila s predlogom za njeno izločitev seznanjena 3. 7. 2015, kot izhaja iz dohodne štampiljke. Iz zapisnika z dne 6. 7. 2015 je razvidno, da je predlog štela za neutemeljen, glavno obravnavo pa je opravila pogojno. Posebej je izpostavila, da bo sodbo izdala le, če bo predlog za izločitev zavrnjen. V primeru ugoditve predlogu pa bo spis prevzel drug sodnik in nadaljeval s postopkom.

8. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je 13. 7. 2015 zahtevo tožeče stranke za izločitev sodnice zavrnil. Iz odredbe na izvirniku sklepa je razvidno, da je bil sklep izdelan 17. 7. 2015, nato pa, po poteku sodnih počitnic, vročen strankam. Glede na postopanje sodnice in dejstvo, da je bil predlog tožeče stranke za sodničino izločitev zavrnjen, pritožbeni očitek o kršitvi 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Pritožba v pretežnem delu opozarja, da določba 480. člena Obligacijskega zakonika(4) za obravnavani primer ni uporabljiva. Poudarja, da bi moralo prvo sodišče uporabiti določbo tretjega odstavka 37.c člena ZVPot, ki v razmerju do ZVKSES predstavlja lex generalis. Takšnemu razlogovanju pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje.

10. Za pritožbeno zavzemanje, da predstavlja ZVPot v razmerju do ZVKSES lex generalis, ni najti podlage. Zakona urejata različne položaje. Tako ZVKSES določa pravila o prodaji stanovanj in enostanovanjskih stavb ter se nanaša na nepremičnine, medtem ko ZVPot ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju ter drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij. Določa pa tudi dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. Kot blago so v petem odstavku 1. člena definirane le premične stvari.

11. Stališče, da ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah in da se je zato treba opreti na določbe OZ, je zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 68/2012, na katero se sklicuje tudi prvo sodišče. Čeprav v sodbi ni govora o rokih za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za stvarne napake na nepremičninah, pa odločba jasno izpostavi stališče, da se določbe ZVPot uporabljajo le v primerih, ko gre za premične stvari, ki so definirane v prvem členu zakona.

12. Pritožba zmotno očita procesno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prvo sodišče je sicer res zgolj opozorilo na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 68/2012, ni pa je obširneje povzelo ter se do nje opredelilo. Vendar pa je bistvena njegova evidentna navedba, da je treba pri presoji stvarnih napak na nepremičninah uporabiti OZ, ne pa ZVPot. Prvo sodišče je pravilno izhajalo iz določbe 480. člena OZ, po kateri pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca, ugasnejo po enem letu od dneva, ko mu je odposlal obvestilo. Opozorilo je, da gre za prekluzivni rok, po izteku katerega preneha pravica kupca uveljavljati jamčevalne zahtevke za stvarne napake. Prvo sodišče je navedlo materialnopravno podlago, ki jo je uporabilo pri svoji odločitvi in v nadaljevanju prepričljivo obrazložilo začetek teka prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje zahtevkov. Pojasnilo je, da je rok začel teči 31. 3. 2010 in se iztekel 31. 3. 2011, medtem, ko je bila tožba vložena 14. 7. 2011, torej po poteku prekluzivnega enoletnega roka. Prvo sodišče je navedlo vse pravnorelevantne razloge glede odločilnih dejstev, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

13. Pritožba zmotno izpostavlja ustavnopravno nesprejemljivost enoletnega prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje zahtevkov in napačno razloguje, da bi tudi v danem primeru moral veljati rok iz tretjega odstavka 37.c člena ZVPot. 14. ZVKSES ne ureja rokov za sodno uveljavljanje zahtevkov pri jamčevanju za stvarne napake, niti ne odkazuje na ureditev iz ZVPot. Glede na to, da se ZVPot uporablja v primerih, ko je govora o premičnih stvareh, ZVKSES pa se nanaša na nepremičnine, tudi ni moč pritrditi pritožbenemu razlogovanju, da ZVPot v razmerju do ZVKSES predstavlja lex generalis. Kadar obligacijsko razmerje ni urejeno v drugem zakonu, se skladno z določbo 1. člena OZ uporabljajo določbe zakonika glede vprašanj, ki v drugem zakonu niso urejena, saj zakonik vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja. To pa pomeni, da v danem primeru ni mogoče govoriti o pravni praznini, kot razloguje pritožba, ki bi jo bilo treba zapolniti z uporabo 37. c. člena ZVPot. Bistveni razlikovalni znak med ZVPot in ZVKSES je, da se slednji nanaša na nepremičnine. Ker gre za bistveno večjo vrednost, se tudi od kupcev pričakuje, da bo njihovo ravnanje skrbnejše. 15. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča glede odsotnosti izkaza zvijačnega ravnanja tožene stranke. V celoti sprejema obrazložitev, ki jo je v zvezi s tem podalo prvo sodišče in pritrjuje ugotovitvi, da je trditev tožeče stranke glede zvijačnega ravnanja preveč pavšalna. Pritožbeno razlogovanje, da bi takšno stališče prvo sodišče lahko utemeljeno izrazilo le, če bi si objekt ogledalo in pozorno prebralo korespondenco prve in druge tožene stranke ter da izjava o odsotnosti napak ni nič drugega kot poskus izmika odgovornosti v pričakovanju, da tožeča stranka zaradi težavnosti in visoke vrednosti zadeve ne bo vložila tožbe, ne more imeti želene teže. Pritožbeno zatrjevanje ne vzbuja nikakršnega dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča glede odsotnosti ustrezne trditvene podlage. Pravilnost stališča prvega sodišča izkazuje tudi dejstvo, da se je tožeča stranka v manj kot dveh mesecih od notifikacije napak odločila za unovčenje bančne garancije. Navedeno pa izkazuje védenje tožeče stranke, da ne bo več nadaljnjih aktivnosti v zvezi z odpravljanjem napak, kot je pravilno opozorilo že tudi prvo sodišče. 16. Glede na obrazloženo pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi stranskega intervenienta

17. Stranski intervenient utemeljeno opozarja, da je poleg nagrade za narok upravičen tudi do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT. Pravilno izpostavlja opombo tretjega dela tarife, v kateri je navedeno, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada nastane že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek.

18. Iz predloženega pooblastila evidentno izhaja, da je pooblaščenec stranskega intervenienta prejel pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, zato ureditev iz 5. poglavja tarife za predmetno zadevo ni uporabljiva. Stranski intervenient je poleg nagrade za narok v višini 1.066,80 EUR in 20,00 EUR pavšalnih materialnih stroškov upravičen še do 1.155,70 EUR nagrade za postopek. Ob upoštevanju 22 % DDV je stranski intervenient upravičen do povračila pravdnih stroškov v skupnem znesku 2.735,85 EUR, zato je bilo treba njegovi pritožbi ugoditi in stroške, ki jih je prvo sodišče odmerilo na 1.325,90 EUR, zvišati na 2.735,85 EUR, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe.

19. Stranski intervenient je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona). Na podlagi priglašenih stroškovnih postavk v pritožbi (na list. št. 355 b sodnega spisa) mu je bilo skupaj priznanih 121 EUR pritožbenih stroškov (60 EUR sodne takse, 50 EUR nagrade za postopek po tarifni številki 3220 ter 22 % DDV). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 18/2004, v nadaljevanju: ZVKSES.

Op. št. (3): Uradni list RS, št 20/1989 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZVPot. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.