Jedro

Odločitev je utemeljena na določbah prvega, tretjega in četrtega odstavka 100. člena ZSV, po katerih so upravičenci in drugi zavezanci storitve institucionalnega varstva dolžni plačati, na zahtevo upravičenca do storitve pa center za socialno delo odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve, v skladu z merili, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. Merila so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, po katerih lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu, brez predhodnega soglasja plačnika storitve, določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz te uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja in življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V 1. in 2. točki izreka izpodbijane odločbe je Center za socialno delo A. ugotovil, da je B. B. (v nadaljevanju upravičenka) od 8. 9. 2010 do 1. 10. 2010 in od 1. 10. 2010 dalje oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 281,35 EUR in tako znaša njen prispevek 524,69 EUR in v 3., 4., 5. in 6. točki izreka odločil, da je tožeča stranka od 8. 9. 2010 do 1. 10. 2010 in od 1. 10. 2010 dalje oproščena prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v višini 290,91 EUR tako, da znaša njen prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v tem obdobju 60,44 EUR. Razliko med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev doplača Občina A. (7. točka izreka).

2. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo št. 12302-37/2016-2 z dne 20. 1. 2017 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom organa prve stopnje kot pravilnim in skladnim z določbami Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba).

3. Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, s predlogom, da jo sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi in s sodbo odloči o stvari, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Izpodbijana odločba je po stališču tožbe nezakonita in nesklepčna. Njeni razlogi so bistveno pomanjkljivi, nejasni in medsebojno neskladni, pritožbeni organ pa se do pritožbenih očitkov ni konkretno opredelil, pač pa se je zgolj pavšalno skliceval na pomanjkljive in nejasne razloge prve stopnje, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 254. člena ZUP in s tem bistveno kršitev pravil postopka. Prvostopni organ je moral na podlagi odločbe Upravnega sodišča postopek na prvi stopnji ponoviti in dopolniti. V ta namen je s tožečo stranko opravil dodatne razgovore, tožeča stranka mu je morala na poziv predložiti tudi dodatno dokumentacijo. Ker o tem ni obvestil njene pooblaščenke, je v škodo tožeče stranke absolutno bistveno kršil pravila postopka. Stališče, da sodelovanje pooblaščenke v dokaznem postopku ne bi privedlo do drugačnih zaključkov, namreč ne drži, saj bi ji pooblaščenka lahko pomagala dopolniti dane izjave in jih dokazati z ustreznimi dokazili. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa, po kateri predstavlja neposredno vročanje stranki, ki ima pooblaščenca, absolutno bistveno kršitev določb postopka. Enak tožbeni očitek je tožeča stranka uveljavljala že v zadevi I U 1749/2015. 5. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da se hči tožeče stranke v šolskem letu 2011/2012 ni šolala in ji zato ni mogoče priznati zakonske obveznosti preživljanja, je napačna in neskladna s potrdili, ki jih je, vključno s potrdilom o šolanju hčerke v letu 2011/12, v postopku predložila tožeča stranka.

6. Ob pravilni uporabi 31. člena Uredbe bi morala biti tožeča stranka plačila v celoti oproščena. Njena hčerka se je namreč hudo poškodovala v prometni nesreči, zato so bili stroški za njeno preživljanje in oskrbo bistveno povečani. Prvostopenjski organ je kot stroške prevoza upošteval le avtobusno karto in tožnici priznal povečane stroške v mesečni višini 53,00 EUR, kolikor naj bi znašala mesečna kuponska vozovnica, ni pa upošteval, da hči zaradi poškodbe sploh ni mogla na avtobus in jo je zato tožeča stranka vsakodnevno vozila v šolo in iz šole. Ob upoštevanju razdalje 17 km in višine kilometrine 0,37 EUR je znašal strošek prevoza 25,16 EUR dnevno. Nadalje je tožeča stranka v obravnavanem obdobju opravila tudi vozniški izpit, ki ga je potrebovala zaradi zaposlitve. Denar je posodil tast, kar izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 2. 2011, ki je tožena stranka pri odločitvi neutemeljeno in arbitrarno ne upošteva, predloženo pogodbo pa v nasprotju z načelom enakosti, pravičnosti in poštenega sojenja obravnava drugače kot posojilno pogodbo, ki jo je predložila (sestra) C. C. 7. Zneska oprostitve v višini 53,00 EUR tako ponovno ni mogoče preizkusiti. Iz izjave tožeče stranke o vseh stroških za hčerko, je jasno razvidno, da mesečna višja oprostitev v znesku 53,00 EUR ni ustrezna in da je bilo stroškov precej več, tako da bi morala biti tožeča stranka plačila oproščena v celoti, tako kot je bila ob precej višjih dohodkih, oproščena njena sestra.

8. Tožeča stranka tudi ni lastnica nobene nepremičnine in praktično nima premoženja, saj je stanovanje last bivšega moža. Izpodbijana odločba po navedenem temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično na nepravilni uporabi 14., 15., 18. člena Uredbe oziroma posledični neuporabi 31. člena Uredbe, ki bi pri odločitvi moral biti uporabljen. Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožeča stranka nima takšnih dohodkov, da bi lahko brez škode za lastno preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžna preživljati, plačevala prispevek za institucionalno varstvo svoje matere. Ker slednja ni skrbela za njeno preživljanje, je naloženi prispevek do tožeče stranke nepravičen in tudi v nasprotju z določbami ZZZDR, ki urejajo obveznost preživljanja med starši in otroki.

9. Kolikor gre za odločitev po prostem preudarku, pa bi prvostopni organ moral navesti zakonsko podlago za tovrstno odločanje.

10. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

11. Na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka vztraja pri vloženi tožbi in dokaznih predlogih. Dodatno pojasnjuje, da je po kasneje izdanih odločbah od 1. 10. 2013 dalje do smrti upravičenke v letu 2015 obravnavanega prispevka v celoti oproščena.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po tem, ko je sodišče na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise in zaslišalo tožečo stranko, sodi, da izpodbijana odločba temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava - ZSV in Uredbe, na katero se sklicuje.

14. Odločitev je utemeljena na določbah prvega, tretjega in četrtega odstavka 100. člena ZSV, po katerih so upravičenci in drugi zavezanci storitve institucionalnega varstva dolžni plačati, na zahtevo upravičenca do storitve pa center za socialno delo odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve, v skladu z merili, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. Merila so določena v Uredbi, in sicer splošna merila za določanje oprostitev v določbah 9. do 19. člena (po katerih se v izpodbijani odločbi ugotavlja meja socialne varnosti tožeče stranke v višini 835,54 EUR in njena plačilna sposobnost v višini 113,44 EUR) ter v določbah 31. člena Uredbe, po katerih lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu, brez predhodnega soglasja plačnika storitve, določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz te uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja in življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Razloge, na katerih je utemeljil odločitev, mora center za socialno delo natančno opredeliti v obrazložitvi odločbe (drugi odstavek). Pri tej odločitvi pa po določbi tretjega odstavka istega člena upošteva zlasti: premoženjsko stanje upravičenca in zavezanca, dosedanjo skrb za upravičenca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalnih okoliščin ali izobraževanja, druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobno.

15. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe splošnih meril (14., 15. in 18. člena Uredbe) je pavšalen. Kolikor se nanaša na dolžnost preživljanja hčerke D. D., pa sodišče tudi v tem sojenju nepravilnosti ne ugotavlja, saj je bila pri izračunu meje socialne varnosti družine hčerka upoštevana. Neutemeljen je tudi ugovor posledične neuporabe 31. člena Uredbe, saj iz izpodbijane odločbe nedvomno sledi, da je tožeči stranki na tej podlagi določena višja oprostitev, katere višina (53,00 EUR) je po navedbah tožeče stranke posledica napačne uporabe prav tega člena Uredbe.

16. Odločanje na tej podlagi je diskrecijsko, kar pomeni, da mora biti odločba skladno s 6. členom ZUP izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Pooblastilo za tovrstno odločanje izhaja iz 100. člena ZSV, ki ga v obrazložitvi, v nasprotju z navedbami v tožbi, navajata organ prve stopnje kot tudi pritožbeni organ. Višja oprostitev kot po splošnih merilih je torej mogoča, če bi plačilo storitev institucionalnega varstva, določeno v splošnih merilih, torej glede na vrednost opravljene storitve, višino ugotovljenega dohodka, mejo socialne varnosti, plačilno sposobnost in prispevek k plačilu storitve, za tožečo stranko predstavljalo materialno ogroženost. 17. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča izdana v mejah in skladno z navedenim namenom danega pooblastila, zato sodišče zatrjevane napačne uporabe materialnega prava ne ugotavlja (drugi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

18. Glede na naravo upravne odločitve pa sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Višja oprostitev je v izpodbijani odločbi obrazložena, navedeni pa so tudi razlogi za to, da se posojilna pogodba, drugače od tiste, ki jo je predložila sestra tožeče stranke, ne upošteva. V nasprotno pa tudi ne prepriča izpovedba tožeče stranke na naroku, v kateri ponovno navede stroške, ki so ji nastajali v posameznem letu obravnavanega obdobja, nestrinjanje z odločitvijo pa utemeljuje predvsem z dejstvom, da je bila njena sestra C. C. prispevka k plačilu storitve institucionalnega varstva oproščena v celoti. V zvezi s tožbenimi navedbami o povečanih stroških prevoza sodišče le dodaja, da kilometrina kot obračunski strošek ne odraža višine dejanskih dodatnih izdatkov, pri čemer je, glede na obdobje oprostitve (od 8. 9. 2010 do 1. 10. 2013) treba upoštevati, da so navedeni stroški tožeči stranki po njenih lastnih navedbah nastajali le nekaj mesecev v letu 2012. 19. Ker je nenavzočnost pooblaščenke ob izjavi, ki jo je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe podala tožeča stranka, sanirana z zaslišanjem tožeče stranke v upravnem sporu, sodišču teže navedene kršitve procesnega zakona ni presojalo.

20. Ker je torej sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.